Propaganda in samomori v Nemčiji ob koncu druge svetovne vojne

Ko se je v pomladnih mesecih leta 1945 druga svetovna vojna prevesila v svoj zadnji stadij, je nacistična propaganda delovala s polno paro. S pomočjo različnih vsebin je želela prikazati, kakšno življenje naj bi nemške prebivalce čakalo po vojni in zasedbi okupacijskih sil. Del te propagande predstavljam tudi v pričujočem prispevku, dodatno pa se osredotočam še na samomore.

Uvod

Sovjetska zastava v Berlinu (Vir: Wikipedia)

Po uradnem pričetku vojne 1. septembra 1939 je nemška armada vse do leta 1941 praktično brez ovir osvajala ozemlje za ozemljem, vendar se je situacija po letu 1942 obrnila. Zavezniške armade so počasi, a zanesljivo dobivale bitke, nemška vojska pa se je bila prisiljena umikati. Februarja 1943 je nemška vojska na vzhodni fronti pod generalom von Paulusom podpisala kapitulacijo, s katero so se zaključili boji pri Stalingradu, maja 1943 je sledila kapitulacija nemško-italijanskih čet v severni Afriki, julija 1943 pa so zavezniške sile z operacijo Husky uspele zavzeti Sicilijo. Septembra 1943 je sledila dokončna kapitulacija Italije. V vmesnem času ni počivala niti Rdeča armada, saj je julija 1943 v sloviti bitki pri Kursku uspela premagati tankovske čete Wehrmachta, še pred koncem leta pa so osvojili tudi Kijev. Oktobra leta 1944 so zavezniške sile vstopile v mesto Aachen in s tem posledično tudi na nemško ozemlje. Zavezniki se tam niso zaustavili, temveč so napredovali v notranjost države. Njihov cilj je bil Berlin, kamor so prispeli v aprilu 1945. Po bojih, ki so trajali več tednov, so nacistične oblasti 9. maja 1945 dokončno podpisale kapitulacijo, s čimer se je končala vojna na evropskih tleh.

Propaganda

Spodbudne parole za nemške vojake (Vir: Rothenburg unterm Hakenkreuz)

Med vojno in tudi po njej je imela pomembno vlogo nacistična propaganda, saj je nemškemu prebivalstvu sporočala, kaj naj bi jih čakalo po prihodu zavezniških sil. V različnih virih tako lahko zasledimo, da bo »boljševistična sodrga« nemška dekleta najprej oskrunila, potem pa še pokončala.[1] Ruse so prikazovali kot poševnooke ljudi, ki brez usmiljenja koljejo ženske in otroke, da pobijajo duhovnike z metalci ognja, posiljujejo redovnice in jih nato vržejo na cesto ter ugrabljajo ženske.[2] Propaganda je govorila o »barbarskih Mongolih«, o »azijski povodnji« in »Rdeči zveri z vzhoda«, ki divja preko (domnevno še vedno) mirne nemške pokrajine. Po radiu so poročali, da so Rusi ujetnike z žeblji za jezike pribijali na mize, vendar so se ta poročila tudi lahkovernežem zdela izmišljena.[3] Pomembno vlogo v tistem času je imel tudi film. Nemke so že pred koncem vojne videle filmske posnetke posiljenih žensk, pretepenih starejših ljudi in umorjenih otrok, ki jih je za seboj pustila Rdeča armada. V filmih so prikazovali temne prizore, kamor so vstopili vojaki s težkimi škornji in tujimi obrazi. V kleteh so s pomočjo svetilk iskali ure in orožje, potem pa so z revolverjem v roki izrekli splošno znan stavek: Frau, komm!, s čimer so pokazali svoje želje.[4] Zadnji posnetek, izdan leta 1945, je prikazoval belo ograjo in na njej napis »Ščitite naše ženske in otroke pred Rdečo zverjo«.[5]

Med ljudmi je tako zavladal strah pred sovjetskimi vojaki. Predvsem nacistični funkcionarji so svoje družine že pred prihodom Rdeče armade spravili na varno. Luise Jodl, žena generalpolkovnika Alfreda Jodla, je izvedela, da bodo njeni domači v povojni ureditvi spadali pod rusko cono. Ker je vedela, da pridobljenih informacij ne sme širiti, svojo družino pa je še vedno želela umakniti, jih je svoji svakinji sporočila prikrito z besedami: »Trenutno piha zelo močan vzhodni veter. Menim, da bi bilo prav, če bi z otroki prišla čez reko in se odpravila na zahod.«[6]

Večina ljudi teh informacij ni poznala, slišali pa so propagandne zgodbe. Predvsem ženske so pogosto živele v stalni pripravljenosti, da si v primeru prihoda sovjetskih vojakov ali posilstva vzamejo življenje in tako preprečijo agonijo.

