Rapalska meja, ki je bila leta 1920 določena kot meja med Kraljevinama Italijo in SHS ima svoje začetke že v času marčne revolucije, ključno vlogo pa je odigrala tudi na mirovni konferenci po 1. sv. vojni (zaradi vstopa Italije v 1. sv. vojno so ozemlja zahodno od Rapalske meje pripadala kraljevini Italiji).
Italija se je po združitvi v evropskem političnem prostoru pojavila kot liberalna država ter glasnica modernih nacionalnih idej. Italianizirano meščanstvo v Avstro-Ogrski je na novo državo začelo gledati kot na matico s katero naj se združi. Težnja po priključitvi Italijanov iz habsburške monarhije, ki so živeli na današnjem slovenskem ozemlju je dobila svoje ime: iredentizem (irridento v italijanščini pomeni tisti, ki je odrešen). Ko se je vpliv imperializma razširil, ga je Italija skušala prenesti v moč vplivanja na Jadranu, v Podonavju in na Balkanu. S tem bi Italija postala velika sila. [1]
Kljub pristopu k Trojni zvezi (zavezništvo med Avtsro-Ogrsko, Nemčijo in Italijo) leta 1882, je Vrhovno poveljstvo Italijanske vojske izdelalo načrt za vojno proti Avstro- Ogrski. Načrt se je skozi leta spreminjal, glavna obrambna črta pa se je premikala vedno bolj proti vzhodu. Poleg obrambe so Italijani načrtovali tudi okupacijo avstro-ogrskih ozemelj. General Enrico Cosenz je v načrt določil italijansko zasedbo Dunaja, okupacijo Tirolske ter boje ob Soči, od koder bi v primeru zmage preko Krasa zasedli Ljubljansko kotlino in preko Pontebbe in Predila še Celovec. [2]
Ob nastopu 1. sv. vojne je Italija razglasila nevtralnost in začela pogajanja tako z antanto, kot centralnimi silami. V zameno za vstop v vojno je hotela pridobiti kar največ ozemlja.
Že avgusta 1914 ji je antanta ponudila posamezna območja na Tridentinskem (Trentino), ozemlje Badia z Ampezzo, Trst in Valono, kar pa Italiji ni bilo dovolj. Avstro-Ogrska na zahteve Italije ni pristala in je pogajanja marca 1915 prekinila, slednja pa je antantnim silam takoj postavila nove pogoje za vstop v vojno. Tokrat je izpogajala ozemlja v južni Dalmaciji brez polotoka Pelješac. Temelji za podpis Londonskega sporazuma so bili postavljeni. 26. aprila 1915 je podpisani sporazum Italiji prinesel novo povojno vzhodno mejo, s katero je dobila Tridentinsko in južno Tirolsko, Goriško, Gradiško z Gorico, Trst, del Notranjske do razvodja med Sredozemskim in Črnim morjem (čez Kras in Čičarijo), Istro do Kvarnerja ter otoka Cres in Lošinj z okoliškimi otočki. Kljub temu, da je s sporazumom več kot milijon Slovencev in Hrvatov izgubilo domovino, pa sporazum ni vseboval nobenih obveznosti Italije do etničnih manjšin. [3]
Čas po koncu I. sv. vojne, je bil čas silovitih dogajanj in družbenih sprememb dvajsetega stoletja. Po razpadu Habsburške monarhije je prišlo na severnem in srednjem delu Balkana do zahtevne situacije. Nastala je nova država SHS, ki je formalno že obstajala, a nikoli ni bila priznana, s stališča mednarodnega prava pa je bilo njeno ozemlje šteto za del premagane Avstro-Ogrske.
V letih od 1914 do 1956 je bilo med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, kasneje kraljevino Jugoslavijo in po drugi svetovni vojni Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, vrisanih kar 15 mejnih črt, od katerih se jih je 7 tudi izvedlo. Pariška mirovna konferenca meje med Kraljevinama ni določila. Italija je kot zmagovalka soodločala v svetu četverice in zase zahtevala določila Londonskega sporazuma in Reko, ki je pakt ni predvidel.
