Rožljanje z orožjem: Avstro-Ogrska preda ultimat Srbiji

Ob 6. uri zvečer 23. julija 1914, skoraj mesec dni po atentatu na prestolonaslednika avstro-ogrskega prestola nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegove žene Zofije, je Baron Giesl von Gieslingen, veleposlanik Avstro-Ogrske v Srbiji, predal ultimat srbskemu zunanjemu ministrstvu.

Baron Giesl von Gieslingen, veleposlanik Avstro-Ogrske v Srbiji, ki je 23. julija 1914 predal avstrijski ultimat (vir: austro-hungarian-army.co.uk)

Avstro-Ogrska se je po atentatu ob podpori zaveznice Nemčije odločila za politiko trde roke proti Srbiji. Zaveznici sta skupaj koordinirali proces s katerim sta želeli izsiliti vojno, v kateri bi nato hitro in odločno premagali nasprotnico še preden bi lahko reagirala največja zaveznica Srbije, Rusija. Kot je poročal nemški veleposlanik na Dunaju nemški vladi, je bil ultimat zapisan tako, da ga Srbija praktično ne bi zmogla sprejeti. Pogoji ultimata so namreč od srbske vlade zahtevali, da sprejme izsledke avstrijske preiskave o atentatu, ki je srbsko vlado neposredno vpletla v atentat, hkrati pa je zahtevala vključitev avstrijskih preiskovalcev v srbsko preiskavo. Srbija je bila glede na pogoje dolžna tudi zatreti vso proti-avstrijsko propagando ter aretirati teroristične organizacije v državi. Ključno pri tej zahtevi je bilo, da bi morala zatreti delovanje Črne roke, ki je pomagala atentatorju na prestolonaslednika, Gavrilu Principu in drugim zarotnikom s tem, ko jim je zagotovila orožje in varen prehod iz Beograda do Sarajeva.

 

Winston Churchil leta 1904 (vir: wikipedia.com)

Avstro-Ogrska je po predaji ultimata zahtevala od Srbije odgovor v roku 48 ur, a čez dva dni je veleposlanik baron Gieslingen še pripravil kovčke za odhod iz veleposlaništva, saj je vedel, da Srbija ultimata ne bo sprejela. 48 ur do preteka ultimata je Nemčija napela vse svoje diplomatske moči, da bi izpadla kot nedolžna opazovalka dogodkov. Kljub temu pa so druge velike sile vedele, da Avstro-Ogrska s svojo zastarelo in šibko vojsko ne deluje sama. Jasno je bilo, da če bo Nemčija stala ob strani Avstro-Ogrski proti Srbiji, s tem pa tudi Rusiji, da se bosta v vojni aktivirali tudi ruski zaveznici Francija in Velika Britanija. Britanska vlada je tedaj že imela krizno srečanje v Londonu. Winston Churchill je že tedaj označil dokument kot ultimat, ki mu v sodobni zgodovini še ni bilo para. Kot je zapisal, je bilo takoj jasno, da takšnih pogojev ne bi sprejela nobena država na svetu, ali pa da bi sprejetje tovrstnega ultimata, čeprav še tako hlapčevsko, ne bi zadovoljilo kateregakoli agresorja.

Sergej Sazonov, ruski zunanji minister (vir: wikipedia.com)

Srbija se je po prejemu ultimata nemudoma obrnila k Rusiji, kjer se je že naslednji dan sestal svet ministrov. Ruski zunanji minister Sergej Sazonov je izrazil prepričanje, da Nemčija izrablja atentat za začetek preventivne vojne proti Rusiji, za utrjevanje svojih interesov v regiji. V nasprotju z upanjem, da bo Rusija popustila v primeru konflikta s Srbijo, se je svet ministrov odločil odrediti mobilizacijo. Dan kasneje, 25. julija, je mobilizacijo odredil tudi srbski predsednik vlade Nikola Pašić.

Nikola Pašić, srbski predsednik vlade (vir: wikipedia.com)

Tik pred 6. uro popoldne pa je Pašić na avstrijskem veleposlaništvu osebno izročil baronu Gieslingnu uradni odgovor na ultimat. Srbija je sprejela vse pogoje ultimata z izjemo enega, in sicer da ne bo dopustila avstro-ogrskim preiskovalcem pri kakršnikoli notranji preiskavi atentata, saj bi naj bilo to v nasprotju s srbsko ustavo in kazensko zakonodajo. Takšen odgovor je bil zelo premišljen in Srbija je z njim pridobila številne simpatije mednarodnih opazovalcev. Na Dunaju pa so zavrnitev tega pogoja videli kot zavrnitev ultimata v celoti. Baron Gieslingen je praktično na pragu proti železniški postaji prekinil vse diplomatske odnose med Avstro-Ogrsko in Srbijo. Čez tri dni, 28. julija 1914, pa je Avstro-Ogrska uradno napovedala Srbiji vojno, s čimer se je začela krvava prva svetovna vojna nepredstavljivih razsežnosti.

Spodaj so zapisane zahteve, ki jih je Avstro-Ogrska predala Srbiji v ultimatu:

  1. da bo prepovedala vsako publikacijo, ki neti sovraštvo in prezir do monarhije in s svojo splošno tendenco nasprotuje njeni glavni teritorialni integriteti;

  2. da bo takoj razpustila nacionalistično organizacijo Narodno odbrano in da bo enako ravnala z drugimi skupinami v Srbiji, ki delajo propagando proti avstro-ogrski monarhiji, ter da bo ukrenila vse, da ta razpuščena društva ne bodo nadaljevala svojega dela pod drugim imenom in v drugi obliki;

  3. da bo iz javnega življenja umaknila vse, kar spodbuja oziroma bi spodbujalo negativno propagando zoper Avstro-Ogrsko;

  4. da bo odstranila iz vojaške službe in sploh iz uprave vse oficirje in uradnike, ki so se pregrešili s propagando proti monarhiji in katerih imena in dela bo cesarska in kraljevska vlada pozneje sporočila kraljevski vladi;

  5. da bo sprejela sodelovanje organov cesarske in kraljevske vlade pri dušenju subverzivnega gibanja, naperjenega proti teritorialni integriteti monarhije;

  6. da bo začela sodno preiskavo proti udeležencem v zaroti dne 28. junija, ki so na srbskem ozemlju. Pri tej preiskavi naj bi sodelovali organi, ki bi jih imenovala cesarska in kraljeva vlada;

  7. da nemudoma aretira osebe, ki so bile po mnenju avstro-ogrske strani vpletene v zaroto;

  8. da prepreči ilegalne prenose orožja in eksploziva preko državne meje iz Srbije v Bosno;

  9. da bo cesarski in kraljevski vladi dala pojasnilo o neopravičenem govorjenju srbskih visokih uradnikov v Srbiji in tujini, ki se navzlic svojemu uradnemu položaju po atentatu 28. junija niso pomišljali v intervjujih sovražno se izražati o avstro-ogrski monarhiji;

  10. da bo nemudoma obvestila cesarsko in kraljevo vlado, kako je izvedla ukrepe, obljubljene v zgornjih točkah

Naslovnica Slovenskega gospodarja, 27. julij 1914 (vir: dlib.si)

Vir:

  • Enciklopedija Slovenije
  • Wikipedija.si
  • History.com

Vir fotografij:

  • dlib.si
  • wikipedia.com
  • Austro-hungarian-army.co.uk

Up Next

Related Posts