Padec Pohorskega bataljona

Na današnji dan, 8. januarja leta 1943 se je na Osankarici odvila poslednja borba Pohorskega bataljona.

Pohorski bataljon je bil ustanovljen le nekaj mesecev pred tem, 11. septembra 1942 v Dobrovljah na Pohorju. Enoti, ki je v začetku štela 90 borcev, je poveljeval komandant Rudolf Mede. Pripadniki bataljona so na Pohorje prispeli iz Dolenjske, Šaleške in Savinjske doline, mnogi izmed njih so bili borci 1. bataljona Savinskega odreda, v začetku novembra pa so se jim priključili še borci Ruške čete.

Pohorski bataljon je v svojem kratkem, štirimesečnem obstoju izvedel kar 105 akcij, od tega 6 večjih sabotaž na železnici in industrijskih objektih. V noči iz 8. na 9. oktober je bataljon požgal planinske koče na Pohorju, da jih okupator ne bi mogel spremeniti v svoje postojanke. V noči iz 23. na 24. oktober je bataljon napadel policijsko postajo in zažgal občinsko poslopje v Oplotnici, nato pa v kraju izvedel partizanski miting, 4. novembra pa so v Mislinji zažgali tovarno lepenke. Nemške policijske enote so v zadnjih mesecih leta 1942 neprestano poizkušale izslediti bataljon, a jim to ni uspelo.

21. decembra 1942 se je bataljon premaknil proti Osankarici, kjer si je uredil zimski tabor. V začetku januarja 1943 je nacistični obveščevalni službi uspelo locirati njihov tabor in 6. januarja je poveljnik varnostne policije v Mariboru, generalmajor Otto Lurker, odredil hajko proti Pohorskemu bataljonu, pri kateri je izdal tudi kratko povelje, ki se je glasilo “Bandite ujeti ali uničiti!”. V hajki je sodelovalo 1600 mož orožništva, policije, vojske in vermanšafta, ki so obkolili Pohorski bataljon, ki je štel 60 borcev in 10 bork. Kljub nemškim pozivom k vdaji so se borci Pohorskega bataljona odločili boriti. Do prvega spopada je prišlo ob 11.45, ko so partizani takoj ubili 4 Nemce, 5 pa jih ranili. Boj je trajal 2 uri in pol, dokler niso nemške enote ubile vse pripadnike Pohorskega bataljona, z izjemo enega. Ob 14.15 je padel poslednji borec v tej bitki, trinajstletni Vanček Šarh, ki je ob koncu boja splezal na drevo, od koder je streljal in ranil orožniškega stotnika Ericha Jungbauerja. Vančka je takoj po tem strelu ubil vodja Štajerske domovinske zveze Franz Steindl. V boju je na nemški strani padlo 19 vojakov, medtem ko je na strani partizanov padlo 69 pripadnikov Pohorskega bataljona. Vsi razen Franca Kunaverja – Sulca, ki zaradi ranjenosti ni mogel narediti samomora in je tako postal edini ujetnik zadnjega boja Pohorskega bataljona. Julija 1943 so ga kot talca ustrelili na Ljubnem v Savinjski dolini in s tem je padel zadnji član Pohorskega bataljona.

Padec Pohorskega bataljona je močno prizadel narodnoosvobodilno gibanje na Štajerskem in s padcem bataljonove patrulje 17. januarja 1943 v Št. Vidu do konca vojne ni bilo več večjih partizanskih enot na Pohorju.

Vseeno pa je poslednja borba bataljona predstavljala veliko moralno spodbudo v nadaljnjih bitkah z okupatorjem, sedem članov Pohorskega bataljona pa je bilo razglašenih za narodne heroje.

Leta 1959 so na kraju poslednjega taborišča postavili spomenik Pohorskemu bataljonu. Z večjimi granitnimi kvadri so označili mesta zemljank, z manjšimi pa položaji okoli taborišča. Na teh so partizanska imena bork in borcev, ki so padli v zadnjem boju, bork in borcev, ki so bili enakopravni v boju in v smrti.

Up Next

Related Posts