»Revolucija ne more niti objokovati svojih mrtvih niti jih ne more pokopati.«

Drugo leto bo preteklo 100 let odkar je revolucija v Rusiji v enem letu pometla, najprej s carizmom, nato pa še z buržoazijo. Ti dogodki so s svojo magnitudo krepko zatresli svet in s svojim vplivom določali potek in razplet razburkanega 20. stoletja. Eden od ključnih akterjev revolucije in kasnejšega razvoja sovjetske Rusije je bil Josip Visarijonovič Džugašvili – Stalin.

»Očitno ta gospoda upa, da bo v naših vrstah nastala zmešnjava, da bo med nas zasejala sumničenje in zmedo ter nas tako pripravila, da bi prenehali verjeti svojim voditeljem. Reveži! Ti ljudje ne vedo, da imena naših voditeljev (tj. imena Lenina, Trockega, Zinovjeva, Kamenjeva) nikoli niso bila tako ljuba in tako blizu delavskemu razredu, kot so prav dandanes, ko jih brezsramna buržoazija obmetava z blatom. Ti ogabni, pokvarjeni izdajalci preprosto ne morejo niti slutiti, da je ljubezen delavcev do njihovih voditeljev toliko večja in globlja, kolikor težje so klevete buržujskih plačancev. Ogabna stigma obrekovalcev…vzemite to stigmo, ki jo na vas meče 32000 organiziranih delavcev Petrograda, in jo odnesite v svoj grob… Gospodje kapitalisti, veleposestniki, bankirji in oderuhi, popi in agenti kontrašpionaže…vedite, da ste prezgodaj začeli praznovati zmago, da prezgodaj poskušate pokopati veliko rusko revolucijo. Revolucija živi in vam bo že dala priložnost, da občutite njeno roko na svojih plečih, gospodje grobarji.«

S tem manifestom je Stalin nagovoril boljševike na mestni konferenci v juliju 1917. Stvari so postajale iz dneva v dan bolj kaotične. Po dogodkih v februarju, ko je moral car abdicirati in predati posle provizorični vladi in je ponovno začel zasedati petrograjski sovjet, so boljševistični voditelji vse težje brzdali svoje podpornike, ki so na ves glas zahtevali dokončanje revolucije.  Lenin se je dobro zavedal kako pomembna je izbira momenta, in da popravnega izpita ni, zato je zagovarjal stališče, da bi bilo bolje počakati na trenutek , ko bo partija v večini zastopana v sovjetu. Vendar pa boljševiki, kljub prepovedi demonstracij, niso uspeli brzdati lastnih vrst in v predmestju in nekaterih vojašnicah je prihajalo do nemirov. Partija se je zavedala, da lahko vsako nepremišljeno dejanje kontrarevolucija izkoristi in s tem pokoplje možnost za uspeh. Vseeno pride do nenačrtovane vstaje in neposlušni elementi se utrdijo v Petropavlovski palači in se nočejo predati. Posreduje Stalin in jih prepriča naj se predajo izvršilnemu odboru sovjeta in ne vladi. Ne glede na izid teh dogodkov se pritisk na boljševike poveča in situacija postane prenevarna, zato se celotno vodstvo umakne v konspiracijo.

Petrograjski sovjet 1917

Medtem ko se Lenin skriva, Zinovjev, Kamenjev in Trocki pa čepijo v zaporu, je Stalin zaradi svoje relativne anonimnosti ostal v očeh kontrarevolucije nenevaren. To mu omogoči, da stopi iz ozadja in med odsotnostjo velikih imen vodi partijo. Na strankinem kongresu, ki sta ga konec julija vodila Stalin in Buharin je bilo zastopanih že 240000 članov. Na tem srečanju k boljševikom tudi uradno pristopi skupina Trockega, vrhunec zasedanja pa je debata med Stalinom, Buharinom in Preobraženskim o značaju bodoče revolucije. Kongres tudi obravnava Leninovo poslanico, v kateri se zavzema za strmoglavljenje buržoazne revolucije in postavitve diktature proletariata, kar je že skiciral v t.i. aprilskih tezah, takoj za tem ko se je aprila vrnil v Rusijo.

Kerenski, vodja začasne vlade za boj proti boljševikom zahteva posredovanje vojske, zaradi česar se za boljševike pojavi neponovljiva priložnost. Zaradi upora vrhovnega komandanta ruske vojske, generala Kornilova, so bile čete naperjene proti vsem, tako Kerenskemu, kakor tudi vsem ostalim socialističnim frakcijam. Vsi akterji so bili prisiljeni, da strnejo vrste in se naslonijo na boljševike, ki so bili sposobni organizirati vojaške formacije, saj so ravno takrat ustanovili rdečo armado.  Združene vrste tako uspešno premagajo poskus kontrarevolucije generala Kornilova, ki s svojim padcem povzroči razhod med buržoazijo in zmernimi socialisti v začasni vladi.

