Rimski imperij (tudi Rimsko cesarstvo) označuje starorimsko civilizacijo v stoletjih, ki so sledila reorganizaciji pod vodstvom cesarja Avgusta. Stoletja pred vladavino Avgusta označujemo kot Rimsko republiko. Razlika med njima je predvsem v organih vodenja države in zvezah med njimi.

Vrsto let so zgodovinarji delali razliko med »principatom«, obdobju od Avgusta do krize tretjega stoletjater »dominatom«, obdobju od Dioklecijana do propada zahodnega dela cesarstva. Po tej teoriji je v obdobju principata (iz latinščine princeps, »prvi«; Avgust si je dovolil le ta naziv) stvarnost diktature spretno skrita za republikansko formo, medtem ko se je v obdobju dominata (lat. dominus, »gospodar«) pokazala v svoji pravi luči, z zlatimi krotami in bleščečim imperialnim ritualom. Poznejše raziskave so pokazale, da ne moremo govoriti o ostrem prehodu; po eni strani so se nekatere zgodovinske republikanske oblike ohranile tudi v bizantinskem obdobju, tisočletje po svojem nastanku, po drugi pa je bilo razkazovanje imperialne mogočnosti pogosto tudi v najzgodnejših dneh imperija.

V svoji zgodovini je Rimski imperij nadziral vse helenizirane države v Sredozemlju, kot tudi keltska območja Zahodne Evrope. Upravljanje Rimskega imperija je sčasoma privedlo do ločitve na vzhodno in zahodno polovico. Leta 476, ko je oblast na zahodu prevzel Odoaker, se je zahodna polovica že močno razvijala v novo smer, v kateri je cerkev prevzela večino administrativnih in karitativnih vlog nekdanje sekularne vlade. Vzhodna polovica cesarstva s sedežem v Konstantinoplu, mestu Konstantina Velikega, je ostajala srce rimske države do leta 1453, ko je Bizantinsko cesarstvo klonilo pred Otomanskimi Turki.

Vpliv rimskega imperija na vlado, pravo in monumentalno arhitekturo, kot tudi druge vidike življenja na Zahodu, ostaja viden še danes. Rimske nazive moči so privzeli nasledniki z imperialnimi pretenzijami, med njimi Frankovsko kraljestvo, Sveto rimsko cesarstvo, Kijevska Rusija in Nemško cesarstvo.