Iskanje gradiva v arhivu je ponavadi dolgotrajen postopek, ki zahteva ure in ure listanja in iskanja dokumentov. Je neke vrste detektivsko delo, ki  uspe tudi med neuspelimi iskanji skoraj vedno presenetiti z neobičajnimi in zanimivimi vsebinami. Tovrstni arhivski priboljški so lahko zelo zanimivo branje in nam na nekaj dokumentih omogočajo vpogled v določeno mikrosfero tedanjosti.

Obisk arhiva

Novembra 2013 sem za potrebe izdelave diplomskega dela obiskal Politični arhiv Nemškega zunanjega ministrstva (PAAA – Politisches Archiv des Auswärtigen Amts) v Berlinu. Arhiv se nahaja v t. i. Haus am Werderschen Markt, ki je od leta 1999 v rabi nemškega zunanjega ministrstva, sama stavba pa ima zanimivo zgodovino. Po zgraditvi leta 1930 je v njej imela prostore cesarska banka (Reichsbank), takoj po drugi svetovni vojni pa so prostore naselili uslužbenci ministrstva za finance Nemške demokratične republike (Ministerium der Finanzen der DDR) in člani centralnega komiteja stranke Socialistične enotnosti Nemčije (Zentralkomitee der SED).

Vhod v arhiv se nahaja na Kurstraße, kjer me je najprej sprejelo varnostno osebje in po pregledu spustilo v prostore arhiva. Tam so bile na voljo garderobe in sedišča za odmor. V notranjosti čitalnice so bile na desni strani police z vodniki, popisi in ostalo referenčno literaturo, na desni strani pa se je nahajal sprejemni pult. Na računalnikih ob oknih, nasproti knjižnih polic , sem si vsak dan naročal gradivo, ki so ga dostavljali dvakrat dnevno. Vzdušje v čitalnici je bilo prijetno in mirno, najbolj vznemirljiv del vsakega dneva pa je bila dostava novega gradiva, ki je lahko pomenila, da bom naletel na veliko uporabnih podatkov ali pa povsem zadel v temo.

Gradivo arhiva

Arhiv poleg političnega gradiva, ustvarjenega od leta 1867 naprej, med 26 tekočimi kilometri dokumentacije ponuja tudi obsežno zbirko diplomatske korespondence med Nemčijo in Jugoslavijo. Veliko gradiva je sicer shranjenega na mikrofilmih, velika večina fondov pa vsebuje še originalne dokumente, sproducirane s strani političnih in diplomatskih uslužbencev zunanjega ministrstva. Tako se tu, poleg že prej omenjenega, nahaja gradivo zunanjega ministrstva Nemškega cesarstva v obdobju med 1870 in 1945, zunanjega ministrstva Zvezne republike Nemčije in ministrstva za zunanje zadeve Nemške demokratične republike od 1949 pa do 1990.

Moje raziskovanje je bilo usmerjeno v šestdeseta leta dvajsetega stoletja in med prelistanim gradivom se je našlo marsikaj zanimivega, med drugim nekaj lastnoročnih podpisov znanih nemških politikov. Na slikah je podpis takratnega nemškega zunanjega ministra in kasnejšega kanclerja Willya Brandta. Med gradivom se je našlo tudi veliko njegovih pisem političnim kolegom ter diplomatskim uslužbencem. V fondih se je nahajalo precej nemških analiz jugoslovanske politične, gospodarske in družbene sfere. Poleg tovrstnih referatov je bila velikokrat umeščena tudi analiza nemških interesov in skladje oz. neskladje z ozirom na vsako naslednjo zunanjepolitično potezo do Jugoslavije. Zunanje ministrstvo je imelo poseben oddelek za jugovzhodno Evropo, znotraj katerega so zadolžili posebnega referenta za Jugoslavijo. Ta je v sodelovanju z nemško ambasado v Beogradu in konzulatom v Zagrebu skrbel za stalno obveščenost nemške vlade in pretok informacij med njo in jugoslovanskimi oblastmi.

