“Po Titu – Tito!” ali zakaj Hiša cvetja?

V stilu nekaterih drugih držav, kjer so imeli dosmrtnega predsednika, je tudi jugoslovansko vodstvo posvetilo Josipu Brozu – Titu mavzolej. Ker pa je predsedstvo SFRJ in vodstvo Zveze komunistov Jugoslavije odločilo, da bo nova doktrina države po smrti Tita temeljila na sloganu »Tudi po Titu – Tito!,« so prišli do zaključka, da bi bilo neprimerno poimenovati poslednje Titovo počivališče kot mavzolej ali grobnica. Zato so določili ime Hiša cvetja, saj je bila grobnica tedaj obkrožena s svežim cvetjem, danes pa z zimzelenimi sobnimi lončnicami.

Pot proti Hiši cvetja (vir: zgodovina.si)

Hiša cvetja ni bila zgrajena namensko. Prvotno je bil to zimski protokolarni objekt poimenovan »Cvećara«. Zgrajen leta 1975 po načrtih Stjepana Kralja je bil namenjen za delovne potrebe Tita. Nahajal se je namreč le streljaj od Titove rezidence na Užićki ulici. A po letu 1977, ko je prišlo do nesoglasij z ženo Jovanko, je Tito večino svojega časa v Beogradu preživel prav tu. Zgradba se razteza na kvadraturi 902 kvadratnih metrov. V osrednjem delu, kjer je danes Titov grob, je bila nameščena vodna fontana, ki jo je obkrožalo cvetje. V prostorih na levi in desni strani, kjer so danes predstavljene štafete na eni ter Titova pisarna in modri vlak na drugi strani, so bili prostori za delo in prosti čas: že omenjena pisarna, spalnica, salon, jedilnica, knjižnica in drugo. Nasproti vhoda pa se nahaja še danes za obiskovalce zaprta, sicer pa odprta terasa s pogledom na središče Beograda.

Da bo Tito pokopan tu, je bila njegova želja, ko je odšel na zdravljenje v Ljubljano. Tedanji državni vrh se je sicer pogovarjal še o drugih lokacijah morebitnega pokopa, kot je denimo rodni kraj Kumrovec ali Tjentiše v bližini Foče, kjer se je bila bitka na Sutjeski. A na koncu je prevladala Titova preferenca. Priprave na pogreb naj bi se pričele šele z oznanitvijo Titove smrti. V pičlih štirih dneh naj bi delavci po načrtih Dragomira Gavrilovića umaknili fontano v osrednjem prostoru, pripravili podzemno mesto za grobnico ter postavili njen marmornati okvir. Kot govori srbski dokumentarni film »Sahrana« režiserja Moma Martinovića pa naj bi natančni načrti za Titov pogreb obstajali že takoj ob prihodu v Ljubljano, torej ko se je Titovo zdravstveno stanje poslabšalo. Tedaj naj bi direktorju RTV Beograd, Milanu Vukosu, načrte predal predsednik Zveznega izvršnega sveta Jugoslavije Dragoljub Stavrev. Že polnih 122 dni pred Titovo smrtjo naj bi bilo torej znano, da bo Tito pokopan v kasnejši Hiši cvetja. Narejeni so bili celo načrti preureditve, na njih pa so bili tudi označeni prostori za kamere in novinarsko prizorišče.

Grobnica Josipa Broza Tita (vir: zgodovina.si)

Ker je na pogrebu sodelovalo 211 delegacij, Hiša cvetja pa je precej majhna, je bila pred njenim vhodom postavljena provizorična tribuna. Znotraj hiše pa so spuščanju krste v grobnico prisostvovali le člani družine ter najvišji predstavniki države, zveze komunistov ter JLA. Tega poslednjega dejanja televizija sicer ni prenašala, s čimer so se sprožile razne teorije zarote, da je Tito dejansko pokopan nekje drugje. Nekaj podobnega je sprožilo dejstvo, da je bila grobnica prvotno zaprta s provizorično marmornato masko oz. dvodelno ploščo, ki je bila z marmorjem le obložena. Po scenariju pogreba sta namreč grobnico po položitvi krste vanjo ročno zaprla dva vojaška oficirja. Prave plošče pa ne bi mogla premakniti. Današnja plošča je namreč visoka kar 80 centimetrov, široka 1,5 metra ter dolga 2,5 metra ter se ponaša s težo devetih ton. Prvotno provizorično masko je nadomestila že dan po pogrebu, namestili pa so jo s pomočjo dvigal. Prav zamenjava plošče pa je spodbudila tiste, ki se strinjajo s teorijo, da Hiša cvetja ni poslednje Titovo počivališče.

Grobnico zaključuje napis Josip Broz Tito 1892 – 1980. Mnogi so se obregnili ob dejstvo, da napis ne zaključuje tudi peterokraka zvezda, simbol komunističnega gibanja. Že 10. maja pa so Hišo cvetja odprli za javnost. Leta 1982 je bil ustanovljen še spominski center, ki poleg Hiše cvetja zaobsegal Muzej 25. maja, Rezidenco, Biljarnico, Lovsko hišo, Stari muzej in spominsko zbirko ter Muzej 4. julija. Čez dobrih 14 let, leta 1996, je bil spominski center ukinjen. Nadomestil ga je Muzej Jugoslavije, kateri se je združil z ukinjenim Muzejem revolucije narodov in narodnosti Jugoslavije. A ko je Slobodan Milošević leta 1997 odločil, da bo svojo rezidenco preselil v staro Titovo rezidenco na Užićki, je bil Muzeju Jugoslavije odvzet velik del z izjemo Starega muzeja, Muzeja 25. maja in Hiše cvetja. Vse ostalo je bilo obzidano in je zdaj obiskovalcem praktično nevidno.

Grobnica Jovanke Broz. V ozadju Titova grobnica. (Vir: zgodovina.si)

Leta 2013 je bila poleg Tita v nižji grobnici na njegovi desni strani pokopana njegova vdova Jovanka, s katero se zadnja tri leta njegovega življenja nista videla, po njegovi smrti pa je živela tako rekoč v hišnem priporu.

In če je nekoč Hišo cvetja stalno stražila častna brigada JLA, kasneje pa Vojska Jugoslavije, je po razpadu Državne skupnosti Srbije in Črne Gore celoten kompleks prenesen v domeno Ministrstva za kulturo Republike Srbije. Trenutno je Muzej 25. maja v procesu renovacije in je mogoče videti le staro zbirko v okviru Starega muzeja, ki pa je prav tako potrebna nujne prenove zlasti z vidika natančnejše zgodovinopisne umestitve ter razširitve tematike na celostno zgodovino Jugoslavije. Upamo pa lahko le, da bo tokratna prenova hitrejša od prenove Narodnega muzeja Srbije, ki je bil v procesu rekonstrukcije kar 15 let, ali pa Galerija sodobne umetnosti, ki je čakala na ponovno odprtje dobro desetletje.

Stavba Muzeja Jugoslavije – trenutno v prenovi. (Vir: zgodovina.si)

 

Up Next

Related Posts