Samomori

Naslovna stran v časopisu: “Raje mrtev kot suženj!” (Vir: Rothenburg unterm Hakenkreuz)

Samomori so bili v zadnjih mesecih vojne in v prvih dneh po njej zelo pogosti, tudi slednje pa je na nek način spodbujala propaganda. V časopisu Völkischer Beobachter so tako govorili o užitku, ki naj bi ga ljudem prinesel samomor, ki ga posameznik stori za domovino.[7] Podoben primer lahko zasledimo v berlinski filharmoniji. Po zadnjem koncertu, ki so ga priredili 12. aprila 1945, so člani Hitlerjeve mladine med gledalci hodili s košaricami, v katerih so se nahajale cianidne kapsule.[8]

Število ljudi, ki si je želelo vzeti življenje, je bilo tako visoko, da v določenih virih omenjajo celo epidemijo samomorov.[9] V Berlinu so se ljudje množično obračali na svoje zdravnike in jih prosili za recepte za strup oz. jih spraševali, kako lahko človek umre najhitreje in brez bolečin. Če zdravniki o tem niso želeli govoriti, so se ljudje obrnili na lekarnarje. Tema samomora oz. način izvedbe le-tega je bila vseprisotna, kar je v svoj dnevnik zapisal tudi kirurg Günter Lamprecht.[10]

Tehnike samomora so bile raznolike: Najbolj zaželeno sredstvo za samomor je bil ciankalij, še posebno iskana je bila oblika cevčice oz. t. i. »kroglica«. V tej je bila mešanica kalijevega cianida tako močna, da je smrt nastopila zelo hitro. Kdor se je spoznal na strupe, je lahko njegov učinek še povečal. Profesor Rudolf Hückel je ciankaliju dodal še ocetno kislino, kar naj bi smrt še pospešilo.[11] Poleg ciankalija je zabeležena tudi uporaba podganjega strupa. Ljudje, ki so že prej jemali različna zdravila, so storili samomor z zaužitjem prevelikega odmerka zdravil. Spet drugi so si želeli vzeti življenje tako, da so se ustrelili, veliko žensk pa se je odločilo za uporabo britvice. Na tem mestu so znani primeri, ko so se ženske pogovarjale, kateri način za samomor z britvico je najprimernejši: dve dekleti sta razpravljali, ali bi si morali žile prerezati »počez« ali »po dolgem«, da bi bil samomor uspešen.[12] Nekatere ženske so si poskusile vzeti življenje tako, da so torbe napolnile z opekami in zakorakale v Havel, desni pritok reke Labe.[13] Poznan je tudi primer dekleta, ki je iz strahu, da bi bilo posiljeno, skočilo iz tretjega nadstropja stanovanjske hiše.[14]

Statistike, ki prikazujejo število samomorov, kažejo žalostno stanje na tem področju: samo v Berlinu je bilo leta 1945 registriranih 161.000 smrti. V času vojne (tj. do aprila 1945) je umrlo 59.000 ljudi, po podpisu premirja (od maja do decembra 1945) pa je umrlo 102.000 Berlinčanov, od teh je zgolj 37.000 umrlo naravne smrti.[15] Poznani so tudi primeri družinskih umorov in samomorov, s katerimi so se želeli zaščititi pred posilstvi: Že februarja leta 1945 je Hanna von B. zastrupila svojo osemletno hčer, kasneje pa si je življenje vzela z uspavalnimi tabletami. Njen mož je v kasnejšem pričevanju dejal, da so novice o prihodu ruske vojske preko Odre njegovo ženo neizmerno pretresle. Dejala naj bi mu tudi, da se boji, da bi skupaj z otrokom padla v ruske roke, česar pa ni hotela in je bila zato pripravljena storiti tudi samomor.[16] Nekateri viri omenjajo visoke številke v posameznih krajih in okrožjih: V kraju Demmin naj bi si po prihodu Rdeče armade življenje vzelo med 700 in 1000 ljudi, v berlinskem okrožju Pankow pa naj bi se v obdobju treh tednov zgodilo do 215 samomorov, večinoma žensk.[17]

