4. februarja 1934 so z državnim prvenstvom Kraljevine Jugoslavije odprli Bloudkovo velikanko na katerem je zmagal domačin Franc Palme. S 55 metri je postavil prvi rekord skakalnice in z 60 metri še drugega ter hkrati osvojil nov državni rekord.
25. marca 1934 so na skakalnici organizirali še prvo mednarodno tekmovanje na katerem je Birger Ruud z 92 metri postavil prvi svetovni rekord dosežen v Planici. Kasneje je njegov brat pristal pri 94 metrih, a nov rekord ni veljal saj je pri doskoku podrsal.
Zgraditev prve skakalnice v Planici sega v leto 1930 ko je bila tam postavljena 20-metrska naprava. Bila je locirana tik ob cesti, približno na pol poti med Bloudkovo velikanko in skakalnicama v Ratečah. Obrisi naj bi bili vidni še danes.
Velika skakalnica v Planici iz leta 1934 je bila zgrajena na pobudo Josa Gorca.
Da pa se je planiška zgodba sploh lahko začela je bilo potrebno smučarske polete uvrstiti in priznati kot samostojno disciplino. Delno zaslužen za to je bil športni delavec Jos Gorc iz Ljubljane. V tistem času je bil generalni sekretar Jugoslovanske smučarske zveze in član športnega društva Ilirija iz Ljubljane. V letu 1931 so na tako na njegovo pobudo v Planici za tiste čase zgradili moderen Dom Ilirija, danes znan kot Dom Planica, s teniškim igriščem in bazenom. Gorec je hotel iz Planice oz. doline Tamar narediti moderno zimsko središče.
Leta 1932 je Gorec prosil svojega klubskega kolega iz Ilirije, inženirja Stanka Bloudka, da izriše načrt za veliko skakalnico. Bloudek je narisal načrte za 80 metersko skakalnico, saj FIS takrat ni dovoljevala večjih naprav. Bloudek je v spremstvu Gorca poiskal idealno lokacijo na kateri skakalnica stoji še danes in traso tudi zakoličil. Malo po začetku gradnje se je pojavil Ivan Rožman, čigar podjetje je gradilo v Planici, in prinesel načrt za 90 metersko skakalnico. Gorec je tako opustil Bloudkov načrt in se raje odločil za Rožmanovega.
Originalni konstruktor je bil Ivan Rožman. Kot prvi na svetu je za pripravo skakalnice uporabil tako imenovani »snežni cement«.
Ivan Rožman je tako z gradnjo začel oktobra 1933, na isti lokaciji, ki jo je že prej zakoličil Stanko Bloudek in jo decembra istega leta tudi zaključil. Že v tistih časih so imeli probleme z nakupi zemljišč, saj domačini iz Rateč svoje zemlje, na katero so bili zelo navezani, takrat niso hoteli prodati. Tako je moral posredovati rateški župnik, ki je ljudem pri maši pridigal, da morajo vendar le dovoliti napredek in razvoj tega revnega in pretežno živinorejskega območja.
Leta 1935 je zaradi krivičnega poimenovanja skakalnice prišlo do velikega spora med Rožmananom, Gorcem in Bloudkom, o tem, kdo je pravi avtor velikanke. V javnosti je ves čas veljalo prepričanje, da je prvi zgradil skakalnico Stanko Bloudek. To je Rožmana tako ujezilo, da je samo leto dni po otvoritvi svoje skakalnice za vedno izstopil iz Planice. Bloudek je kot konstruktor prevzel v svoje roke nadaljnje kostruiranje, obnovo in povečevanje naprave in to opravljal vse do svoje smrti.
Na Bloudkovih konstrukcijah je bilo postavljenih kar 12 svetovnih rekordov, tudi zgodovinski prvi polet čez 100 metrov.