23. avgusta 1939 je završalo po celotni Evropi. Na ta dan sta namreč Sovjetska zveza in tretji rajh podpisala sloviti nenapadalni pakt. Pogodba je bila sicer poznana tudi po imenu pakt Ribbentrop-Molotov, razlog za tako ime pa tiči v glavnih podpisnikih sporazuma: to sta bila takratni nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in njegov sovjetski kolega Vjačeslav Molotov. Pakt je po stari celini sprožil presenečene odzive, saj sta bili obe državi sicer veliki nasprotnici. Kje je torej tičal razlog za podpis takega sporazuma?

Razvoj v obdobju med vojnama

Obdobje tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo zaznamovano z naglim vzponom nacizma na evropskih tleh. Nacistična stranka NSDAP, ki je od leta 1933 vodila tretji rajh, je začela uvajati ukrepe, ki so bili v nasprotju z določili versajske mirovne pogodbe. Spomladi leta 1935 je bila ponovno uvedena vojaška obveznost, stopnjevala so se velika vlaganja v vojaško industrijo, vse to pa je nakazovalo, da se je takratna nemška država pripravljala na novo vojno. Če so zahodnoevropske vlade sprva še popuščale Hitlerju pri njegovih ozemeljskih zahtevah (Porenje, Posarje, območje, kjer so živeli sudetski Nemci), se je pri položaju Poljske stanje zapletlo. Ko je konec avgusta postalo jasno, da Hitler svoji državi želi priključiti še določene dele poljskega ozemlja, je Velika Britanija zagrozila z vojaško intervencijo. Razlog za to je tičal v obljubi, ki jo je britanska vlada 31. marca 1939 dala Poljski. Zagotovila ji je, da bo v primeru njene ogroženosti varovala obstoj ter suverenost Poljske.[1] Dodatno pomoč ji je kmalu zatem obljubila tudi Francija.

Predlagana razdelitev glede na nenapadalni pakt (levo) in kasnejša dejanska razdelitev (desno) (vir: en. wikipedia.org)

Veliko vlogo pri vsem tem je imela tudi Sovjetska zveza. Tako Velika Britanija kot tudi Nemčija sta namreč vedeli, da bo njena podpora ključna za nadaljnji razvoj dogodkov. Britanska politika se je zavedala, da bodo njeni poskusi konsolidacije moči v vzhodni in jugovzhodni Evropi možni zgolj s Stalinovo podporo, po drugi strani pa si je Nemčija sovjetske podpore želela predvsem zato, da bi se izognila morebitnemu boju na dveh frontah. Zahodne sile na čelu z Veliko Britanijo so želele Sovjetsko zvezo privabiti na svojo stran. 8. junija 1939 je britanska vlada v Moskvo poslala poslanca, ki bi sovjetski oblasti predstavila njihov predlog pomoči. Stalin je bil pri tem skeptičen, saj je v britanskem predlogu videl predvsem to, da bi se morala Sovjetska zveza bolj izpostaviti, medtem ko bi zahodne države stale v ozadju. Potrebno je poudariti, da je bilo še vedno močno tudi nezaupanje do kapitalističnih zahodnih sil. Po drugi strani tudi poljska oblast ni bila ravno navdušena, da bi se njeno ozemlje uporabilo kot prehodno območje do Nemčije.[2] Vse to je bila voda na mlin nemški diplomaciji, ki je na tak način lahko stopila korak bližje v prizadevanjih z uradno Moskvo.

Kaj nam diplomatske depeše sporočajo o odnosu med Sovjetsko zvezo in tretjim rajhom?

