Posilstva v Nemčiji ob koncu druge svetovne vojne

Ko so zavezniški vojaki v izdihljajih druge svetovne vojne prišli na nemško ozemlje, ni prišlo zgolj do bojev, temveč tudi do nasilja nad civilnim prebivalstvom. Prihajalo je do kraj, spopadov in nasilja v različnih oblikah, ki so jim bile še posebej izpostavljene ženske. V pričujočem prispevku se osredotočam na posilstva, ki so jih nad nemškimi ženskami izvedli pripadniki zavezniških sil.

Uvod

Posilstvo med vojno oz. po njej je nekaj, kar vojaško zgodovino spremlja že od nekdaj. Med drugo svetovno vojno so npr. vojaki nacistične Nemčije posiljevali med svojim pohodom na Poljsko. Ko so se vojaki približali poljski ali ruski vasi, so najprej plenili domove, začenši z judovskimi. Zatem so odpeljali predvsem judovska dekleta ter jih mučili in posiljevali.[1] Te zgodbe so kasneje prišle v javnost in niso ostale neopažene niti pri zavezniških vojaških silah. Ko so se slednje bližale Berlinu, so odkrivale še ostale grozote, ki so jih zagrešili pripadniki nacističnega režima, kar je v njih vzbudilo bes in željo po maščevanju. Tako so ameriške, sovjetske, britanske, francoske in ostale enote obleganje Nemčije izkoristile za ropanje in posiljevanje žensk, svoja dejanja pa so opravičevali s tem, da so iste delikte (če ne hujše) izvajale tudi enote Wehrmachta. Še pred koncem vojne je nacistična propaganda zgodbe o ropanjih in spolnih napadih na nemške ženske izkoristila v svoj prid in med ljudmi zasejala strah pred prihajajočimi vojaki ter jih tako na nek način pripravljala na novo prihodnost, v kateri so se v težavah znašle predvsem ženske.

Posilstva

Po prihodu vojakov v Nemčijo, so mnoge ženske razvile številne taktike, s katerimi so se želele izogniti posilstvu. Neka ženska se je pred ruskim napadom zaščitila s pomočjo ličenja. Svoj obraz si je uredila tako, da je spominjala na starko. Tako se je izognila posilstvu, njeni nenaličeni sovrstnici pa ne.[2] Tudi ostali primeri kažejo na to, da so žrtve želele dajati čim bolj neprivlačen videz, dosegle pa so ga s pomočjo premogovnega prahu, joda in obvez.[3] Neko dekle je svoje dolge svetle lase stlačilo pod čepico, si nadelo temna očala, obraz pomazalo z jodom ter si na lice nalepilo velik obliž.[4] Pogosto je prihajalo tudi do samomorov: v enem primeru je ženska vzela strup med posilstvom in se tako želela izogniti agoniji. Umrla je med spolnim odnosom, pri čemer napadalec njene smrti sploh ni opazil.[5] Ne glede na številne poizkuse, da bi ženske ubežale posilstvu, je do njih še vedno prišlo, še več. Posilstva so bila na tem prostoru tako pogosta, da je pogovor o tej temi postal že nekaj vsakdanjega, kar dokazuje tudi naslednji citat:

»Z Ilso hlastno izmenjava prve stavke: »Kolikorat posiljena, Ilse?« – »Štirikrat, in ti?« – Nimam pojma, povzpeti sem se morala od pratežnika do majorja.« Sedimo v kuhinji, pijemo pravi čaj, izbrskan od nekod za proslavo dneva, zraven jemo kruh z marmelado, poročamo… Ja, kar nekaj smo prestali. Ilso je enkrat doletelo v kleti, druge krati pa v prvem nadstropju, v nekem praznem stanovanju, v katerega so jo zrinili z udarci v hrbet. Eden, je poročala, je hotel kar s puško leči k njej, ustrašila se je in mu z gestami dopovedala, da mora najprej odložiti svojo pokalico – kar je dedec potem tudi storil.«[6]

Vojak nadleguje nemško dekle (vir: spiegel.de)

