Prem je gručasta, slemenska vasica na jugovzhodu Brkinov v občini Ilirska Bistrica. Na eni strani je zamejena z gradom, ki ima še lepo vidno srednjeveško zasnovo, na drugi strani vasi pa stoji cerkev sv. Helene, ki slovi po poslikavah akademskega slikarja Toneta Kralja. Ob njeni neposredni bližini se nahaja stavba nekdanje premske osnovne šole, katere začetki segajo v leto 1826. V njej je službovalo kar nekaj pomembnih učiteljev, med njimi tudi Filip Kete. Leta 1876 se mu je rodil sin Karel, ki se ga je po očetovi zaslugi prijelo ime Dragotin. Filipu, ki je svojega sina kot že otroka vpeljeval v kulturniško življenje tistega časa in ga spodbujal pri radovednosti in izobraževanju, se mu najbrž niti svitalo ni, da bo prepoznan kot eden od štirih stebrov slovenske moderne. Od letošnje Poletne muzejske noči (19. junij) je na Premu na ogled prenovljena stalna razstava Ne bom se vdal: življenje Dragotina Ketteja.

Začetki razstave segajo v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat je bil ustanovljen Odbor za ureditev Kettejeve spominske sobe, ki je začel urejati razstavne prostore v pritličju nekdanje osnovne šole na Premu. Notranji razpored prostorov je bil v domeni arhitekta Janeza Suhadolca iz Ljubljane, zidarska dela pa je opravilo domače podjetje. Pri ureditvi je sodeloval tudi Zavod za spomeniško varstvo iz Nove Gorice. Odbor je zbiral razstavne predmete, s katerimi so predstavili čas, v katerem so Ketejevi na Premu živeli. Otvoritev Kettejeve spominske sobe je potekala ob ilirskobistriškem prazniku junija 1968. Prireditev se je začela v ilirskobistriški osnovni šoli, ki nosi pesnikovo ime. Slavnostni govor je imel literarni zgodovinar, Anton Slodnjak. Predsednik občine, Vitomir Dekleva, pa je pred šolo odkril Kettejev doprsni kip, ki ga je izdelal akademski kipar Marjan Keršič Belač. Govor sta imela tudi takratni ravnatelj Franc Munih in predsednik odbora Vojko Čeligoj. Zbrane je pot nato vodila na Prem, kjer je Kettejevo spominsko sobo svečano otvoril pisatelj France Bevk. Igralka Alenka Svetel Keršič pa je z umetniško besedo predstavila nekaj Kettejevih pesmi. Po uspešni otvoritvi se je delo odbora nadaljevalo. Naslednje leto je odbor pripravil prireditev ob sedemdesetletnici pesnikove smrti, na kateri so bili nagrajeni učenci Kettejeve bralne značke, slovenski literati pa so jim predstavili svoje delo. Odbor je pripravil tudi prireditev ob stoti obletnici pesnikovega rojstva, na kateri je predsednik občinske skupščine, Bojan Brozina, odkril spominsko obeležje v Kettejevi rojstni stavbi.

Leta 2000 jo je takratna kustosinja, Zvona Ciglič iz Pokrajinskega muzeja Koper, prenovila. Pri tem so sodelovali tudi Silvo Fatur, Dušan Podgornik, Vojko Čeligoj in Milena Fatur. Po enaindvajsetih letih je bila razstava dotrajana in potrebna osvežitve.

Razstava se ne posveča zgolj času, ki ga je pesnik preživel na Bistriškem in tamkajšnjim osebam, ki so bile z njim v sorodu ali kakršen koli drugi način povezane z njim, temveč nudi pregled njegovega življenja v celoti, od prihoda njegovega očeta Filipa na Prem leta 1871 do pesnikove smrti leta 1899. S tem je povezan tudi sam naslov razstave. Pri raziskovanju njegovega življenja me je najbolj navdušilo to, da kljub številnim oviram, ki mu jih je prineslo življenje, se ni vdal, temveč je nenehno strmel k enemu cilju: postati dober pesnik in pisatelj. To je tudi zapisal v enem od svojih tekstov, O mojem cilju, v katerem je dejal, da mora vsak posameznik zanimati za več stvari, vendar le za eno področje si mora prizadevati, da ga bo strokovnjaško znal. Od tod tudi naslov razstave, Ne bom se vdal: življenje Dragotina Ketteja.

Med razstavnimi predmeti velja izpostaviti zlasti klavir, ki je nastal med letoma 1817 in 1837 v tovarni Daniela Dörra na Dunaju. Dragotinov oče, Filip, namreč ni bil samo učitelj, temveč je bil tudi kulturnik in organist, kar za tiste čase ni bilo nič nenavadnega, saj so mnogokrat na razpisih za učiteljska mesta iskali prav takšnega učitelja, ki bo vešč igranja na orgle. Filip je igranja klavirja naučil tudi svojega sina, kar je pesnik zapisal v pesmi Ob smrti očetovi.

»Pa sva igrala nekdaj na klavirju,

pri basu jaz, on pri tenorju,

in pela ”Oj plavaj, barčica moja,

po tihem, po bisernem morju.”

/…/

In če sem dobro zadel ”tremolando”

Hitečo šestnjastinko,

Veselo me je poljubil moj otec:

”Tako je dobro, moj sinko!«

Iz zapuščine Ketejevih ga je odkupila družina Pupis iz Dolnje Košane, v kateri je Filip služboval kot nadučitelj, nato pa je prešel v last Vinka Volka iz brkinske vasi Suhorje, ki ga je nato predal Odboru za ureditev Kettejeve spominske sobe.

Poleg klavirja, ki je edini razstavni predmet iz zapuščine Ketejevih, si obiskovalci lahko ogledajo še ljudsko izdajo Poezij in njihovo dopolnjeno izdajo, ki jo je ilustriral Maksim Gaspari. Pokrajinski muzej Koper hrani tudi prvo izdajo Poezij iz leta 1900, ki jo je uredil Anton Aškerc s pomočjo Frana Govekarja, vendar zaradi dotrajanosti pesniška zbirka ni na ogled. Izpostaviti gre tudi bidermajersko kredenco iz trnovskega samostana šolskih sester de Notre Dame, čigar pobudo za ustanovitev je dal Dragotinov sorodnik po materini strani, Janez Valenčič iz Trnovega, blagoslovil pa ga je leta 1888 ljubljanski nadškof, Jakob Missia. To je tisti škof, o katerem je Dragotin Kette napisal satirično pesem, Naš mesija. Na ogled je tudi doprsni kip pesnika, ki ga je iz žgane gline v slogu umirjenega realizma izdelal akademski kipar Marjan Keršič Belač leta 1968, kot končni izdelek pa je postavljen pred Osnovno šolo Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici. Obiskovalci si lahko ogledajo tudi črno kuhinjo.

Razstava je na ogled v okviru obiska premskega gradu.

Urnik gradu: https://www.gradprem.si/znamenitosti/2018022207423301/.

Zapisala: Aneja Rože, mag. zgod.

Avtorica razstave: Aneja Rože, mag. zgod.
Oblikovalka: Kristina Šlosar, TIC Ilirska Bistrica