Besedilo je del diplomske naloge: EGIĆ, Gaša. Ribja predelovalna industrija v Izoli: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.
UVOD
Izola je od nekdaj veljala za mesto ribičev, mesto, ki je tesno povezano z morjem. Ta predstava je še živa, čeprav je danes profesionalnih ribičev v Izoli samo še za vzorec. Z morjem pa je seveda povezana tudi zgodovina ribje predelovalne industrije v mestu. Marsikdo tako povezuje tovarno rib Delamaris z Izolo. V resnici pa že od oktobra 2014 Delamaris ne deluje več v Izoli, temveč se je podjetje preselilo v Pivko, ki ima z morjem in ribami bolj malo skupnega.
Zgodovina ribje predelovalne industrije na nek način odraža družbeni in ekonomski razvoj Izole, ki je značilen za vsa mesta in regije, ki se nahajajo na obmejnem, narodnostno mešanem območju. Tukaj imam v mislih predvsem dinamično menjavanje administrativnih, političnih in gospodarskih okvirov.
Zgodovino ribje predelovalne industrije bom predstavil v štirih, kronološko razmejenih delih, ki segajo od njenih začetkov v osemdesetih letih 19. stoletja do razpada Jugoslavije.
- Od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne
V osemdesetih letih 19. stoletja je v Izoli delovalo kar pet tovarn, ki so se ukvarjale s predelavo rib. Leto 1879 velja za leto nastanka Delamarisa. Ta letnica tudi krasi logotip podjetja. Dejansko pa je leta 1879 v Izoli, na mestu, kjer še danes stojijo zapuščeni obrati Delamarisa, nastala prva tovarna za predelavo rib v mestu, in sicer je šlo za francosko podjetje Emile L. Roullet & Co. »Fabbrica dei Francesi«, kot so ji rekli domačini oz. »tovarna Francozov«, je bila tudi prva tovarna za predelavo rib v Slovenski Istri. Poznavalec zgodovine slovenskega ribištva in pomorstva Bruni Volpi Lisjak domneva, da je francoski poslovnež Emile Louis Roullet, ki je ustanovitelj prve tovarne za predelavo rib v mestu, kot turist prihajal na počitnice v Izolo.[1] Poleg tega pa je pri odločitvi za ustanovitev tovarne pomembno vlogo igralo tudi to, da je istrska obala bogata s plavo ribo in da je Izola poleg Rovinja tradicionalno veljala za najbolj ribiško mesto.
V tovarni v Izoli so proizvajali konzerve sardin, jegulj, graha in tudi mesa. Ko domači ribiči niso ulovili dovolj rib, so jih uvažali iz tujine. Jegulje iz beneške lagune, slanike iz Norveške, slive pa iz Bosne in Srbije. Konzervirane slive, recimo, so se dobro prodajale v Angliji. Poleg tega je Roullet začel v tovarni iz ribjih ostankov (ribje glave, alge, morske zvezde…) izdelovati gnojilo in ga prodajati kmetom v okolici Dunaja.[2]
Tovarna je imela tudi hlev in klavnico. Meso so kupovali po vsej Primorski in ga nato konzervirali. S tem so premostili obdobja, ko je bil ulov slab oz. ga sploh ni bilo.[3]
»Tovarna Francozov« (ki jo je sicer kasneje odkupila tržaška podružnica Anglo-avstrijske banke) je uspešno delovala do začetka prve svetovne vojne, ko je bila njena proizvodnja močno ohromljena. Po vojni se je preimenovala v Ampelejo.
Še ena tovarna, ki je prav tako zaznamovala Izolo in je kasneje bila del Kombinata konzervne industrije Delamaris, ima svoje začetke v letu 1882. Gre za obrat, ki ga je v Izoli postavil dunajski podjetnik Carlo Warhanek. V njem so poleg rib izdelovali tudi marmelado iz bosanskih sliv in gnojilo za poljedelstvo.[4] Tovarna je imela tudi delavnico, v kateri so proizvajali pločevinke. Da se je tovarno dobro vklopila v lokalno okolje priča dejstvo, da je Carlo Warhanek leta 1882 postal zaslužni občan občine Izola.[5] Po vojni je postala znana kot »Arrigoni«. Tako Izolani še danes pravijo predelu, kjer je nekoč stala ta tovarna.
V osemdesetih letih 19. stoletje so v Izoli začele z obratovanjem še tri druge tovarne, ki so se ukvarjale s podobno dejavnostjo kot zgoraj omenjeni dve tovarni.
To je slika izolske ribje predelovalne industrije do začetka prve svetovne vojne. Jasno je, da je bila koncentracija tovarn z isto dejavnostjo prevelika za tako majhno območje. Tudi to je razlog (poleg vojne, se razume), da sta od petih tovarn po vojni delovali samo še dve. Obe sta tudi dobili novega lastnika in novo ime. S koncem vojne pa se je korenito spremenila tudi politična situacija v Slovenski Istri. Po avstrijskem stoletju je nastopila italijanska doba. S prihodom Mussolinija na oblast leta 1922 pa se je začelo obdobje fašizma, ki je pomenilo tudi spremembo v gospodarskem razmišljanju in delovanju podjetij. Italija se je namreč odločila, da bo zgradila avtarktično, samozadostno gospodarstvo. Vse to je vplivalo na razvoj in delovanje ribje predelovalne industrije v Izoli.
V obdobju od leta 1880 do 1910 se je prebivalstvo v občini povečalo za 53 %.[6] Leta 1886 je v treh tovarnah delalo 580 žensk in 180 moških, kar je skoraj 12 % prebivalstva občine.[7] Delovanje tovarn pa je pripomoglo k povečanem delovanju tudi na drugih področjih, predvsem ribiškem in kmetijskem. Večina prebivalstva se je v devetdesetih letih še vedno ukvarjala s kmetijstvom. Res pa je, da se je precej Izolanov ukvarjalo kar z obema dejavnostma.[8]
Prihod ribje predelovalne industrije je pomenil začetek nekega novega obdobja za gospodarski razvoj mesta. Od takrat naprej lahko o Izoli govorimo tudi kot o industrijskem mestu. To je držalo še do nedavnega. Izola je zaradi prihoda kapitala od drugod postala tudi bolj povezana s trgovinskimi in drugimi gospodarskimi tokovi v širši regiji. Posledično je vedno več Izolanov začelo opuščati kmetijstvo. S tem ko so se večale zmogljivosti tovarn, se je večalo tudi število ribičev. Poleg tega je veliko Izolank dobilo delo v eni izmed tovarn v mestu.
[1] Volpi, Delamaris, 44-45.
[2] Janez Kramar, Izola – mesto ribičev in delavcev, (Koper, 1987), 309.
[3] Volpi, Delamaris, 54.
[4] Terčon, Ribja industrija, 247.
[5] Kramar, Izola, 309.
[6] Kramar, Izola, 290-92.
[7] Kramar, Izola, 294.
[8] Kramar, Izola, 295.