Zgodbe o posilstvih so bile nemalokrat krute. Zabeležena so posilstva 13-letnih deklet in nosečih žensk,[7] napadom pa niso ušle niti ženske v starosti šestdeset in več let. Ko so sovjetski vojaki dobili vprašanje, ali se sramujejo, ker posiljujejo tako staro žensko, so v polomljeni nemščini odgovorili »Ti stara, ti zdrava.«[8] Izjava se nanaša na spolne bolezni, ki so bile v tistem času v velikem porastu. Naj omenim, da so v splošnem spolne bolezni smatrali za neozdravljive, saj so bila zdravila zelo težko dostopna: avgusta 1945 je tako v Nemčiji ena injekcija antibiotikov stala toliko, kot skoraj kilogram prave kave.[9] Poleg napadov na še ne polnoletna dekleta in starejše ženske, so poznani tudi primeri verižnih posilstev, ko so ženske posiljevali noč za nočjo;  neko žensko naj bi zapored posililo 23 moških. Nek nemški častnik je trdil, da je v Vzhodni Prusiji rešil nekaj ducatov žensk, kjer so jih v povprečju posilili šestdesetkrat do sedemdesetkrat na dan.[10] Da ženske pri posilstvu ne bi kričale, so vojaki pogosto na različne načine želeli zadušiti krike. V primeru neke osemdesetletne ženske sta jo dva vojaka »utišala« tako, da sta ji dala v usta surovo maslo.[11]

V povojni naraciji je v povezavi s to temo na nemških tleh nastalo kar nekaj predsodkov. Med njimi prednjačita predvsem dva: po mnenju večine naj bi v glavnem posiljevali ruski vojaki in se tako maščevali za vse zločine, ki so se zgodili njihovim rojakinjam. Zahodni zavezniki, še predvsem ameriški vojaki, naj ne bi uporabljali nobenega nasilja proti ženskam, saj so si vse lahko privoščili zgolj z nekaj Lucky Strike cigaretami, kar pa se je kmalu izkazalo kot zmotno.[12] Tudi pri pripadnikih zahodnih vojaških sil, ki so okupirale Nemčijo, je prišlo do posilstev.

V različnih virih tako najdemo številne žalostne zgodbe: iz kraja Moosburg an der Isar pastor Alois Schiml poroča o številnih sistematičnih spolnih napadih. Ameriški komandant za mesto Moosburg je zahteval, da so prebivalci na vrata svojih hiš obesili seznam stanovalcev, njihov spol in starost, pri čemer ni potrebno veliko razmišljati, kakšen je smisel tega seznama. Kasneje so 17 deklet in žena odpeljali v bolnišnico zaradi enega ali večkratnih posilstev.[13] Takoj kot pri posilstvih sovjetskih vojakov, je tudi v teh primerih prihajalo do posilstev še ne polnoletnih žrtev. Po podatkih, ki jih je zbral ameriški kriminolog Lilly, je bilo 40 odstotkov žrtev, pri katerih je bila navedena starost, starih med 13 in 19 let. Sledila je starostna kategorija med 20 in 29 leti, delež pa je s starostjo padal. Najmlajša žrtev je imela zgolj tri  leta.[14]