Da bi razumeli odnose med Sovjetsko zvezo in tretjim rajhom, si bomo ogledali nekaj diplomatskih depeš. 30. maja 1939 je Ernst von Weizsäcker, takratni državni sekretar na zunanjem ministrstvu tretjega rajha, pisal nemškemu veleposlaniku v Sovjetski zvezi Schulenburgu,[3] da bo Nemčija pričela s pogajanji s Sovjetsko zvezo. Pogovori o normalizaciji odnosov naj bi tako stekli že aprila, v nadaljevanju pa bi se lahko še izboljšali. Zanimivo je, da je, ne glede na te pogovore, še vedno pričakovati  medsebojno nepriznavanje režimov: nacistična oblast tako tudi v prihodnje ne bi odobravala komunizma, podobno pa bi veljalo tudi v obratni smeri; iz tega je razvidno, da so želeli ločiti načela zunanje in notranje politike.[4] V nadaljevanju pisma je vidna tudi previdna drža nemškega sekretarja: zapisal je, da kljub dobrim odnosom še vedno ne ve, ali je še kaj prostora za njihovo izboljšanje; bilo bi namreč verjetno, da Sovjetska zveza še vedno sodeluje z Veliko Britanijo. Po drugi strani so še vedno želeli voditi pogovore z Moskvo; zapisal je, da od uradne Moskve niso želeli ničesar in si hkrati niso želeli, da bi komunikacija presahnila.[5] Podobne depeše so med nemškim veleposlanikom in nemško oblastjo potekale tudi v nadaljevanju, iz njih pa lahko razberemo marsikatero zanimivo stvar. Tako je Schulenburg v eni od depeš, naslovljenih na Weizsächerja omenil, da Japonci morebitnemu sporazumu med nemško in rusko stranjo niso ravno naklonjeni, na drugi strani pa je italijanska stran tako povezovanje podpirala. Še enkrat so poudarili, da je sovjetska stran nezaupljiva do nemške, vendar po drugi strani ne zaupajo popolnoma niti demokratičnim silam.[6]

Uvodnim pogovorom so kaj kmalu sledila tudi srečanja državnikov: tako je 3. julija prišlo do srečanja med nemškim veleposlanikom v Sovjetski zvezi Schulenburgom in sovjetskim zunanjim ministrom Molotovom. Slednji je v eni od izjav dejal, da želi sovjetska vlada vzpostaviti dobre odnose z vsemi državami.[7] Konec julija je v Berlin ponovno priromal memorandum, kjer pa so bile v ospredju druge osebnosti: Karl Schnurre, nemški diplomat in pravnik, sovjetski diplomat Georgi A. Astakhov ter Jevgenij Babarin, vodja sovjetske trgovinske delegacije. Na skupnem sestanku, ki je potekal 27. julija 1939, so neuradno razpravljali o različnih temah. Njihova večerja se je zavlekla pozno v noč, končali so jo namreč šele okrog pol druge ure zjutraj. Ker so pogovori potekali v smeri, ki jo je odobraval tudi Schnurre, je v tem memorandumu zapisal, da bi bilo sodelovanje s Sovjetsko zvezo glede na njihov pogovor mogoče. Sodelovanje bi lahko razdelili na več kategorij: sprva bi ga ponovno vzpostavili na ekonomskem področju, kar bi lahko utrdili s posebno ekonomsko pogodbo. V drugi fazi bi se osredotočili na izboljšanje političnih odnosov, pri čemer naj bi se osredotočili predvsem na spoštovanje tiska in javnega mnenja. Zatem bi lahko prišlo do vzpostavitve političnih odnosov, pri čemer bi bilo potrebno upoštevati interese obeh držav. Schnurre je poudaril, da imajo Sovjetska zveza, Italija in Nemčija celo skupno točko: njihovi nazori so bili resda različni, vendar so si bili enotni v nasprotovanju kapitalističnim demokracijam.[8] Ne glede na to stično točko je Astakhov omenil, da povezovanje med državama še vedno ne sme potekati prehitro: določena mera nezaupanja s sovjetske strani je bila namreč še vedno prisotna, glavni razlog za to pa je tičal predvsem v odnosu do Japonske, baltskih držav, Finske ter Romunije. Dodaten kamenček v mozaiku nezaupanja pa je bil tudi sam nacionalsocializem. Schnurre je na drugi strani poudaril, da nemška politika nikakor ni usmerjena proti Sovjetski zvezi, temveč proti Angliji. Glede Japonske je omenil, da jih do njih veže prijateljstvo, ki pa ni osnovano na nasprotovanju Sovjetski zvezi. Na tej točki je potrebno poudariti še en Schnurrejev argument, s katerimi je sovjetsko stran želel privabiti k skupnemu sodelovanju. Dejal je, da je čas za povezovanje primeren, vendar bi morala sovjetska stran premisliti, ali bo sodelovanje ponudila tudi Angliji. V tem primeru bi bilo sodelovanje s tretjim rajhom nemogoče. Schnurre je želel poudariti, da bi Sovjetska zveza od pakta z Anglijo pridobila veliko negativnih stvari, npr. evropsko vojno ter sovražnost do Nemčije. Po drugi strani bi jim sodelovanje z Nemčijo omogočilo nevtralnost, ne bi se jim bilo potrebno vključiti  v morebitni evropski konflikt ter seveda obojestranski interes obeh držav.[9] Schnurre je na koncu svojega poročila omenil, da mu občutek pravi, da v Moskvi še vedno ne vedo, kaj natanko hočejo ter da vse skupaj izgleda kot da želijo upočasniti pogovore tako z Nemčijo kot tudi z Anglijo. Schnurre tako predvideva, da najverjetneje potrebujejo čas, da postavijo svoje cilje na področju ekonomskega sodelovanja. Po njegovem mnenju naj bi bilo za nemško diplomacijo uspešno to, da z angleško stranjo še vedno niso na isti valovni dolžini.[10]