Že 3. novembra 1918 je Italija zasedla ozemlje Goriške, Trsta, Notranjske in Dalmacije, ter uvedla vojaško upravo. Ne Pariška mirovna konferenca (začela se je 18. januarja 1919) , ne pogajanja med državama od februarja do junija 1920 niso prinesla dogovora. Predlog Ameriškega predsednika W. Wilsona sta obe strani zavrnili in 8. novembra 1920 začeli bilateralna pogajanja.
Italijanska stran je vztrajala na strateški meji Londonskega pakta. Zunanje politični položaj Kraljevine SHS je bil slab, saj je imela kar s šestimi sosedami mejne spore. Na Koroškem je izgubila plebiscit, na kraljevino sta pritiskali še podpisnici Londonskega sporazuma: Anglija in Francija. Zaradi navedenih razmer je tako pristala na pogoje Italije. [4]
Rapalska pogodba je bila podpisana 12. novembra 1920 in je določala mejo po vrhovih: Peč- Jalovec- Triglav- Možic- Porezen- Blegoš- Črni Vrh nad Cerknim- Bevki- Hotedršica- Planina- Javornik- Biška gora- Griž- Snežnik- Kastav- vzhodno od Matulj v morje.
Na severu je meja prekoračila Londonski sporazum v škodo Slovencev, saj je Italija dobila tudi politični okraj Postojna in sodni okraj Idrija brez Žirov, a z deli občin Grčarevec, Planina in Logatec. Dobila je še sodni okraj Trbiž in občino Bela peč ter območje poimenovala Julijska Benečija. Zaradi javnega ogorčenja Kraljevina SHS pogodbe ni predložila narodni skupščini in jo je 8. decembra 1920 le objavila v uradnem listu. [5]
Meja, ki je bila za Slovence veliko slabša od črte londonskega pakta, pa je bila za Italijane »bolj popolna, kot pod rimskim imperijem«, kot je dejal italijanski pogajalec iz Rappala Carlo Sforza. [6] V času med obema vojnama sta državi podpisali še nekaj pogodb oziroma sporazumov (Rimska pogodba, Nettunske konvencije, sporazum Ciano-Stojadinović) s katerimi naj bi utrjevali prijateljski položaj. V resnici je Italija Jugoslavijo »obkrožila«, saj je z njenimi sosedami sklepala zavezništva. Jugoslavija pa je s temi pogodbami želela omejiti pritisk in moč svoje sosede. Z okupacijo slovenskega ozemlja leta 1941 je Italija Rapalsko mejo državnopravno izničila in jo z razvodja med Črnim in Sredozemskim morjem premaknila južno od Save. Po 2. sv. vojni je Italija še vztrajala na Rapalski meji z argumentom, da takratne meje niso določili fašisti. [7]
Pripravili: Sabina Leben in Leilani Štajer
.
Opombe
[1] Pirjevec J., Slovensko- italijanski odnosi 1954- 2006 v: Zgodovina v šoli, letnik XV, številka 1-2. Ljubljana, 2006, str 3- 6.
[2] Svoljšak P., Slovensko ozemlje med italijanskimi strateškimi načrti in italijansko zasedbo v času prve svetovne vojne v: Zgodovina v šoli, letnik XV, številka 1-2. Ljubljana, 2006, str. 6- 13.
[3] Prav tam.
[4] Kacin Wohinz M., Jugoslovansko- italijanske pogodbe med dvema svetovnima vojnama v: Zgodovina v šoli, letnik XV, številka 1-2. Ljubljana, 2006, str.: 20- 22.
[5] Prav tam, str.: 22.
[6] Troha N., Slovensko/jugoslovansko-italijanska meja v: Zgodovina v šoli, letnik X, št. 3. Ljubljana, 2001, str: 29.
[7] Kacin Wohinz M., str.: 22-24.