Na današnji dan, 14. junija 811 je Karel Veliki potrdil mejo na Dravi, ki je postala ločnica med vplivnim območjem Oglejskega patriarhata in Salzburške nadškofije.

Tako Oglejski patriarhat, kot tudi Salzburška nadškofija sta pred tem imela spore o tem, do kam sega njuna interesna sfera, saj sta obe instituciji na ozemlje Alpskih Slovanov pošiljali misijonarje, ki so slovenske dežele spreobrnile iz prejšnje slovanske poganske vere, v krščansko vero.

Škof Modest

Kot začetek večjega pokristjanjevanja Alpskih Slovanov lahko štejemo 4. desetletje, 8. stoletja, ko je slovanski knez Borut, ki je še odraščal s slovansko pogansko vero, zaprisegel bavarskemu vojvodi Odilu, da mu v zameno za pomoč v boju proti Avarom, prizna nadoblast in sprejme krščansko vero. Prav tako je Borut po pogodbi o zavezništvu na Bavarsko poslal tudi svojega sina Gorazda in nečaka Hotimirja, ki sta bila v samostanu na Kimskem jezeru vzgojena v krščanski veri. Po Borutovi smrti, leta 849, je na njegovo mesto karantanskega kneza prišel sin Gorazd, ki velja za prvega krščanskega vladarja Karantanije. V času njegovega vladanja se je krščanska vera močno razširila po Karantaniji, veliko zaslug za to širjenje pa ima tudi škof Modest, odposlanec salzburškega škofa Virgila, ki je dobil svoj sedež na razvalinah rimske postojanke Virunuma, oziroma pri Gospe Sveti.

Krst pri Savici, upodobitev Hinka Smrekarja

Krščanska vera se je hitro širila tudi pod Gorazdovim naslednikom – Hotimirjem – po njegovi smrti leta 769 pa je sledil neuspeli upor poganskega plemstva, ki je zavrnil novo krščansko vero, pod vodstvom Hermana Avrelija in kasneje Drocha. Karantanski knez Valdung, oziroma Valjhun, kot so ga imenovali kasnejši slovenski avtorju, je s pomočjo bavarske vojske ta upor zatrl in s tem dokončno utrdil krščansko vero v Karantaniji, o njegovem boju proti upornikih pa je pisal tudi France Prešeren v Krstu pri Savici.

“Valjhún, sin Kajtimára, boj krvávi
že dolgo bije za kršansko vero,
z Avreljam Droh se več mu v bran ne stavi;

končano njuno je in marsik’tero
življenje, kri po Kranji, Koratáni
prelita, napolnila bi jezéro.”

Južno od Drave pa je nekaj let še vedno prevladovala poganska vera. Tu je prišlo do obsežnejšega pokristjanjevanja šele po koncu avarskih vojn, kjer pa so pokristjanjevanje vodili iz Ogleja.

Meja med oglejskimi in salzburškimi misijoni je tako postala reka Drava. Ta meja naj bi neuradno veljala že od leta 798, kasneje – leta 811 – pa je mejo uradno potrdil Karel Veliki, ta meja pa se je obdržala polnih 975 let.