Stopnjevanje in podpis nenapadalnega pakta

Avgusta 1939 se je pisanje depeš stopnjevalo, vedno bolj pa je v ospredje stopal nenapadalni pakt, čeprav zaupanja s sovjetske strani še vedno ni bilo zaznati. 7. avgusta 1939 je Schulenburg v depeši zapisal, da se je sovjetska stran še vedno dogovarjala tudi s francosko in britansko, vendar neuspešno. Iz depeše izvemo, da je bil Molotov na vprašanja pogosto ni konkretno odgovarjal, kar pa je med tema zahodnoevropskima diplomacijama vzbujalo nejevoljo. Molotov naj bi na teh pogajanjih sedel popolnoma mirno in naj praktično sploh ne bi odprl ust, razen v primeru krajših opomb, kot npr. da bo o tej temi moral obvestiti svojo vlado. Res pa je, da je bilo podobno nezaupanje prisotno tudi do nemške diplomacije.[11] 10. avgusta sta imela Schnurre in Astakhov uro trajajoč telefonski pogovor. Schnurre je sogovorniku omenil, da Nemčija s Sovjetsko zvezo ne bo razpravljala o konkretnih problemih, dokler se Sovjeti ne bodo dokončno opredelili. Trn v peti je predstavljal predvsem položaj Poljske. Slednja naj bi živela v iluziji lastne mogočnosti, ki ji jo je zagotavljala britanska podpora, poleg tega pa naj bi se posluževala tudi številnih provokacij. Nemška stran je še vedno upala na miroljuben izhod iz teh težav, vendar so že omenili, da so se pri obrambi svojih interesov pripravljeni poslužiti tudi vojaškega posredovanja. Ravno iz tega razloga je bila sovjetska opredelitev do poljskega »problema« še kako pomembna.[12] Do vidne spremembe je prišlo 14. avgusta 1939, saj je Schulenburg preko svojega diplomatskega posrednika Schnurreja izvedel, da je sovjetska stran pripravljena na pogovore o različnih vprašanjih: šlo je predvsem za gospodarska vprašanja, vprašanja tiska, pa tudi poljskega vprašanja. Razprava naj bi potekala počasi in v stopnjah, a hkrati brez navedbe prioritetnih vprašanj.[13]

19. avgusta, tik pred podpisom nenapadalnega pakta, so po diplomatskem »pingpongu,« ki je potekal zadnjih nekaj mesecev, sklenili trgovinski sporazum. V njem se je Nemčija zavezala, da bo Sovjetski zvezi podelila kredit v višini 200 milijonov mark, denar pa naj bi uporabili predvsem za financiranje sovjetskih naročil v Nemčiji. Sem so spadali predvsem stroji in različne industrijske naprave, pri čemer je predvsem strojna oprema predstavljala večji del naročila. Po drugi strani se je Sovjetska zveza obvezala, da bo v Nemčijo dostavila različne surovine (npr. les, bombaž, krmno žito, olje, nafto itd.) v skupni vrednosti 180 milijonov mark.[14]

Tajni protokol (vir: de. wikipedia.org)

