»Po zlobni roki brezbožnega človeka prebodena v srce …«: Atentat na avstro-ogrsko cesarico Elizabeto

Bila je sobota, 10. septembra 1898 v Ženevi, ki se je kopala v toplem poznopoletnem soncu. Skrivnostna in očem javnosti skrita avstro-ogrska cesarica Elizabeta je s svojo dvorno damo, grofico Irmo Sztaray, hitela na parnik Géneve, ki naj bi ju preko ženevskega jezera prepeljal v mesto Montreux. Tako kot že trideset let pred tem, je cesarica potovala inkognito pod imenom grofica Hohenembs, s čimer je želela pomiriti svetovalce na dunajskem dvoru. Ti so svarili cesarja Franca Jožefa, da bi cesarica ob taki izpostavljenosti lahko postala žrtev političnega atentata. A kljub previdnosti, so zaposleni v hotelu Beau-Rivage nemudoma razširilii po mestu novico o visoki gostji.

Luigi Lucheni v pridržanju (vir: wikipedia).

V Ženevi se je tedaj nahajal tudi Lugi Lucheni, veteran prve italijansko-etiopske vojne in priložnostni delavec, ki je v upanju na boljšo prihodnost emigriral v Švico. Tu so ga navdahnile ideje tedaj avantgardnega anarhističnega gibanja, ki je še vedno pridobival številne privržence med slabo plačanim delavstvom. Temeljno načelo anarhizma, kot ga je razumel Lucheni, je bilo neposredno, tudi nasilno delovanje za doseganje političnih in družbenih ciljev. Za slab položaj delavstva je krivil plemstvo, zato si je zadal, da bo v neposredni akciji izvedel atentat na prvega aristokrata, ki mu bo prečkal pot. Na podlagi časopisnih poročil si je za tarčo izbral Filipa, vojvodo Orleanskega. Ta si je poskušal zagotoviti francoski prestol, čeprav je bila monarhija že ukinjena. Kljub neuspešnemu naskoku na čelo države je Lucheni menil, da bo na podlagi atentata v zadostni meri opozoril na nesrečen položaj družbenega razreda kateremu je pripadal. A v zadnjem trenutku se je urnik vojvodovega obiska spremenil, tarča pa je posledično postala politično praktično neaktivna avstro-ogrska cesarica, ki se je na koncu izkazala za  bolj odmevna žrtev.

Naknadna upodobitev atentata na cesarico objavljena v časopisju (vir: wikipedia)

Cesarica in njena dvorna dama sta se ob 13:35 brez spremstva odpravili proti parniku. V bojazni, da bi sonce poškodovalo njeno belo polt in v upanju, da bo odvrnila radovedne poglede na promenadi, ki je vodila do pomola na jezeru, je cesarica držala svoj senčnik nizko na obraz. Pod njega je nenadoma pogledal Lucheni, ki se je nato v hitrem gibu zaletel ob cesarico in jo podrl na tla ter pobegnil naprej po promenadi. Dvorna dama je ob pomoči bližnjega kočijaža dvignila cesarico iz tal, nato pa sta se skupaj odpravili do skoraj sto metrov oddaljenega parnika in se nanj tudi vkrcali. V tistem je cesarica izgubila zavest. Grofica Sztaray in drugi potniki so cesarico premestili na klop na zgornji palubi, nato pa je dvorna dama odpela njeno obleko in zrahljala njen steznik. Cesarica se je ponovno zavedala ter zatrdila, da je nič ne boli. Nato je še vprašala, kaj se je zgodilo in ponovno izgubila zavest. Tedaj je grofica Sztaray opazila rjavi madež na levem delu oprsja. Kapitana ladje, ki je tedaj že izplula je obvestila o identiteti potnice, s čimer je dosegla, da se je ladja vrnila do pomola. Na improviziranih nosilih je cesarico šest mornarjev odneslo nazaj do hotela, kjer so jo žena hotelskega direktorja, bolničarka, ki je bila prav tako potnica na trajektu ter grofica Sztaray slekle ter našle vbodno rano nad srcem. Ko so prisotni cesarico premestili z nosil na posteljo, ta ni več kazala znakov življenje. Kmalu zatem sta prispela zdravnika in duhovnik, ki več ni mogel podeliti poslednjega zakramenta. Eden izmed zdravnikov je le še prerezal arterijo na levi roki, iz katere pa kri ni pritekla. Ob 14:10 so posledično cesarico razglasili za mrtvo, grofica Sztaray je zaprla njene oči ter sklenila njene roke, vsi ostali pa so nato na kolenih molili okoli njene postelje.