Samomori pa niso bili pogosti le med »navadnim« prebivalstvom, temveč tudi med vodilnimi nacističnimi funkcionarji in njihovimi bližnjimi –storili sta ga tudi Eva Braun in Magda Goebbels. Slednja naj bi ubila tudi vseh šest svojih otrok, saj je samo v tem videla časten konec nacistične vladavine.[18] Sklepamo lahko, da si nekateri niso vzeli življenja iz strahu pred sovjetskimi vojaki, temveč zato, ker se jim življenje brez nacionalsocializma ni zdelo smiselno. Samomora v tem primeru niso obravnavali kot dejanje iz obupa, temveč so ga imeli za dejanje poguma, ki naj bi vsem nemškim enotam dajalo herojski zgled, da bi se borile še naprej. Zanimivo je, da so na podoben način poročali tudi o Hitlerjevem samomoru. 1. maja 1945 so v eni od radijskih oddaj trdili, da si Hitler ni vzel življenja, temveč da je padel v boju. Dodali so še, da se je do zadnjega diha boril za Nemčijo.[19]

V zadnjih mesecih vojne so samomori dobili nov vidik. Hitler je namreč ukazal, da je treba uničiti vso infrastrukturo, ki bi nasprotnim silam lahko pomagala. Kot piše Gebhardtova, samomori v teh primerih niso bili strahopetno dejanje, temveč so predstavljali samožrtvovanje, s katerim bi ljudje dodatno »oškodovali« bližajoče se zavezniške vojake.[20]

Vzrokov za samomor je torej več: nekateri so si življenje vzeli, saj življenje brez nacionalsocializma zanje ni bilo smiselno. Spet drugi so samomor storili iz strahu pred (predvsem) vojaki Rdeče armade. Propaganda in zgodbe beguncev o vojaških napadih, ropanjih in posiljevanjih je veliko ljudi pretreslo do te mere, da so si vzeli življenje. Goeschel pa razloge za samomor vidi tudi drugje. Številni posamezniki so namreč samomor, politiko, vojno in vsakodnevno življenje dojemali kot medsebojno povezavo, ko se je življenje zdelo brez perspektive. Ta val samomorov bi tako lahko ponazarjal zlom nemške družbe v letu 1945, ki je vključeval propad moralnih, psiholoških in verskih norm ter vrednot.[21]

 

Spletni viri:

 

Literatura:

  • Gebhardt, Miriam. Als die Soldaten kamen. Die Vergewaltigung deutscher Frauen am Ende des Zweiten Weltkriegs. München: Deutsche Verlags-Anstalt, 2015.
  • Goeschel, Christian. »Suicide at the End of the Third Reich.« Journal of Contemporary History, 41/1 (2006), 153–173.
  • Grossman, Atina. »A Question of Silence: The Rape of German Women by Occupation.« October, 72 (1995), 42–63.
  • Ryan, Cornelius. Bitka za Berlin. Maribor: Založba Obzorja, 1970.
  • Sander, Helke in Johr, Barbara (ur.). BeFreier und Befreite: Krieg, Vergewaltigungen, Kinder. München: Antje Kunstmann Verlag GmbH, 1992.
  • Ženska v Berlinu: dnevniški zapisi od 20. aprila do 22. junija 1945. Ljubljana: Slovenska matica, 2007.

 

 

[1] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 47.

[2] Ryan, Bitka za Berlin, 32.

[3] Ryan, Bita za Berlin, 32.

[4] Grossman, »A Question of Silence: The Rape of German Women by Occupation«, 52.

[5] Grossman, »A Question of Silence: The Rape of German Women by Occupation«, 50.

[6] Ryan, Bitka za Berlin, 100.

[7] Reimann, »In one German town, 1,000 people killed themselves in 72 hours.«

[8] Reimann, »In one German town, 1,000 people killed themselves in 72 hours.«

[9] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 52.

[10] Ryan, Bitka za Berlin, 33.

[11] Ryan, Bitka za Berlin, 34.

[12] Ryan, Bitka za Berlin, 35.

[13] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 53.

[14] Anonima, Ženska v Berlinu, 137.

[15] Sander in Johr, BeFreier und Befreite: Krieg, Vergewaltigungen, Kinder. 55. Poleg samomora je veliko ljudi umrlo zaradi različnih bolezni kot npr. pljučnica, gonoreja, sifilis, senilnost itd.

[16] Goeschel, »Suicide at the End of the Third Reich,« 164.

[17] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 50–53.

[18] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 52.

[19] Goeschel, »Suicide at the End of the Third Reich,« 158.

[20] Gebhardt, Als die Soldaten kamen, 52.

[21] Goeschel, »Suicide at the End of the Third Reich,« 172.

Up Next

Related Posts