Besedilo je del diplomske naloge: EGIĆ, Gaša. Ribja predelovalna industrija v Izoli: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.

Obdobje po drugi svetovni vojni

Trst je ob koncu vojne veljal za strateško zelo pomembno mesto. Zasedli/osvobodili pa so ga jugoslovanski partizani, kar je sprožilo krizo, ki je presegala regionalne okvire. Pri reševanju tega zapletenega vprašanja so bili, poleg Italije in Jugoslavije, udeleženi vsi pomembni svetovni akterji. Povojno obdobje se je torej za Slovensko Istro začelo ponovno pod vojaško upravo.

Vse do leta 1954 ni bilo povsem jasno, komu bo pripadalo to mejno območje. Zaradi tega je trpelo tudi gospodarstvo. Jugoslovanska uprava je v nekem obdobju celo namenoma oteževala delovanje obeh izolskih tovarn, ker je prevladovalo prepričanje, da bo Slovenska Istra pripadla Italiji. S tem bi podjetja v Coni A konkurirala jugoslovanskim. Iz Izolskih tovarn so npr. selili stroje in surovine v Cono B. To prehodno obdobje, ki je trajalo praktično do leta 1954, je zaznamovala negotovost, zmeda in gospodarska degradacija. Utečeno poslovanje med sedežema Ampeleje in Arrigonija v Trstu in tovarnama v Izoli je bilo prekinjeno. Pred tem sta večino surovin, ki sta jih tovarni potrebovali za proizvodnjo, nabavljali v Italiji. V novih okoliščinah je bilo to precej oteženo.

Šele v začetku petdesetih let se je začelo stanje izboljševati. Takrat je postalo jasno, da STO (Svobodno tržaško ozemlje) ne bo zaživelo in da bo Slovenska Istra prišla pod Jugoslavijo. Tovarni sta bili že bolj vpeti v Jugoslovansko gospodarstvo, kar je bil odraz nove gospodarske politike jugoslovanskih oblasti. Od leta 1952 do 1954 se je država namreč odločila za pomembne investicije na področju živilske industrije. Obe izolski tovarni sta na ta račun pridobili ogromno sredstev in posledično sta lahko povečali (oz. obnovili) svojo proizvodnjo.

Leta 1952 je imel Arrrigoni tako skoraj vse dobavitelje iz Jugoslavije oz. cone B, vključno s Savo Kranj, Saturnusom Ljubljana, Železarno Jesenice in Ribo iz Splita. Struktura kupcev Arrigonijevih izdelkov se je prav tako bistveno razlikovala od predvojne in je odražala novonastalo politično situacijo. Kupci so prihajali iz vseh koncev Jugoslavije, od Zadra, do Sarajeva, Beograda, Vojvodine, Niša, Gostivarja, Maribora itd.[1]

Pomemben korak naprej je bil narejen leta 1953, saj je takrat začelo s poslovanjem uvozno-izvozno podjetje Delamaris, ki je bilo zadolženo za koordinacijo delovanja dveh izolskih in koprske tovarne De Langlade. Sedež podjetja je bil v Izoli. Na skupnih sestankih so se direktorji podjetij Arrigoni, Ex-Ampelea (ki se je preimenovala leta 1947) in koprske De Langlade (manjša koprska tovarna, ki je izdelovala ribje konzerve) dogovarjali o skupni strategiji razvoja, o usklajenih nastopih na tujih trgih, o tekočem delovanju in sodelovanju. Delamaris se je ukvarjal z izvozom izdelkom treh tovarn in uvozom surovin in materiala za te tri tovarne.

Leta 1954 je Delamaris izvažal svoje izdelke po celem svetu. Na prvem mestu je bil Trst oz. Italija na katere je odpadla polovica izvoza. Na drugem in tretjem mestu sta bili Nemčija in Avstrija s 14 %, 9% svojih izdelkov je Delamaris prodal v ZDA. V Anglijo in Lihtenštajn pa 3%, nato sledi Češkoslovaška z 2% in trgi, kamor je Delamaris izvozil manj kot odstotek svojih izdelkov, in sicer Belgija, Švica, Nizozemska, Švedska, Grčija, Kanada, Libanon, Jordanija, Sirija in celo Avstralija.

Naslednja prelomnica je leto 1959 oz. 1960, ko je nastal Kombinat konzervne industrije Delamaris, ki je združil tovarne Ex-Ampelea (ki se je preimenovala v Iris), Arrigoni (ki se je preimenoval v Argo) in De Langlade (ki se je sedaj imenoval Ikra). Novi kombinat je bilo enotno podjetje, z enotnim vodstvom.

