Besedilo je del diplomske naloge: EGIĆ, Gaša. Ribja predelovalna industrija v Izoli: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.
Obdobje med obema vojnama
Gospodarska slika po prvi svetovni vojni v Slovenski Istri ni bila dobra. Ne samo zaradi vojne, ampak tudi zaradi prekinjenih trgovskih in gospodarskih povezav s kraji na ozemlju bivše Avstro-Ogrske. Pred razpadom le-te je Trst predstavljal najpomembnejše pristanišče za vso bivšo državo. Preko Trsta je bila tudi Istra povezana z Dunajem, Budimpešto in drugimi, še bolj oddaljenimi kraji Avstro-Ogrske. Vino in oljke, ki so jih pridelovali v Slovenski Istri so lahko prodajali v Podonavju, po razpadu Avstro-Ogrske pa je bilo to (tudi zaradi carin) občutno težje. V Italiji pa je na tem področju vladala zelo huda konkurenca. Tudi Trst je iz glavnega pristanišča države postal samo eno izmed mnogih pristanišč. Izgubil je vse svoje privilegije in olajšave, ki jih je imel pod Avstro-Ogrsko.[1]
Po prvi svetovni vojni se je spremenila lastniška struktura podjetij v ribji industriji. Število tovarn se je zmanjšalo, prihajalo je do združevanja oz. prevzemov manjših podjetij s strani večjih. V tridesetih letih 20. stoletja so bile tako v Izoli samo še dve tovarni, ki sta se ukvarjali s predelavo rib, in sicer Arrigoni (bivša tovarna Warhanek) ter Ampelea (bivša »tovarna Francozov«).
Ampelea je poleg različnih rib, proizvajala tudi ribjo moko, ribje olje, jušne kocke, vloženo zelenjavo, paradižnikovo mezgo itd. Dobivala je tudi državne spodbude, ki so bile namenjene spodbujanju izvoza.[2] Poslovne stike je imela vzpostavljene širom Italije. Poleg konzerviranih je Ampeleja kupovala in prodajala tudi sveže ribe.
Podobno kot Ampelea je tudi tovarna Arrigoni poleg rib proizvajala še druge izdelke. Med drugim so pripravljali tudi različne predjedi oz. »antipaste«, kot so jim rekli, se pravi različno zelenjavo v konzervah (oljke, artičoke, paradižnike, kumarice itd.).[3] Uporabljali so različne vrste konzerviranja rib, in sicer v olju, slanici, soli, pikantni omaki in naravnem soku. Stroji v tovarni so bili eni izmed sodobnejših v Evropi.[4] Arrigoni je imel tudi svojo električno centralo, vodovod z rezervoarjem pitne vode, plinarno in tovarno embalaže. V najemu so imeli celo majhno tovarno ledu. Vso leseno embalažo so proizvedli kar v tovarni, kjer sta delovali tudi mizarska in mehanična delavnica.[5]
Marca 1936 je bilo v tovarni Arrigoni v Izoli zaposlenih 1400 ljudi, od tega samo 200 moških, delavka z najdaljšim stažem je delala v tovarni že od leta 1919.[6] Za primerjavo naj povem, da je imela Izola leta 1935 9771 prebivalcev.[7]
Pomen ribje industrije za lokalno okolje
Poleg tega, da sta Arrigoni in Ampelea zaposlovali ogromno Izolanov, je njihov vpliv na vsakodnevno življenje le-teh presegal okvire samega dela v tovarni. V skladu s fašistično socialno politiko so morala velika podjetja skrbeti tudi za vzgojo, zabavo in izobraževanje svojih zaposlenih. Tukaj imam v mislih OND (Opera Nazionale Dopolavoro) oz. »dopolavoro«[8]. To je bila največja in najbolj heterogena izmed vseh državnih organizacij, ki je skrbela za aktivnosti odraslih. Bila je tudi najmanj politično obarvana, vsaj na prvi pogled.[9] Večja podjetja so imela oddelek za »dopolavoro«, se pravi oddelek, ki je bil zadolžen za organizacijo aktivnosti v prostem času. »Dopolavoro« je na nek način opravljal funkcije, ki jih v sodobni družbi opravlja država oz. civilna družba. Arrigoni je imel npr. svojo knjižnico, dramski krožek, plesno dvorano itd. Ampelea pa je imela npr. svoj bar in celo nogometni klub, ki je nastopal v regionalnem tekmovanju. Paleta aktivnosti, ki so jo v Arrigoniju organizirali, je impresivna. Med drugim so prirejali gledališke predstave, novoletno zabavo, v sklopu katere je potekala seansa »eksperimentalne psihologije« (telepatija, sugestija). Imeli so tudi svoj tovarniški orkester, sabljaški, strelski, gimnastični, kolesarski in, seveda, balinarski krožek oz. klub.
Različne aktivnosti, ki sta jih organizirala oddelka za »dopolavoro« iz Arrigonija in Ampeleje, so gotovo popestrile dogajanje v Izoli. Tudi kulturno. Tukaj lahko za primerjavo navedem podatek, da je imela izolska mestna knjižnica leta 1958 3250 knjig, v štiridesetih letih 20. stoletja pa je imela knjižnica Arrigonija 1600 knjig.[10] Lahko sklenem z mislijo, da sta obe tovarni pozitivno vplivali na kakovost preživljanja prostega časa Izolanov.
Ribiški floti Arrigonija in Ampeleje
Sprva sta tovarni kupovali sveže ribe od lokalnih ribičev, v tridesetih letih pa sta ustanovili svoji ribiški floti. Ribiči so bili zaposleni pri Arrigoniju in Ampeleji, ki sta dali na razpolago svoje ladje in opremo za ribolov.
Leta 1942 je imela Ampelea v svoji floti 23 ribiških ladij, od tega jih je bilo 13 registriranih v Izoli, ostale v Rovinju. Kapetani so bili večinoma domačini iz Izole. Ladje so bile v lasti tovarn. 60% dobička od prodaje rib so dobili člani posadke, ostalo pa tovarna. Na vsaki ribiški ladji je bilo 10 članov posadke, kar pomeni, da je bilo kar nekaj družin v Izoli neposredno odvisnih od ribištva.
Kot zanimivost lahko povem, da je vsak član posadke Ampelejine flote dobil kg riža, kg testenin, 0.5 kg fižola in graha, 300 g sira, 200 g olja in skoraj 5 kg moke na mesec.[11]
Opombe
[1]Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci,, 126-129.
[2] Volpi, Delamaris, 57.
[3] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 13, a.e. 201, Produzioni Antipasti e Pesce fresco, 1 semestre, 1941, (1941).
[4] Kramar, Izola, 425.
[5] Rogoznica, Oris, 145.
[6] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 5, a.e. 73, Elenco personale operai dello stab. Centr. di Isola d’Istria (1936).
[7] Kramar, Izola, 419.
[8] Ita. dopo-po, lavoro-delo. Po službi, torej.
[9] Victoria de Grazia, The culture of consent – Mass organization of leisure in fascist Italy (Cambridge, 1981), 15-17.
[10] http://www.izo.sik.si/sl/informacije/zgodovina, dostop 10.8.2016.
[11] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 9, a.e. 139, Spisi in dopisi prvo polletje 1944 zloženi po datumih, (26.4.1944).