23. avgusta 1939 se je po mesecih bolj ali manj prikritega dogovarjanja pokazal rezultat: na presenečenje praktično vse mednarodne politike je bil podpisan nenapadalni pakt med dvema, na prvi poglej povsem različnima in nezdružljivima sistemoma. Nenapadalni pakt sta v Moskvi podpisala takratni nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in njegov sovjetski kolega Vjačeslav Molotov. Pakt je vseboval šest členov: v prvem sta se vladi obeh držav zavezali, da se bosta vzdržali nasilnih dejanj oz. napadov ene na drugo, pa naj si bo to samostojno ali v zavezništvu z drugimi državami. Drugi člen se je na nek način navezoval na prvega: zapisano je bilo, da v primeru, da eno od držav podpisnic napade katerakoli druga država, druga podpisnica tega nasilja ne bo podprla oz. državi agresorki ne bo nudila kakršnekoli pomoči. Tretji člen je od podpisnic zahteval nadaljnjo komunikacijo in izmenjavo informacij, ki zadevajo skupne interese obeh podpisnic. Četrti člen je zopet pokazal svojo nenapadalno plat: obe pogodbeni stranki sta se obvezali, da nobena od njiju ne bo sodelovala pri povezovanju sil, ki bi bile posredno ali neposredno naperjene proti drugi pogodbeni stranki. Peti člen je zajemal težave ob morebitnih konfliktih: obe stranki bi morali morebitna nestrinjanja reševati izključno z izmenjavo mnenj oz. z arbitražnimi komisijami. Šesti člen je določal, da pogodba velja za obdobje desetih let. V primeru, da katera od strank ne razglasi odpovedi pogodbe do enega leta pred njenim iztekom, se pogodba avtomatsko podaljša za pet let.[15]

Poleg te pogodbe sta državi sklenili še tajni protokol, ki pa ni bil tako nenapadalen kot pakt. Obe državi sta si želeli z njim razdeliti interesne sfere oz. rešiti mejna vprašanja v vzhodni Evropi. Tajni protokol je bil sestavljen iz treh  sklepov in je zadevno področje razdelil na tri dele: v prvi točki so zapisali, da je meja interesnih sfer na področju baltskih držav pri severni meji Litve. Druga točka se je dotikala poljskih območij: meja med obema interesnima področjema bi tako potekala po rekah Narew, Visla in San. Svojo pozornost so v tej točki namenili tudi poljski neodvisnosti: to in morebitno kasnejšo razdelitev naj bi lahko rešili zgolj z nadaljnjim političnim razvojem, a v vsakem primeru s prijateljskim sporazumom. Tretja točka je bila usmerjena v sovjetske interese v jugovzhodni Evropi, predvsem v Besarabiji. Nemška stran se je s tem strinjala, saj tam ni imela političnih aspiracij.[16]

Po podpisu

“Poroka” (vir: spartacus-educational.com)

Tik po podpisu pakta je prišlo še do memoranduma, v katerem je nemški diplomat Andor Hencke  povzel pogovor med Ribbentropom, Stalinom in predsednikom Sveta ljudskih komisarjev. Pogovor je potekal med 23. in 24. avgustom 1939, zadeval pa je različna vprašanja: nemški zunanji minister je tako zagotavljal, da nemško-japonsko prijateljstvo v nobenem primeru ne bo usmerjeno proti Sovjetski zvezi. Vprašanje je bilo pomembno predvsem zato, ker Japonska in Sovjetska zveza takrat nista bili v ravno najboljših odnosih. Dotaknili so se tudi italijanske zunanje politike, angleških in francoskih vojaških sil ter ljudskega odnosa do pravkar podpisanega nenapadalnega pakta. Na koncu so sledile še zdravice, kjer so si medsebojno nazdravljali: Stalin naj bi med pogovorom predlagal zdravico za Hitlerja: želel je piti na njegovo zdravje, saj se je zavedal, kako naj bi imel nemški narod rad svojega voditelja. [17]

Večji del javnosti je podpis tega sporazuma presenetil, saj si mnogi med njimi sploh niso predstavljali, da bi ti dve državi sploh lahko sklenili tak sporazum. Nejevero in dvom v sporazum so kazale tudi številne karikature. Ena bolj znanih prikazuje Hitlerja in Stalina kot pravkar poročeni par. Pod navidezno veselima mladoporočencema se je avtor spraševal, koliko časa bodo trajali medeni tedni. Poleg para lahko na karikaturi vidimo tudi torto, ki je okrašena s kljukastim križem ter srpom in kladivom.