Leta 1961 je bilo v kombinatu zaposlenih 1526 ljudi, od tega 1285 delavcev. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo 436 proti 848 v korist žensk. Največ ljudi je bilo starih med 18 in 25 let.[2] Izola je postala še bolj izrazito industrijsko mesto in center ribje predelovalne industrije v celotni Jugoslaviji.[3]

V drugi polovici sedemdesetih let je nekdanja tovarna Arrigoni (ki se je preimenovala v Argo) nehala proizvajati ribje izdelke. V Izoli se je tako s proizvodnjo ribjih izdelkov ukvarjal samo še Delamaris, ki je dedič nekdanje »tovarne Francozov«, ki se je kasneje preimenovala v Ampelejo, po vojni pa v Ex-Ampelejo in kasneje še v Iris. Naslednica ribiške flote Ampeleje pa je bilo podjetje Riba, ki je bilo zadolženo za ulov rib, ki jih je nato predalo Delamarisu. V kasnejših letih pa sta obe podjetji doživljali vzpone in padce in različna prestrukturiranja, ki so bili posledica sprememb v državni gospodarski politiki in drugih makroekonomskih dejavnikov

V osemdesetih letih pa se je začel zaton ribje predelovalne industrije v Izoli. To je bil tudi odraz krize, ki je vladal v jugoslovanskem gospodarstvu v tistem obdobju. Dinar je devalviral za 30%, inflacija se je povišala za 40%.[4] Od takrat naprej sta Delamaris in Riba poslovala vedno slabše.

V prehodu iz socializma v kapitalizem se je ribja predelovalna industrija srečavala s težavami, značilnimi za tranzicijo. Skupnega jugoslovanskega tržišča ni bilo več, na zahodnih tržiščih pa je vladala močna konkurenca, na katero v podjetjih niso bili pripravljeni. Poleg tega pa so bile še vedno prisotne težave, ki so spremljale obe podjetji že od druge polovice sedemdesetih let. Predvsem zastarela tehnologija, pomanjkanje kvalificirane delovne sile, neučinkovito vodenje in visoka zadolženost. V samostojni Sloveniji se je nadaljevalo krčenje proizvodnje, kar je v povezavi s splošnim trendom zmanjševanja primarnega in sekundarnega sektorja na račun terciarnega, v naslednjih letih privedlo do tega, da danes v Izoli ni več nobene tovarne, ki bi se ukvarjala s predelavo rib.

Zaključek

V Delamarisu je bilo konec devetdesetih let samo še 200 zaposlenih[1], leta 2009 pa ga je kupilo podjetje Pivka perutninarstvo d.d., ki je leta 2014 preselilo še zadnje obrate na Kal pri Pivki, kjer danes predeluje ribo okoli 100 delavcev. Tistega leta pa niso v Kal odšli samo delavci in stroji, ampak tudi velik del več kot stoletne izolske ribje predelovalne industrije. Vse, kar v Izoli danes priča o tej bogati zgodovini so zapuščeni obrati Delamarisa, ki bodo najverjetneje svoje mesto prepustili hotelirski dejavnosti in razpadajoča tovarna Arrigonija, s svojim petdesetmetrskim dimnikom, kjer danes domuje lunapark.

Zgodovina ribje predelovalne industrije odraža razvoj Izole. Od kmečko-ribiških začetkov, ko je bila Izola zaspano mestece v Avstrijskem primorju, preko prvih zametkov tovarn, ko je v naše kraje prišel zagon iz tujine, do obdobja med vojno, ko sta bila Ampelea in Arrigoni ponos mesta in zaposlovala veliko število domačinov, do povojnih težav, ko je bilo treba na novo začeti, preko šestdesetih let, ko je bila Izola najmočnejši center ribje industrije v Jugoslaviji in je pošiljala svoje izdelke v vse konce sveta, do krize v osemdesetih, ki je privedla do razpada bivše države pa vse do obdobja tranzicije in leta 2014, ko se je vez med Izolo, morjem in ribami spremenila.

Opombe

[1] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 43, a.e. 700, Inventar 31.13.1945, (28.2.1953).

[2] SI PAK, 180 Delamaris, t.e. 92, a.e. 1004, Poročilo o delu DS, (1961).

[3] Rogoznica, Oris, 153.

[4] Repe, Naša doba, 288.