2. februarja 1882 se je v Dublinu rodil irski romanopisec in pesnik, James Augustine Aloysius Joyce.
Obiskoval je šole pri jezuitih in univerzo v rojstnem mestu, vendar se je že mlad oddaljil od katoliške vere in je leta 1904 zapustil Irsko, ki se mu je zdela nazadnjaška. Nikoli pa ni pozabil rojstnega Dublina, o katerem je veliko napisal. Nekaj časa je živel v Parizu, nakar se je preselil v Trst, kjer je ostal enajst let, skoraj do začetka 1. svetovne vojne. V Trstu se je preživljal tudi z inštruiranjem angleščine, eden od njegovih učencev je bil tudi kasnejši slovenski pravnik Boris Furlan. Po nekaj letih bivanja v Parizu in Švici se je leta 1919 vrnil v Trst, a nova podoba mesta ga je razočarala in za vselej oddaljila od teh krajev. V Trstu je bil prijatelj pisatelja Itala Sveva.
Za eno noč je James Joyce prespal tudi v Ljubljani, ker je pomotoma stopil z vlaka misleč, da je že prispel v Trst. V spomin na to noč so mu v Ljubljani postavili spomenik.
Joycea prištevamo med najuglednejše književnike 20. stoletja, v sklopu sodobnega pojmovanja romana. Prefinjeno opisovanje vsakdanjosti se veže z globokimi psihološkimi opazovanji, iz katerih je razvidno pisateljevo osebno prepričanje. Njegova dela so imela velik vpliv na generacijo pisateljev iz obdobja med svetovnima vojnama, vendar samo v oziru sloga in izražanja, medtem ko njegove zamisli niso bile nadalje razvite in obdelane, prav tako ne povsem sprejete.
James Joyce je bil eden od plejade slovitih irskih književnikov, kot so W. B. Yeats (1923), G. B. Shaw (1925), S. B. Beckett (1969) in S. J. Heaney (1995). Njegovo najbolj znano delo je roman Ulysses (Ulikses), kar v latinščini pomeni Odisej. Izdan je bil leta 1922. Pisatelj se v je tem delu otresel vsakršne tradicije in je uveljavil popolnoma nov, neodvisen slog, kar je seveda povzročilo velik odmev med kritiko. Angleški in ameriški kritiki so označili roman kot pornografski. Spet drugi so priznali, da je delo samo naravna in definitivna posledica notranje poglobitve iz časa romantike.
Skrajno pojmovanje neodvisnega sloga je pisatelju narekovalo delo Finneganovo prebujenje (Finnegan’s Wake) (1939), ki je popolna antiteza klasičnega romana in dotedanje književnosti sploh. Pod pretvezo sanj in polzavestnega stanja pisatelj izliva potoke ironije na vso poznano kulturo. O tem delu se kritika ni hotela opredeliti in tudi stilistično je še unikat. Joyce je Fineganovo prebujenje pisal že močno bolan v Parizu, kjer sta zanj skrbela Maria in Eugene Jolas.
Leta 1940 se je po nemški okupaciji ponovno umaknil v Zürich, kjer je bil 11. januarja 1941 operiran zaradi rane na želodcu. Takoj po operaciji se je počutil bolje, mkalu pa se je njegovo stanje poslabšalo. Padel je v komo, iz katere se je prebudil 13. januarja, 15 minut kasneje pa je umrl.
