Pred 150 leti se je v Kamniku rodil Rudolf Maister. V Ljubljanskem zvonu so ga opisali z besedami: »General Maister je bil dozorela, ustaljena, vsestransko dragocena osebnost, moško dograjena po svojem značaju, duševno poglobljena po svojem kulturnem stremljenju in literarnem udejstvovanju. Pokojni je v sebi ubrano združeval vojaka in borca s človekom in pesnikom, med obema pa je našel tisto vez, ki je pričala o notranji uravnovešenosti in človeški pristnosti. Visoka, krepka postava z jasnim, lepo oblikovanim obličjem, z mirnim pogledom in odločnimi potezami v obrazu je učinkovala morda na videz vojaško poveljujoče in resno neizprosno. Toda v njegovem pravem bistvu je ždela topla človeška prisrčnost, ki jo lahko odkrijemo v vsem njegovem delu in nehanju, pristno čustvovanje, resnično človekoljubje.«

Osnovno šolo je obiskoval v Mengšu in Kamniku, nižjo gimnazijo v Kranju in kasneje v Ljubljani ter kadetsko šolo na Dunaju. Strelsko šolo je zaključil v Brucku, korno šolo pa v Gradcu. Kot častnik je služboval v Ljubljani, Celovcu, Przemyślu, Celju in Mariboru. Zaradi očitnega narodnega prepričanja je imel v službi večkrat precej neprijetnosti. Maister je bil med 1. svetovno vojno za tri mesece in pol konfiniran v Gradcu, dokler ni Anton Korošec pri cesarju Karlu posredoval za njegovo izpustitev. Po tem je postal poveljnik črnovojniškega okrožja za Spodnjo Štajersko.

1. novembra 1918 si je s pooblastilom Narodnega sveta s 15 častniki in 87 vojaki Maribor razglasil za jugoslovansko posest. Narodni svet za Štajersko ga je takrat imenoval za generala, kar je mesec kasneje potrdila tudi Narodna vlada v Ljubljani. O doživljanju 1. svetovne vojne je v verzih zapisal:

»Jemal jih je dan in jemala jih noč

— pojoče, vse v pisanem cvetju —

nazaj pa jih ni, od nikoder jih ni,

ne tihih, ne v fantovskem petju.«

Maister je samostojno poveljstvo na Štajerskem ohranil do 23. januarja 1919. Denar za delovanje Maistrove vojske je zagotovila Mariborska posojilnica. Rudolf Maister je bil častni predsednik Narodnega sveta za Koroško  in je vodil priprave na plebiscit leta 1920. Istega leta je bil kot spremljevalec regenta Aleksandra imenovan za častnega kraljevega adjutanta ter leta 1921 za predsednika jugoslovanske razmejitvene komisije za Italijo. Leta 1923 se je upokojil s činom divizijskega generala.

Rudolf Maister se je udejstvoval tudi na literarnem področju. V mesečniku Dom in svet so o njegovem literarnem ustvarjanju zapisali: »Z nepričakovano realistično silo pa nas preseneča general Maister, ki je bolj znan po svoji prvi zbirki kot Vojanov, pevajoč v Aškerčevi in Pagliaruzzijevi maniri. Tudi pesmi v Antologiji razodevajo starejšo realistično šolo. Zaradi plastičnega in izrednega realizma moramo njegove Kraške pilote štedi med našo najboljšo iredentistično pesem. Plastika je odlika njegove pesmi, ki pa je včasih bolj epična kot poetična (Završki fantje). Dolenjska poletna noč pa spominja na Levstikov realizem dolenjskih očancev in je zanimiva kot realističen pejsaž ob istem predmetu, kot ga je moderno napisal Lovrenčič (Jug v okviru). Odkritje takega Maistra je zasluga Antologije.«

Umrl je 26. julija 1934 na Uncu. Iz Unca so ga na zadnjo pot odpeljali v Maribor, na poti pa so se ustavili še v Ljubljani in Celju. Od pokojnika se je poslovila več tisoč ljudi. Ob njegovi smrti so v uredništvu Ljubljanskega zvona  zapisali: »S pokojnikom nismo Slovenci izgubili le svojega velikega bojevnika in znamenitega branitelja naše severne meje — ki se je ob razsulu bivše avstroogrske monarhije neustrašeno boril za vsako ped slovenske zemlje — temveč tudi s slovensko kulturo in miselnostjo globoko spojenega pesnika in zvestega čuvarja vseh naših najprvobitnejših narodnih in duševnih svojstvenosti.«

Viri: Wikipedija, Slovenski biografski leksikon, Ljubljanski zvon, Dom in svet