Popotnica Alma Karlin

“H komu naj se zatečem z vsem svojim srcem? K nobeni človeški duši, da, niti k Bogu ne, ker – ali ni nad mojim klavrnim življenjem z mrzlimi črkami usode zapisal ‘sama’?” Pred očmi imam njena poslednja leta, ki jih je z angleško slikarko Theo Gammelin, s katero je dvajset let živela v duhovni partnerski zvezi, prebila na smrt bolehna, obubožana in zapuščena v borni stari koči nad Celjem, v katerem se je leta 1889 rodila potomcu nekdanjega francoskega plemiča, ki je pred revolucionarno giljotino zbežal na vzhod, in premožni meščanki, hčerki prvega slovenskega notarja v Celju.

Otrok, ki se je nepričakovano rodil šestdesetletnemu očetu in petinštiridesetletni materi je bil v tistih časih na svoj način zelo zaznamovan. Almo Karlin je patos posebnosti, občutka nerazumljenosti in predvsem strašne samote spremljal od zgodnjih otroških let. Rodila se je napol hroma, s priprtim levim očesom in poškodovanimi nogami. Njeno otroštvo je minevalo v obiskovanju pediatrov in ortopedov. Ker je težko hodila, je bil njen svet omejen na družinsko vilo v Celju, iz katere so jo pregnali dvakrat. Najprej gestapo leta 1941, potem pa še zmagoviti pravičniki 1945.

Po čem hrepeni otrok, ki večino časa preživi doma in opazuje zunanji svet skozi okenska stekla? Po neomejeni svobodi, gibanju, naravi in daljnih deželah, po neprehodnih gozdovih, nad katerimi se dvigujejo strme gore, zavite v vlažne meglice. Takšen otrok si želi sonca in sanja o zvezdah južnega morja… Alma Karlin se je šele pri trinajstih letih z bolečimi ortopedskimi operacijami rešila svojega telesnega prekletstva, ki jo je spremljalo od rojstva. V tem času se je začela intenzivno učiti jezikov. Najprej angleščino in francoščino, s 24 leti pa je nadaljevala študij jezikov na londonski Society of Arts, in sicer se je učila angleščine, švedščine, norveščine, danščine, španščine, francoščine in ruščine, ob tem se je seznanjala s sanskrtom, kitajščino in hebrejsko. Verjetno je skupno govorila vsaj deset jezikov. Zanimali so jo tudi egipčanski hieroglifi.

V Londonu se je zaradi nadpovprečno bogatega lingvističnega znanja preživljala kot prevajalka in učiteljica jezikov. Njeni učenci so bili večinoma Azijci, ki so ji vzbudili zanimanje za vzhodnjaške filozofije in teozofijo. Že kot študentka je postala članica londonskega teozofskega društva in sledilka naukov Rudolfa Steinerja. Eden od njenih učencev, drobni mladenič eksotičnega imena Hsi Sing Jung Lung, se je zaljubil vanjo in jo zaprosil za roko. Ko ga je Alma Karlin kot zaročenca za božič leta 1913 pripeljala v provincialno rojstno mesto, kakršno je bilo Celje že takrat, in ga predstavila materi, s katero se nikoli ni posebej razumela, se je zaradi njenega odločnega nasprotovanja premislila. S Kitajcem se potem ni poročila, vseeno pa mu je posvetila enega svojih prvih romanov, in sicer Mein kleiner Chinese, Moj mali Kitajček.

Več o Almi Karlin na povezavi.

Up Next

Related Posts