14. septembra 1976 je v Parizu umrl jugoslovanski knez, Pavel Karađorđević.
Knez Pavel, sin kneza Arsena, brata kralja Petra I., je bil stric mladoletnega prestolonaslednika Petra II. iz kraljevske hiše Karađorđevićev. Po umoru kralja Aleksandra I. 9. oktobra 1934 v Marseillu je knez Pavel imel osrednjo vlogo v kraljevem namestništvu, ki je namesto mladoletnega Petra II. prevzelo oblast v Kraljevini Jugoslaviji.
Za razliko od kralja Aleksandra ni rad neposredno posegal v politiko, temveč je raje deloval iz ozadja preko izbranih skupin ali osebnosti, pri čemer je bil vedno zelo obziren. Medtem ko je bila jugoslovanska zunanja in notranja politika v času kralja Aleksandra pod znatnim vplivom Francije, je v času kneza Pavleta postal močnejši britanski vpliv.
Čeprav je bil prozahodno demokratično usmerjen, je pod vplivom razmer v jugovzhodni Evropi in zaradi pritiska nekaterih srbskih vladajočih krogov od 1935 sodeloval z Nemčijo in Italijo.
Na pritisk Nemčije in Italije je 25. marca 1941 z Jugoslavijo pristopil h trojni pakt.
Dva dni po pristopu, 27. marca so v Beogradu izbruhnile demonstracije. Skupina proangleško usmerjenih častnikov in meščanskih politikov, je s podporo britanskih obveščevalcev in oprta na proteste jugoslovanskih narodov, je izvedla državni udar. Zrušila je kneza Pavla in za polnoletnega razglasila Petra II. kot kralja. Vodenje vlade je prevzel letalski general Dušan Simović. Knez Pavel je odšel je v tujino, kjer so ga Britanci internirali v Južni Afriki.
Po koncu vojne je živel v Parizu.