Žalostne zgodbe o posilstvih so prisotne tudi pri britanskih in francoskih vojakih. Poleg njih  je julija 1945 v svetovni javnosti završala novica, da naj bi francoske kolonialne čete na postaji stuttgartske podzemne železnice posilile med dva in pet tisoč Nemk. 17. julija 1945 je sledilo zaslišanje, na katerem so ugotovili, da v tem času v Stuttgartu sploh ni bilo podzemne železnice. Nihče od domnevnih napadalcev ni bil obsojen na vojaškem sodišču.[15] Kasneje je Karl Weber, policijski poveljnik v Stuttgartu, objavil svoje poročilo. V njem je zapisal, da Stuttgart res ni imel podzemne železnice, je pa imel centralno tramvajsko in železniško postajo ter predor za avtomobilski promet Wagenburg, s tem pa je znova odprl polemike glede te teme. V poročilu so zapisali, da je nemška policija uspela preveriti 1198 primerov posilstva, vanj pa so bile vpletene ženske med 14. in 74. letom starosti. Večino žensk so napadli Maročani v njihovih domovih. Pri tem so štiri ženske ubili, štiri pa so po posilstvu storile samomor. V enem primeru je mož zaradi napada ubil svoj ženo ter zatem ubil še sebe.[16] Zanimivo je, da so posilstva določen vpliv pustila tudi na nemški semantiki. Beseda Fisimatenten izvira iz francoske besedne zveze »visitez ma tente« oz. v dobesednem slovenskem prevodu »obiščite moj šotor«. Fraza izvira še iz časa Napoleonovih vojn, nanašala pa se je na vljudno povabilo ljudi v njihove šotore. Isti izraz so kasneje francoski vojaki uporabljali za to, da bi prisilili nemške ženske k spolni aktivnosti.[17] Na izraz lahko še danes naletimo v nekaterih nemških enojezičnih slovarjih, vendar v drugačnem pomenu. V slovarju Langenscheidt tako besedo Fisimatenten razlagajo kot povezavo z nepotrebnimi stroški oz. porabo.[18]

Število žrtev

Natančnega števila žrtev posilstev na nemškem področju ne poznamo, morebitne  številke pa so zgolj približki in ocene, pri čemer se med seboj zelo razlikujejo,. Naj za primer vzamem izračune o posilstvih sovjetskih vojakov: Helke Sander govori o okrog dveh milijonih posilstev,[19] Gerhard Reichling ocenjuje, da je bilo med prodorom Rdeče armade posiljenih 1,9 milijon žensk, od tega 1,4 milijona iz nekdanjega vzhodnega področja nemškega rajha in 500.000 iz kasnejše sovjetske okupacijske cone,[20] Ingeborg Jacobs pa svojo oceno postavlja med 2 in 2,5 milijona žrtvami.[21] Raziskovalci so svoje ocene utemeljili na različnih predpostavkah, od različnih tehnik računanja in uporabe različnih virov, statističnih podatkov, ki so jih shranjevale bolnišnice, pa vse do pričevanj in posameznih izračunov na podlagi ostalih virov. Potrebno je poudariti, da tudi viri v večini primerov niso zadosti podrobni, da bi lahko govorili o natančnih številkah. Veliko žrtev spolnega napada namreč ni prijavilo zaradi sramu in strahu pred družbeno stigmatizacijo. Če so ljudje menili, da je bila morebitna žrtev preveč lahkoživa, v splošni presoji že ni več veljala za posiljeno. V splošnem so pri obtožbi spolnega napada pogosteje verjeli poročenim in spoštovanim ženskam, kot samskim.[22]

Hkrati je omembe vredno tudi to, da današnja zakonodaja posilstvo obravnava natančneje in strožje kot tista v povojnem času. Takrat so posilstvo definirali kot prisilni spolni odnos, kjer je prišlo do vaginalne penetracije, domnevna žrtev pa je morala dokazati, da se je ustrezno branila pred svojim napadalcem. [23] Tako v Veliki Britaniji, kot v Franciji je kot glavni dokaz za posilstvo veljal odpor, ki ga je žrtev nudila, kar pa je bilo v povezavi s posilstvi v Nemčiji sporno in težavno. To lahko potrdimo s posameznimi primeri, ki so jih obravnavali na ameriških vojaških sodiščih. Kot omenja Lilly, v določenih primerih sodišča niso imela nobenih dokazov o odporu nemških žrtev, s čimer je padel v vodo temelj vsake obtožbe spolnega napada. Razlogov za pomanjkanje odpora je več: žrtve so se bale, da bi jih njihovi napadalci v primeru samoobrambe ubili, hkrati pa jih je na posilstva na nek način »pripravila« že sama nacistična propaganda. Slednje je potrdila tudi ena od pričevalk. Dejala je, da se ni želela braniti, saj se je bala za svoje življenje. Kot je dodatno omenila, jim je tudi njihova oblast dejala, da jih bodo napadalci v primeru odpora ubili.[24] Poleg tega sta sodno obravnavo dodatno zapletla še dva faktorja: večina vojakov ni znala nemščine, prav tako pa jih je bilo veliko v času napada alkoholiziranih, kar je dodatno zmanjšalo možnost treznega razmisleka. Posamezni obtoženci so tako trdili, da so pomanjkanje odpora smatrali za privolitev.[25]

Tema je bila v času hladne vojne porinjena na rob javnega diskurza, na površje pa je zopet prišla v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in na prelomu tisočletja, ko so na to temo vzplamtele žgoče polemike.