Zanimiva najdba

Ob iskanju virov o jugoslovanskih gastarbajterjih sem med diplomatsko korespondenco naletel na zanimivo skico. Na papirju je bila karikatura Josipa Broza Tita, ki je na eni polovici imela ameriške, na drugi pa sovjetske simbole. Spremljala jo je kritična pesem, ostro naperjena zoper jugoslovanskega predsednika in njegovo ženo. Avtorstvo so jugoslovanske diplomatske službe pripisovale Anteju Vukiću, za katerega so tudi zahtevale, da se zoper njega sproži kazenski postopek. Omenjeni je bil namreč vodja hrvaške emigracijske organizacije Združeni Hrvati v Nemčiji, ki so ji pripisovali ustaške težnje.

Jugoslovansko diplomatsko predstavništvo je tako nemškim kolegom v marcu 1973 predalo verbalno noto, v kateri se je sklicevalo na nemško zakonodajo in člen, po katerem bi lahko aretirali Vukića. Poleg tega so tudi predlagali, da nemške oblasti čim prej zagotovijo dovolj dokazov, s čimer so namigovali, da naj policija opravi hišno preiskavo Vukićevega stanovanja. Nemške službe so opravile analizo in ugotovile, da sta minila dva tedna od začetka širjenja gradiva, zato so sklepale, da obstaja velika verjetnost, da je dokazno gradivo še vedno v stanovanju.

Jugoslavija je na Nemčijo močno pritisnila, da bi storila čim več za preprečitev širjenja tovrstnega gradiva in za pregon avtorjev in vodstva zunanjih opozicijskih organizacij. V tem primeru je nemško zunanje ministrstvo dejansko obvestilo deželnega pravosodnega ministra v Severnem Porenju-Vestfaliji (Vukić je namreč živel v Dortmundu), da sproži ustrezne postopke glede omenjenega prekrška. O razpletu situacije pa viri ne poročajo, vsekakor pa to ni bil osamljen primer. V obdobju med letoma 1957 in 1968 sta imeli Jugoslavija in Nemčija pretrgane diplomatske stike in v tem času je Jugoslavija zelo oteženo naslavljala tovrstne incidente na Nemčijo. To je v virih tudi večkrat izpostavljeno in po ponovni vzpostavitvi diplomatskih odnosov so jugoslovanske oblasti s pridom uporabljale odprt tok komunikacije in hitro ukrepale z verbalno noto v podobnih primerih.

Jugoslovanska ekstremna emigracija

V Zvezno republiko Nemčijo se je po koncu druge svetovne vojne in prevzemu oblasti s strani komunistov izselilo veliko hrvaških ustašev in pričelo tam ustanavljati različne organizacije. Pri svojih aktivnostih so izdajale veliko propagandnega gradiva, ki je kritiziral aktualno jugoslovansko oblast in pozival h boju zoper njo. Zelo aktivna je bila Hrvatska fronta. Med arhivskimi dokumenti je tudi poročilo, ki priča, da so tiskarne obveščale nemške oblasti, ko so k njim prišli predstavniki emigracijskih organizacij naročat tisk letakov in glasil. Tovrstni material je izhajal v nakladah z okoli 4000 izvodi in je pozival k oboroženemu boju proti obstoječim oblastnim strukturam v Jugoslaviji. V odgovor na te grožnje je jugoslovanska oblast preko obveščevalnih služb izvajala atentate na vodje teh organizacij. Na prej omenjenega Anteja Vukića naj bi ga poskušali izvesti leta 1968, vendar se je ta ponesrečil. Vse to pa priča tudi o tem, da je nemška obveščevalna služba ves čas natančno spremljala aktivnosti teh organizacij.

Viri

Arhivsko gradivo:

• PAAA, B42, Bd., 112622, Beleidigung des jugoslawischen Staatsobehauptes, 6. 3. 1973.
• PAAA, B42, Bd., 112622, Verbalnote. 1973.
• PAAA, B42, Bd., 112622, Antijugoslawische Emigrantenorganisation, 21. 11. 1972.

Internet:

• Wikipedia

https://hr.wikipedia.org/wiki/Hrvatska_neprijateljska_emigracija

https://hr.wikipedia.org/wiki/Hrvati_u_Njemačkoj

• Ostalo

http://www.berliner-kurier.de/berlin/kiez—stadt/kriegserklaerungen–friedensvertraege-hier-sehen-sie-das-innerste-des-auswaertigen-amtes-4024454

https://www.auswaertiges-amt.de/DE/AAmt/PolitischesArchiv/Uebersicht_node.html

http://www.archiv.diplo.de/