Aleksander Fjodorovič Kerenski

Sledeči dogodki so pomenili finalno dejanje, ki na koncu ustoliči na oblast boljševike, ki so zaradi vojaškega uspeha pridobivali na popularnosti, njihove zahteve po končanju vojne in razdelitvi zemlje pa so postajale vedno glasnejše.  Takrat boljševiki postanejo vodilna sila v sovjetu, njegov predsednik pa Trocki. To jim da moč in samozavest, kar se pokaže tudi pri agitaciji. »Prišel je čas, da naredimo konec tem zločinom proti revoluciji. Prišel je čas, ko moramo odločno in nepreklicno povedati, da se je treba boriti proti sovražnikom, na pa iskati sporazumov z njimi. Proti veleposestnikom in kapitalistom, proti generalom in bankirjem, za dobro ruskega ljudstva, za mir, za svobodo, za zemljo – to je naše geslo. Prekiniti z buržoazijo in veleposestniki – to je naša prva naloga. Ustanoviti vlado delavcev in kmetov – to je naša druga naloga.» Tako Stalin v listu Delavci (Raboči) 31. avgusta.

Mnogokrat slišana parola, »vso oblast sovjetom« v bistvu dobi konotacijo »vso oblast boljševikom«, saj so Leninovi privrženci postali večinska stranka tako v Petrogradu, Moskvi in še nekaterih drugih mestih. Začele so se priprave na zrušitev dualizma med začasno vlado in sovjeti, kar je Lenin sprožil sredi septembra. Stalin je na sejo komiteja prinesel Leninov memorandum, v katerem je voditelj opisal potek vstaje, kar pa ni bilo v skladu z realnostjo, saj je bil Lenin dolgo odsoten s terena. Po mnenju Trockega naj bi vstajo tempirali na zasedanje vseruskega kongresa sovjetov, ki je bil planiran za 20. oktober (2. november po gregorijanskem koledarju).  V istem času pa Kerenski skliče t.i. »predparlament«, ki naj bi bil protiutež sovjetom. Prišlo je do polemik, ali naj boljševiki sodelujejo v tem sklicu, kar Lenin označi kot odmik od revolucionarne proletarske poti, Stalin in Trocki sta prav tako proti, za pa se opredelita Kamenjev in Rikov. Pojavijo se govorice, da želi vlada predati Petrograd Nemcem, ker bi s tem odrezala revoluciji glavo, sama pa se želi preseliti v Moskvo. To pri boljševikih omili odklonilen odnos do vojne in vzbudi željo po obrambi glavnega ruskega mesta, kot mesta revolucije. Sovjet v ta namen oblikuje vojno-revolucionarni komite, ki s svojim formiranjem in pooblastili postane de facto štab vstaje. Predsednik komiteja postane predsednik sovjeta Trocki.

Grigorij Jevsejevič Zinovjev in Lev Borisovič Kamenjev

Medtem ko Trocki pridobiva na svojo stran sovjet se Lenin ukvarja z opozicijo v stranki. Zinovjev in Kamenjev sta bila odločno proti vstajo, kar izpostavita v dveh točkah. Prva trditev je bila, da je začasna vlada premočna, kar se izkaže za neresnično. Druga trditev pa, da Evropa ni pred vrati delavske revolucije, kar pa je bilo povsem res.  Vendar s svojimi argumenti nista uspela prepričati ostalih 10 članov centralnega komiteja in vstaja je bila izglasovana. Izvršni odbor sovjetov je začetek zasedanja vseruskega kongresa sovjetov iz 20. prestavil na 25. oktober (7. november). Ravno dovolj odloga, da so stekle še najpomembnejše priprave. Petrograjski polki so 21. oktobra (3. novembra) uradno priznali vojno-revolucionarni komite kot vrhovno poveljstvo in sprejmejo komisarje tega organa med svoje vrste. Vlada je poskušala še z zadnjimi obupnimi posegi preprečiti vstajo in je 24. Oktobra (6. novembra) poslala v prostore Pravde enote, ki so uredništvo in tiskarno zapečatili, kar je bil odličen povod za pričetek vstaje.

Lev Trocki

»Moje ime je Antonov Ovsejenko. V imenu vojno-revolucionarnega sveta ste aretirani.« S temi besedami naj bi po vdoru v Zimski dvorec seznanil provizorično vlado Kerenskega eden od poveljnikov vstaje. Trocki je s svojimi enotami zavzel mostove, poštne urade, kolodvore in druge strateške točke in tam obdržal položaje. Ko se je vseruski kongres sovjetov začel je bila vstaja že končana, boljševiška večina v njem pa jo je takoj sankcionirala. Stalin v vstaji ni imel kakšne vidnejše vloge, je pa s svojimi organizacijskimi sposobnostmi v ozadju ves čas skrbel za nemoteno delovanje revolucionarnega stroja, ki je s tem dejanjem za 72 let zapečatil usodo Rusije.

Up Next

Related Posts