Cesarica Elizabeta ob kronanju za ogrsko kraljico (vir: Wikipedia)

Cesar Franc Jožef se je tedaj nahajal v cesarski poletni rezidenci v Bad Ischlu. Najprej je dobil telegram, da se je cesarica onesvestila. Kmalu za tem pa je prispel telegram o njeni smrti. To je bilo prvič, ko je cesar, ki je veljal za precej nezaupljivega do sodobne tehnologije zahteval, da nemudoma telefonirajo v Ženevo. Kljub temu pa ni mogel spremeniti izida. Obdukcija je pokazala, da je morilsko orožje prodrlo skoraj 9 centimetrov globoko v prsni koš, preluknjalo pljučno krilo in doseglo srce. Kasneje so ugotovili, da je Lucheni uporabil zelo tanko izbrušeno industrijsko pilo, ki je napravila precej majhno luknjo. Prav majhen premer pile in pritisk, ki ga je ustvaril korzet sta zagotovila, da je cesarica krvavela zelo počasi in posledično tudi ni takoj umrla.

Novica o atentatu na cesarico je nemudoma odjeknila tudi v Avstro-Ogrski: »Med sejo ministrskega sveta dospela je grozna vest, da je bila cesarica Elizabeta danes v Genevi umorjena. Morilec je baje neki italijanski anarhist[1] je bilo zapisno že v večerni izdaji osrednjega liberalnega dnevnika v slovenskem jeziku, Slovenski narod. Že takrat je bilo torej znano, da je atentat naredil nekdo, ki je bil po rodu Italijan. Lucheni je po napadu pobegnil po cesti Rue des Alpes, kjer je na vhodu hiše številka 3 poskušal skriti morilsko orožje. Ujeli so ga dva kočijaža in mornar, ki so ga nato predali žandarmeriji. Pilo je naslednji dan našel čistilec med jutranjim čiščenjem, a je mislil, da jo je izgubil vzdrževalec, ki je delal v hiši. Zato je orožje predal policiji šele dan kasneje. Pozneje se je izkazalo, da je Lucheni izbral pilo za morilsko orožje ker si ni mogel privoščiti kupiti noža. Ob zaslišanju pa je Lucheni izjavil:

»Po prepričanju sem anarhist. V Ženevo sem prišel ubiti vladarja s ciljem, da ga postavim za primer tistim, ki trpijo in ne naredijo ničesar, da bi izboljšali svoj družbeni položaj. Vseeno mi je bilo, katerega vladarja ubijem. Ni bila ženska tista, ki sem jo zadel, temveč cesarica. V mojem vidnem polju je bila krona.«[2]

Kdo je ubil cesarico je postala novica tudi v slovenskem tisku. Preko dunajskih dopisnikov so se kmalu začele pojavljati podrobnosti o njegovem izgledu: » … je srednje postave; krepkega in gibkega trupla, zarujavelega lica. Ima majhne, rujave brke. Njegov pogled je zloben in temen[3]

Pokop cesarice Elizabete pred Kapucinsko grobnico, 1898 (vir: wikimedia).

Predvsem pa so se po celotni monarhiji, začenši z Dunajem pojavili nemiri, ki so bili uperjeni protiitalijansko. Tudi na Slovenskem so odmevali nacionalistični toni. V časopisu Slovenka so med drugim zapisali: »Tacega zločina, kakoršen se je zgodil sedaj v Genevi na cesarci Elizabeti, zgodovina baje še ne pozna. Zločinec Luccheni je že zopet Italijan, sin one dežele, v kojej vlada popolnoma brezverska vlada, ki je vrgla iz vseh šol svojega kraljestva sveta razpela, odpravila iz vseh učilnic veronauk ter zasejala tako tudi v prosti narod brezverstvo. Sedaj pa se Italijani zvijajo ob tem zločinu, branija se Lucchenija, češ: ta ni naš, ta je anarhist brezdomovinec. Ali pa ni ta anarhist vzrastel na italijanskih tleh?«[4]

Poslednja fotografija cesarice Elizabete in grofice Irme Sztaray v Territaretu, vasici ob mestu Montreux, dan pred atentatom (vir: wikipedia).

Na tak način so mediji našli nov gnev za izražanje protiitalijanskih čustev, ki so bili močno povezani z neuspehi habsburške hiše pri pridobivanju ali vzdrževanju ozemlja v Italiji. Leta 1866 je Avstrija izgubila Lombardsko-beneško kraljestvo, leta 1882 pa je Guglielmo Oberdan ob praznovanju 500-letne habsburške oblasti v Trstu poskušal izvesti atentat na cesarski par. Pomnoženo s prizadevanji italijanskih iredentistov na Goriškem in v Julijski krajini, so v slovenskih deželah po vzoru drugih mest v monarhiji izbruhnili tudi protiitalijanski protesti: »Vsled groznega zločinstva laškega anarhista Lucchenija je po Ljubljani silno ogorčenje. Posebna razburjenost vlada v delavskih krogih. Kakor čujemo, so nekateri laški delavci skušali ta zločin zagovarjati, vsled česa je že v soboto zvečer med njimi in slovenskimi delavci prišlo do rabuk. Tekom nedelje se razburjenost ni polegla, ampak se celo tako poostrila, da je tekom današnjega dopludne na sto slovenski delavcev proti Lahom demonstrovalo, tako da je na stotine Lahov delo pri vseh tukajšnjih zgradbah opustilo. /…/ Demonstracije so se vršile povsem dostojno in mirno. Čudno je bilo gledati, kako ti je večji oddelek slovenskih delavcev brez posebnega šuma eskortiral tropo Lahov skozi mesto proti Šiški[5]