Spletni viri:

Literatura:

  • Brownmiller, Susan. Proti naši volji: moški, ženske in posilstvo. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije, 1988.
  • Gebhardt, Miriam. Als die Soldaten kamen. Die Vergewaltigung deutscher Frauen am Ende des Zweiten Weltkriegs. München: Deutsche Verlags-Anstalt, 2015.
  • Langenscheidt Großwörterbuch. Deutsch als Fremdsprache. Dieter Götz. Münschen: Langenscheidt GmbH & Co. KG, 2015.
  • Lilly, J. Robert. Taken by Force: Rape and American GIs in Europe in World War II. Basingstoke: Palgrave Macmillan, 2007.
  • Lowe, Keith. Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni. Ljubljana: Modrijan, 2015.
  • Naimark, Norman M. Die Russen in Deutschland: die sowjetische Besatzungszone 1945 bis 1949. Berlin: Ullstein Buchverlage GmbH, 1997.
  • Rossy, Katherine. »Forgotten Agents in a Forgotten Zone: German Women under French Occupation in Post-Nazi Germany, 1945-1949.« Magistrsko delo, Concordia University, 2013.
  • Ryan, Cornelius. Bitka za Berlin. Maribor: Založba Obzorja, 1970.
  • Ženska v Berlinu: dnevniški zapisi od 20. aprila do 22. junija 1945. Ljubljana: Slovenska matica, 2007.

[1] Brownmiller, Proti naši volji: moški, ženske in posilstvo, 51. Brownmillerjeva sicer omenja, da vojaki načeloma niso smeli posiljevati judovskih žensk, saj bi po nürnberških rasnih zakonih to pomenilo okužbo arijske krvi. Zato je pogosteje prihajalo do drugih sado-spolnih poniževanj, kot npr. bičanje in uprizarjanje množičnih slačenj otrok, moških in žensk.

[2] Ženska v Berlinu: dnevniški zapisi od 20. aprila do 22. junija 1945, 144.

[3] Brownmiller, Proti naši volji, 66.

[4] Ryan, Bitka za Berlin, 482.

[5] Naimark, Die Russen in Deutschland: die sowjetische Besatzungszone 1945 bis 1949 , 107.

[6] Ženska v Berlinu, 176.

[7] Gebhardt, Als die Soldaten kamen. Die Vergewaltigung deutscher Frauen am Ende des Zweiten Weltkriegs., 69.

[8] Ženska v Berlinu, 187.

[9] Lowe, Podivjana celina: Evropa po drugi svetovni vojni, 74.

[10] Lowe, Podivjana celina, 74.

[11] Ryan, Bitka za Berlin, 482.

[12] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 12.

[13] Kellerhof, »Auch US-Truppen verübten brutale Vergewaltigungen«.

[14] Lilly, Taken by Force: Rape and American GIs in Europe in World War II, 142.

[15] Rossy, »Forgotten Agents in a Forgotten Zone: German Women under French Occupation in Post-Nazi Germany,« 24–25.

[16] Brownmiller, Proti naši volji, 72.

[17] Rossy, »Forgotten Agents in a Forgotten Zone,« 25.

[18] Langenscheidt Großwörterbuch. Deutsch als Fremdsprache, s.v. »Fisimatenten«.

[19] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 30.

[20] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 77.

[21] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 77.

[22] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 30.

[23] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 30.

[24] Lilly, Taken by Force, 149.

[25] Lilly, Taken by Force, 149.

Up Next

Related Posts