Zlatolaska (vir: secure-images.rarenewspapers.com)

Na eni od karikatur so prikazovali predvsem nepričakovanost povezave med Sovjetsko zvezo in tretjim rajhom. Na karikaturi lahko vidimo dekle, ki je vstopilo v spalnico. Na njeno presenečenje sta se v postelji nahajala lisica in medved. Dekle je šokirano, ker sta živali  v isti postelji in prežeče gledata nanjo, čeprav je njuna živalska narava drugačna; medved in lisica vendarle načeloma ne spadata v krog »živalskih« prijateljev. Podobno je tudi med Sovjetsko zvezo in Nemčijo: državi sta bili zaradi različnih ureditev sovražni, vendar sta kljub temu sklenili pakt, to pa je bilo za Poljsko veliko presenečenje. Kot je razvidno iz karikature, dekle predstavlja Poljsko, lisica predstavlja Nemčijo, medved pa Sovjetsko zvezo. Če pogledamo še natančneje, lahko opazimo, da ima lisica lase urejene na podoben način kot Hitler, poteze »ruskega« medveda pa po nekaterih interpretacijah spominjajo na Stalina.

Ena od karikatur nosi ime Rendevous, njen avtor pa je David Low. Na karikaturi je zopet upodobil Hitlerja in Stalina. Iz karikature je razvidno, da se sicer medsebojno pozdravita, vendar se hkrati tudi sovražita. Ob priklonu namreč Hitler Stalina pozdravi z vprašanjem »Izmeček sveta, se mi zdi?« Stalin pa mu na drugi strani odvrne z vprašanjem »Krvavi morilec delavcev, predvidevam?«  Natančno oko lahko opazi, da se med obema voditeljema nahaja truplo neznanega vojaka. Po nekaterih interpretacijah bi truplo lahko predstavljalo Poljsko, predvsem zaradi tajnega dogovora o delitvi Poljske. Nezaupljiv odnos med Stalinom in Hitlerjem je Low prikazal na še eni karikaturi, katere naslov se je glasil Nekdo pelje nekoga na sprehod. Oba voditelja se objeta sprehajata po namišljeni meji, za hrtom pa vsak od njiju drži svojo pištolo.

Rendevous (vir: en.wikipedia.org)

Zakaj je torej sploh prišlo do podpisa pakta? Zagotovo lahko rečemo, da je k temu botroval obojestranski interes. Ribbentrop je po vojni v svojih spominih zapisal, da je bil pakt njegova ideja, ki jo je predlagal Hitlerju in jo kasneje tudi realiziral. S tem bi namreč ustvarili protiutež zahodnemu povezovanju ter hkrati zagotovili, da se sovjetska stran ne bi vmešavala v morebiten nemško-poljski konflikt.[18] Po drugi strani pa je na nek način pakt ustrezal tudi Sovjetski zvezi, saj se je (vsaj spočetka) izognila vojni in ji tako omogočila dodaten čas za pripravo nanjo.

Naj se za konec ponovno vrnem na srečanje med Ribbentropom, Stalinom in predsednikom Sveta ljudskih komisarjev, do katerega je prišlo v noči po podpisu nenapadalnega pakta. Ob koncu tega večera je Stalin namreč omenil, da sovjetska vlada pravkar podpisani pakt jemlje z največjo mero resnosti. S svojo častno besedo je zagotavljal, da Sovjetska zveza ne bo izdala svoje »pogodbene partnerice.«[19] Kot je kasneje pokazala zgodovina, je imela nemška stran popolnoma drugačne načrte. 22. junija 1941 je nemška vojska pričela z Operacijo Barbarossa oz. z napadom na Sovjetsko zvezo. Pakt in vse v njegovih členih zajete zaveze so tako postale brezpredmetne.