 

Pri teh protestih je moral posredovati celo ljubljanski župan Ivan Hribar, po ulicah pa je krožilo tudi orožništvo in vojaštvo, ki je mirilo cesarski hiši vdane protestnike.[6] Posledično so bile »demonstracije v Ljubljani precej nedolžne in če so se tudi tu in tam nekateri slovenski in italijanski delavci segli v lase in se nekoliko opraskali, se mora vender reči, da se je vršila demonstracija mirno. /…/ V resnici niso bile ljubljanske demonstracije nič hujše, kakor na Dunaju, na Reki ali v Pešti.«[7] Veliko bolj zaostreno je bilo strnje na nadrodnostno mešanih območjih Primorske in v Trstu:

»V ulici Ghega so demonstranti na tam na novo odprti italijanski gostilni razbili vse šipe in nad isto visečo plinovo luč. Po javnem vrtu je bila prava gonija nad Lahe. Vse je vpilo »Fora i assasini« (Ven z morilci!). Lahi, ki so se v toli žalostnih ternotkih naslajali na koncertu, so bežali kakor nori. /…/ V ulici del Pane štv. 1 je padalo na demonstrante iz prvega nadstropja kamenje, voda in je padlo celo eno rešeto! Množica je zahtevala zadoščenja in policijski organi so morali vporabiti vso energijo, da se ni bombardovalo te hiše. Množica je bila sestavljena iz nižjih slojev meščanstva, a mej isto je bilo tudi odločnih patrijotičnih oseb, osobito iz slovenskih krogov. Da je ostalo samo pri razbijanju oken in svetilk, gre zasluga v prvi vrsti korektnemu in taktnemu postopanju policijskih organov in pa okolnosti, da se lahoni niso niti pokazali izvzemši slučaja pri »ginnastici« in pa onega smrkavca, ki zaupil pod »ginnastico«: »Viva l’Italia!«, katerega je ljudstvo pograbilo kakor lev svojo žrtev. Da ni bil linčan, zahvali naj se le nekaterim hladnokrvnim možakom, ki so ga obvarovali deloma! Ali bi bilo kaj čudnega, ko bi se takim in enakim subjektom dogodilo kaj neprijetnega?«[8]

Žalovanje, ki ga je smrt cesarice vzbudila, je presenetila številne. Tudi v slovenskih deželah so žalovali tako uradno, kot zasebno. Vodile so se številne žalne slovesnosti in maše zadušnice, tako v spomin cesarice, kot v dobro cesarja, ki ga je ponovno zadela nesrečna roka usode. »V mnogih izložbenih oknih po mestu so v znak žalosti izpostavljene podobe pokojne cesarice Elizabete, okrašene s palmami in cvetjem. Občinstvo se s trpkimi čustvi ustavlja ob teh izjavah globoke žalosti.«

»Udarec je bil, Bog vedi od kod, naprejen bolj proti cesarju Francu Jožefu, ki obhaja letos petdesetletnico svojega vladanja, da mu zagreni jubilejno leto nego proti cesarici sami, ki je trpela le prav malo ter se baje niti zavedali ni, kakove smrti jej je umreti[9]

Po aretaciji je Lucheni zaprosil švicarsko sodišče, da bi mu sodili v Lucernskem kantonu, kjer je smrtna kazen še veljala. Če bi ga obsodili na smrt, bi tako postal mučenik anarhizma in njegov cilj bi bil dosežen. A njegovi prošnji niso ugodili in so mu sodili v Ženevi, kjer je bila smrtna kazen že odpravljena. Na sojenju je krivdo atentata priznal, posledično pa je bil obsojen na dosmrtno ječo. V njej je poskusil napisati svoje spomine, ki pa so mu jih zasegli. Po 12. letih zaporne kazni, so ga 19. oktobra 1910 našli obešenega s pasom v njegovi celici. Zaključili so, da je storil samomor. Po smrti je postal predmet forenzičnih raziskav. Šele leta 2000 so njegovo glavo pietetno pokopali na centralnem pokopališču na Dunaju.

[1] Slovenski narod, 10. september 1898, 5.

[2] De Burgh, Edward Morgan Alborough. Elizabeth, Emperess of Austria: A Memoir. Philadelphia: J.B. Lippencott Co., 1899, 326-327.

[3] Slovenec, 13. september 1898, 2.

[4] »Cesarica Elizabeta,« Slovenka, 27. september 1898, 474.

[5] Slovenec, 12. september 1898, 2.

[6] Stergar, Rok. »¨Kaj se je zgodilo pravzaprav?¨ Kako so Slovenci doživeli smrt cesarice Elizabete.« Tretji dan. Krščanska revija za duhovnost in kulturo. Let. 28, št. 4 (1999), 96.

[7] Slovenski narod, 15. september 1898, 1.

[8] Slovenski narod, 13. september 1898, 3.

[9] »Cesarica Elizabeta,« Slovenka, 27. september 1898, 473.

Up Next

Related Posts