Prešernov spomenik

10. septembra 1905 so v Ljubljani odkrili spomenik posvečen Francetu Prešernu kiparja Ivana Zajca, ki je sprožil val navdušenja in polemik. Razgaljena muza naj bi škofa Antona Bonaventuro Jegliča tako razburila, da je zahteval umik spomenika, zasajena pa naj bi bila tudi drevesa pred frančiškansko cerkvijo, da bi zastrle nespodobno stvaritev.

Podrobno ozadje o postavitvi spomenika je na portalu Zgodovina.si prispevala Urška Pečkaj, kratek povzetek prispevka za sledi v nadaljevanju. Stroške za spomenik so pokrili z zbiranjem denarja v obliki prostovoljnih prispevkov, ki je trajalo kar 17 let. Denar je počasi, a vztrajno kapljal z vseh strani, tudi iz zamejstva. Darovalci za spomenik so prihajali iz vseh družbenih slojev, največ pa je bilo izobražencev, študentov in dijakov. Prispevke so zbirali tudi na izletih, po hišah, v veselih družbah, mnoga društva pa so prispevala denar od proslav in veselic, od katerih sta največ denarja prinesli veselici »narodnih« dam v Ljubljani, ob katerih pa so tudi potekali ostri boji med Slovenci in ljubljanskimi Nemci, ki so leta 1903 v pismih celo strašili ljudi z bombo na veselici, ob veselici leta 1905 pa sta nemško Filharmonično društvo in knjigarnar Fischer proti mestni občini sprožila tožbo zaradi motenja posesti.

Zbiranje sredstev za Prešernov spomenik se je kmalu sprevrglo v politično akcijo, oziroma v politično akcijo s kulturnimi sredstvi. To je bilo zelo očitno ob slovesnem odkritju spomenika 10. septembra 1905. Ker se je deželno predsedstvo balo, da bi bili govori preveč politično obarvani, so morali govorniki na proslavi predložiti vsebino svojih govorov. Da je šlo za vsenarodno akcijo priča tudi podatek, da so izdali 5000 knjig Slava Prešernu!, ki so jih podarili višjim razredom mestnih osnovnih šol. Časopis Slovenski narod je objavil članek z naslovom »Dragim gostom v pozdrav«, ki ga je najbrž napisal Ivan Hribar. Zapisal je, da so slovanski gostje s svojim prihodom v Ljubljano pokazali, da slovenski narod v svojem boju ni osamljen in da so vsi Slovani »velika družina, ki jo spajajo v nerazdružno celoto vezi bratstva in ljubavi«, izraža pa tudi upanje, da bodo Slovenci, oprti na podporo svojih slovanskih bratov, postali gospodarji na svoji zemlji. Poudarjal je, da je spomenik »že zdavnaj postal last vsega slovanstva« in da naj se z njim močneje poglobi medsebojna ljubezen in ideja slovanske vzajemnosti »v mogočen zubelj, iz katerega bo črpal narod slovenski novih sil in moči za težek boj, ki ga bije s številnimi svojimi nasprotniki«. Te povedi ponazarjajo politično sporočilo Prešernove slavnosti.

1905 – gostilna Bučar, ki je bila kmalu za tem porušena, na njenem mestu pa so postavili Prešernov spomenik

1905 – gostilna Bučar, ki je bila kmalu za tem porušena, na njenem mestu pa so postavili Prešernov spomenik (renton.si)

 

Odkritje spomenika je bilo nadvse svečano, pravo narodno slavje. Prisotna je bila dvajset tisoč glava množica, med drugim društva graških in dunajskih študentov, skupina okrog 1000 Tržačanov, ki se je pripeljala s posebnim vlakom, 500 obiskovalcev z Reke, iz Opatije, Kastava, številni Srbi, Hrvatje, Bolgari, Čehi. Prireditve se niso udeležili kranjski deželni vladni predstavniki, visoki cerkveni in vojaški predstavniki, vrhovi in del članstva slovenske ljudske stranke in socialne demokracije.

1905 – slavnost pred odkritjem Prešernovega spomenika (renton.si)

1905 – slavnost pred odkritjem Prešernovega spomenika (renton.si)

V svojih govorih so slovanski govorniki, ki so se zvrstili, poudarjali slovansko enotnost in izražali podporo Hribarjevim političnim prizadevanjem. Po nastopu zbora je stopil na govorniški oder Ivan Tavčar, ki je takole nagovoril ljudstvo: »In tako je vendar napočil veliki in slovesni ta dan! Naša srca so ga poželela, in naše duše so hrepenele po njem!« Prešerna je primerjal z velikim hrastom, čigar korenine segajo globoko v zemljo in čigar vrhovi se dotikajo neba. Dejal je, da je »odkritje tudi slavnost vseslovanska, česar nikomur ne prikrivamo in nikomur prikrivati nočemo!« Poudaril je, da je spomenik postavil slovenski narod in da so ga Ljubljani zaupala slovenska srca. »Tako bode stal spomenik Franceta Prešerna v srcu naših pokrajin! Stražar bode slovenskega značaja teh pokrajin! Ne čas, ne rja ga ne smeta razglodati! Kot sveto dediščino zapuščamo ga svojim potomcem! In ti naj ga obdajo kakor bojna četa, katera odbija vse naskoke na očetno zemljo tako od severa, kakor od juga!« Na tem mestu je opazno jasno povezovanje trenutka, v katerem je bil spomenik postavljen, tako s ‘slavno’ preteklostjo naroda, ki ga je prikazoval relief na podstavku spomenika, s slavnim pesnikom in s prihodnostjo, saj naj bi bil dediščina potomcem, ti pa naj bi narod napravili nesmrten.

Ko se je navdušenje nekoliko poleglo, so se na govorniškem odru zvrstili tuji predstavniki, zadnji govornik pa je bil župan Ivan Hribar. Hribar je prevzel spomenik v varstvo in last z naslednjimi besedami: »Slovenec, nekdaj preziran in tlačen, vzdiguje ponosno svojo glavo, zavedajoč se, da je on tu gospodar.« Hribar je poudarjal velike Prešernove zasluge za slovenski narod in Ljubljano. Ob vznožje spomenika so razna društva in zastopništva položila vence, pevska društva so zapela Prešernovo Strunam, ljudje pa so kiparja Zajca nosili po rokah in mu vzklikali. Nato so društva in korporacije odkorakala po ljubljanskih ulicah mimo Vodnikovega in Valvazorjevega spomenika pred Narodni dom. Po slovesnosti so se popoldne zvrstili številni banketi po celotni Ljubljani, npr. v veliki dvorani Narodnega doma in razni komersi. Opažena je bila tudi množična udeležba raznih društev, predvsem kulturnih, ki so se zavzemala za ‘narodni duh’ in vzdrževanje le-tega s petjem, literarno dejavnostjo, ipd.

Vir: 

Pečkaj, Urška. Spomeniki Ljubljane: pečat preteklosti, ki opominja sedanjost. Dostopno na: http://zgodovina.si/spomeniki-ljubljane-pecat-preteklosti-ki-opominja-sedanjost-2-del/.

Up Next

Related Posts