Besedilo je del diplomske naloge: EGIĆ, Gaša. Ribja predelovalna industrija v Izoli: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.

Druga svetovna vojna

10.6.1940 so bile v Italiji uvedene vojne razmere. Obe tovarni sta tudi med vojno obratovali, vendar z zmanjšano zmogljivostjo in obilico težavami. V tovarni Arrigoni je bilo v začetku leta 1941 1335 zaposlenih, v veliki večini žensk. Tovarna je obratovala 24 ur. Od tega je bilo 12 moških zadolženih za protiletalsko obrambo, vsaj pet jih je moralo biti prisotnih tudi v nočni izmeni. Na okna tovarne so namestili lesene panele, da ni bila vidna luč v notranjosti. Med alarmom so proizvodnjo ustavili in ugasnili vse luči, tudi na zunanjih površinah. Tovarna je imela tudi svojo sireno, ki je oddajala zvok v premeru enega kilometra. Klet so spremenili v zaklonišče s površino 670 m2. Zgrajena je bila v skali, in bila utrjena z armiranim betonom. Dovolj velika je bila za 1340 delavcev. V tovarni je bila tudi ambulanta z medicinsko sestro.[1]

Do kapitulacije Italije septembra 1943 je bilo v Izoli razmeroma mirno, stanje se je poslabšalo s prihodom Nemcev, ki so nadomestili Italijane. Kmalu po kapitulacije se je v Izoli zgodil incident. V mestu je primanjkovalo hrane, položaj prebivalcev je bil slab. Ljudje so bili utrujeni od vojnih razmer. V Arrigoniju so ljudem predajali hrano, po talonih. Nekega dne pa se je pred tovarno zbrala večja množica ljudi, ki je začela ropati tovarno. Posredovati so morali orožniki, umrla je ena oseba. Še isti večer so se občani zbrali in ustanovili nekakšen komite za javni red, katerega člani so bili župnik, komisar prefekture in še 13 drugih občanov. Komite je izdal razglas, v katerem je pozval ljudi, naj nagrabljene stvari vrnejo tovarni. Čez nekaj dni je komitat v povezavi z vodstvoma tako Arrigonija ko Ampeleje konstatiral, da je bilo večino ukradenega materiala vrnjenega in da lahko Arrigoni spet normalno obratuje.[2]

Februarja 1944 je bila ukinjena suverena oblast Italije nad (med drugim) puljsko pokrajino. S tem je stopila v veljavo nemška zakonodaja.[3] Izolski tovarni sta obratovali v zelo težavnih razmerah. Primanjkovalo je osnovnih surovin za kolikor toliko normalno proizvodnjo, pogosti so bili letalski napadi zaveznikov. Poleg tega je bilo sodelovanje z novimi nemški oblastmi težavno.

Resne težave so imeli tudi ribiči oz. ribiške flote obeh podjetij. 21.7. 1944 je ena izmed ladij Ampelejine flote na morju trčila z nemško vojaško ladjo. Umrla sta dva izolska ribiča, ostalih osem članov posadke pa je rešila ladja s kapetanom Marianom Degrassijem.[4]

Ribiči so tudi zahtevali odškodnine zaradi manjšega ulova, saj so ponoči morali svoje luči ugašati zaradi letalskih napadov. Ko so luči še enkrat prižgali, pa so se ribe razbežale in začeti je bilo treba znova.[5]

Maja 1944 so v Ampeleji s strani Pomorske Uprave dobili v vpogled zakonodajo, ki ureja morsko plovbo in ribištvo. Zanimivi so členi, ki so se spremenili po kapitulaciji Italije s prihodom nemških oblasti. Od takrat so morale imeti barke na trupu narisano svastiko, tiste težje od 10 ton pa poleg tega še nemško zastavo. Strogo prepovedano je bilo na ladji imeti fotoaparate, orožje in tuje časopise. V primeru letalskega napada so ribiči morali takoj ugasniti svoje luči.[6]

Tik preden so Nemci odšli iz Izole, so minirali valobran. Tudi ribiška flota Arrigonija je utrpela veliko škode. Potonile so 4 ladje, težje je bilo poškodovanih še tri.[7] Zanimivo je, da je nemška morska policija (Wasserschutzpolizei) ukazali več ribiškim ladjam, da se privežejo ravno ob valobran, ki so ga kasneje razstrelili.[8] Iz dopisnika izjave nočnega čuvaja Arrigonijeve flote je razvidno, da  je bilo okoli 2.30h na valobranu več vojakov kot običajno. Čez eno uro je komandant Wasserschutzpolizei ukazal čuvaju, naj ne zapušča valobrana. Čuvaj je klub temu odšel in o dogajanju obvestil kolega. Videl je, kako so Nemci nastavljali dinamit na valobran. Ob 6.50 je bilo slišati močno eksplozijo, ki je prihajala iz strani valobrana.[9] Sklepati gre, da so želeli Nemci narediti čim več škode pred svojim odhodom. Eksplozija je bila tako močna, da je bilo v mestu porušenih 172 hiš, škoda pa je bila ocenjena na 11000000 lir.[10]

Izola je bila kmalu za tem (1.5. 1945) osvobojena in začelo se je novo obdobje, ko kar nekaj let ni bilo jasno, komu bo to območje pripadlo.

Opombe

[1] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 22, a.e., 322, Obramba proti zračnim napadom, 1942-1944. (1941).

[2] Isola d’Istria : dalle origini all’esilio : la storia, la cultura, la fede, le tradizioni di una comunità che non vuole dimenticare, ur. Fabio Colocci, (Trieste 2000), 238.

[3] Kramar, Izola, 474.

[4] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 9, a.e. 139, Spisi in dopisi prvo polletje 1944 zloženi po datumih, (1944).

[5] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 9, a.e. 139, Spisi in dopisi prvo polletje 1944 zloženi po datumih, (17.11.1944).

[6] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 9, a.e. 139, Spisi in dopisi prvo polletje 1944 zloženi po datumih, (9.5.1944).

[7] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 24, a.e.358, Seznam in zneski vojne škode tovarne, (26.4.1945).

[8] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 24, a.e.358, Seznam in zneski vojne škode tovarne, (23.4.1945).

[9] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 24, a.e.358, Seznam in zneski vojne škode tovarne, (25.4.1945).

[10] Kramar, Izola, 508.