3. februarja 1758 se je v Ljubljani rodil slovenski duhovnik, frančiška, pesnik, prevajalec, razsvetljenec, jezikoslovec, učitelj, novinar in urednik, Valentin Vodnik.

Rodil se je v kmečko-obrtniški družini kot prvi od desetih otrok Jožefa Vodnika in Jere Pancè. Vodnikova domačija, kjer je preživljal otroška leta, je danes kulturni in etnološki spomenik. Na željo staršev se je začel pri devetih letih učiti branja, pisanja in računanja.

Po vstopu v frančiškanski red leta 1775 je študiral filozofijo v frančiškanski šoli v Novem mestu ter bogoslovje v Ljubljani. Vodnikove prve pesmi, ki jih je objavljal v Pisanicah, so nastale predvsem pod vplivom Pohlina, Janeza Damascena Deva ter rimskih klasikov. Pesem iz tega časa, ki je požela največ hvale, je Zadovoljni Kranjc (1781). Leta 1784 je zapustil meništvo.

Žiga Zois je Vodnika videl kot pomembno osebo pri uresničevanju svojih velikopoteznih preporodnih, kulturnih in prosvetnih načrtov.

Čeprav je najbolj znan kot pesnik, pa je še največ ustvaril na pisateljskem področju. Pisal je koledarje in pratike, urejal Ljubljanske novice, ukvarjal se je z zgodovino Kranjske in sosednjih dežel, urejal abecednik in slovnice. Pisal je tudi o krščanskem nauku ter izdal nemško-slovensko-latinski slovar pa tudi kuharske bukve in porodničarski pouk za babice.

Pesme za pokušino, ki jih je Valentin Vodnik izdal anonimno leta 1806, veljajo za prvo pomembnejšo samostojno slovensko pesniško zbirko posvetnih umetnih pesmi.

V zbirki je izdal večino že prej objavljenih pesmi. Iz zgodnjih Pisanic je prevzel Zadovoljnega Kraynca, saj z ostalimi ni bil več zadovoljen. Znova je objavil številne uvodne novoletne ali voščilne pesmi ter koledarske napise za mesece vzete iz Velike, Male pratike ter Lublanskih novic. Pesme za pokušino sestavlja 18 pesmi, ki so nastajale pod vplivom miselnosti razsvetljenstva.

Pesniška zbirka je tudi likovno opremljena. Pred naslovnico je bakrorez Vincenca Dorfmeistra, ki prikazuje slap Savico ter Bohinjsko jezero s Triglavom ter Vršacem. Slap Savica, ki ga opeva tudi v začetnem napisu Na sebe, je prispodoba pesniškega navdiha, ki se navezuje na grški izvir Hipokrena.

Valentin Vodnik velja za začetnika planinske poezije na Slovenskem, vodil pa je tudi odprave.

Gorski svet mu je dobro del in v njem je našel navdih za pesmi. Tako je leta 1794, v času kaplanovanja na Koprivniku, potoval na Kredarico. Za pot med Koprivnikom in Velim poljem je potreboval devet ur. Čez Steriščico med Krmo in Triglavom pa se je povzpel na Kredarico. Leto kasneje se je v alpskem svetu znašel dvakrat, ko je popeljal Zoisovo raziskovalno odpravo na Triglav (nabirali so kamnine). V sklopu odprave leta 1795 je Vodnik pristopil na Mali Triglav, ostali del pa je dosegel vrh. Člani raziskovalne odprave so prenočevali v kočah Karla Zoisa (brata od Žige), ki jih je imel v Dolini Triglavskih jezer.

Umrl je 8. januarja 1819 kot upokojeni profesor v zasebni hiši, ki je stala na začetku sedanje Miklošičeve ulice v Ljubljani. Pokopan je bil pri sv. Krištofu, kjer so mu njegovi častilci in prijatelji še istega leta postavili nagrobni spomenik.

110 let po njegovi smrti pa so Valentina Vodnika – in njegovo pesem Ilirija oživljena – spet potegnili na plano. Leta 1929 so namreč praznovali 120. obletnico Ilirskih provinc in Napoleonu v Ljubljani postavili spomenik, trg ob njem pa preimenovali v Trg francoske revolucije.