Časopisni viri:

Spletni viri:

• »Foreign Office Memorandum.« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. (27. julij 1939) https://avalon.law.yale.edu/20th_century/ns025.asp (Dostop: avgust 2019).
• »Foreign Office Memorandum.« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. (10. avgust 1939) https://avalon.law.yale.edu/20th_century/ns031.asp (Dostop: avgust 2019).
• »Foreign Office Memorandum.« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. (19. avgust 1939) https://avalon.law.yale.edu/20th_century/ns059.asp (Dostop: avgust 2019).
• »Memorandum of a Conversation Held on the Night of August 23d to 24th, Between the Reich Foreign Minister, on the One Hand, and Herr Stalin and the Chairman of the Council of People’s Commissars Molotov, on the Other Hand.« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. https://avalon.law.yale.edu/20th_century/ns053.asp (Dostop: avgust 2019).
• »Secret Additional Protocol.« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. https://avalon.law.yale.edu/20th_century/addsepro.asp (Dostop: avgust 2019).
• Simkin, John. »Nazi-Soviet Pact.« Spartacus Educational. Objavljeno septembra 1997, posodobljeno marca 2019. https://spartacus-educational.com/RUSnazipact.htm (Dostop: avgust 2019).
• »The German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg) to Counselor of Legation Schliep of the German Foreign Office.« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. https://avalon.law.yale.edu/20th_century/ns030.asp#b2, (Dostop: avgust:2019)
• »The German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg) to the German Foreign Office.« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. https://avalon.law.yale.edu/20th_century/ns022.asp (Dostop: avgust 2019).
• »The German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg) to the State Secretary in the German Foreign Office (Weizsacker) (1).« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. https://avalon.law.yale.edu/20th_century/ns015.asp (Dostop: avgust 2019).
• The German Foreign Office to the German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg).« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. https://avalon.law.yale.edu/20th_century/ns033.asp (Dostop: avgust 2019).
• »The State Secretary in the German Foreign Office (Weizsacker) to the German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg) : May 30, 1939.« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. https://avalon.law.yale.edu/20th_century/ns013.asp (Dostop: avgust 2019).
• »Treaty of Nonaggression Between Germany and the Union of Soviet Socialist Republics.« The Avalon Project. Documents in Law, History and Diplomacy. https://avalon.law.yale.edu/20th_century/nonagres.asp (Dostop: avgust 2019).

Literatura

• Thamer, Hans-Ulrich. Nacionalsocializem. Ljubljana: Modrijan, 2009.

[1] Thamer, Nacionalsocializem, 207.

[2] Thamer, Nacionalsocializem, 208.

[3] Njegovo polno ime je bilo Friedrich-Werner Graf von der Schulenburg.

[4] »The State Secretary in the German Foreign Office (Weizsacker) to the German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg) : May 30, 1939.«

[5] »The State Secretary in the German Foreign Office (Weizsacker) to the German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg) : May 30, 1939.«

[6] »The German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg) to the State Secretary in the German Foreign Office (Weizsacker) (1).«

[7] »The German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg) to the German Foreign Office.«

[8]»Foreign Office Memorandum (27. julij 1939).«

[9] »Foreign Office Memorandum (27. julij 1939).«

[10] »Foreign Office Memorandum (27. julij 1939).«

[11] »The German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg) to Counselor of Legation Schliep of the German Foreign Office.«

[12] »Foreign Office Memorandum (10. avgust 1939).«

[13] »The German Foreign Office to the German Ambassador in the Soviet Union (Schulenburg).«

[14] »Foreign Office Memorandum.(19. avgust 1939).«

[15] »Treaty of Nonaggression Between Germany and the Union of Soviet Socialist Republics.«

[16] »Secret Additional Protocol.«

[17] »Memorandum of a Conversation Held on the Night of August 23d to 24th, Between the Reich Foreign Minister, on the One Hand, and Herr Stalin and the Chairman of the Council of People’s Commissars Molotov, on the Other Hand.«

[18] Simkin, »Nazi-Soviet Pact.«

[19] »Memorandum of a Conversation Held on the Night of August 23d to 24th, Between the Reich Foreign Minister, on the One Hand, and Herr Stalin and the Chairman of the Council of People’s Commissars Molotov, on the Other Hand.«