Rusko-japonska vojna

6. januarja 1904 je iz glavnega oporišča japonske pomorske mornarice v Sasebu na otoku Kjušu izplulo japonsko ladjevje, kar obeležuje začetek vojne.

Šest bojnih ladij, šest oklepnih križark, osem križark ter 36 rušilcev in torpedovke pod poveljstvom admirala Toga se je odpravilo proti Mandžuriji in Koreji. 7. januarja se je v Rumenem morju oddelek ločil od glavnega ladjevja in zaplul proti vzhodu. Njegova naloga je bila izkrcanje čet pri Čemulpu in zasedba Seula od koder bi se vojska nato čim prej odpravila proti mejni reki Jalu in nato proti Mandžuriji.

Prizori iz vojne.

Medtem pa je glavno japonsko ladjevje napredovalo proti pristanišču Port Arthur, kamor je prispelo v noči med 8. in 9. februarjem. Japonska je uradno napovedala vojno 8. februarja. Tri ure preden je napoved prejela vlada se je napad že začel. Rusi na prihod japonskega ladjevja niso bili pripravljeni, zato so bile njihove bojne ladje razsvetljene kot božična drevesca. To so izkoristili Japonci in v napad poslali deset torpedovk. V napadu, ki je trajal približno eno uro, so japonske torpedovke onesposobile bojni ladji Cesarevič in Retvizan ter križarko Palland. Nikolaj II. ni mogel verjeti da je bila Japonska sposobna napasti brez formalne napovedi, pa tudi ministri so ga prepričevali da se Japonska ne bo borila. Ko se je zdanilo, je japonsko ladjevje blokiralo pristanišče ter ga začelo obstreljevati. Istega dne je drugi oddelek japonskega ladjevja v pristanišču Čemulpo onesposobil rusko križarko Varjag in topnjačo Korejec. Ladji sta bili tako poškodovani da ju je posadka sama potopila. V pristanišču so se nato izkrcale japonske enote, ki so naslednji dan zasedle Seul. Takoj zatem se je v Čemulpu začela izkrcavati glavnina japonskih čet. Rusija je napovedala vojno osem dni po napadu na Port Arthur. V zahvalo ruski podpori v boju proti Osmanskem cesarstvu je vojno Japonski napovedala tudi Kneževina Črna gora. Njen prispevek je bil zaradi velike oddaljenosti seveda omejen le na tiste Črnogorce, ki so službovali v ruskih oboroženih silah.

Obstreljevana ruska križarka Pallada pri Port Arthurju.

Do konca marca so Japonci v Korejo pripeljali že večino svojih čet. Te so aprila že stale nasproti 23.000 ruskim vojakom pod poveljstvom generala Zasuliča, poveljnikom vzhodnega dela ruske mandžurske armade, ki jo je sestavljalo 140.000 mož. V Činapo je prišlo še 60.000 dodatnih mož za desant na polotok Liao-Tung.

Po zavzetju Seula in severne Koreje so Japonci prestopili mejno reko Jalu in se usmerili proti Liao-Jangu, kjer se je zbrala glavnina ruskih čet. Japonska ofenziva na kopnem je po začetnem zaletu začela počasi pojemati. Na morju so Rusi po blokadi Port Arthurja doživeli še en velik udarec. Bojna ladja oklepnica Petropavlovsk z admiralom Makarovom, ki je veljal za najboljšega ruskega admirala in je odlično organiziral daljnovzhodno ladjevje, je 13. aprila naletela na mino in se potopila. Njegova smrt je Japoncem dala proste roke za desant na polotok. Do izkrcanja je prišlo 3. maja, japonske enote so zasedle pristanišče Ta-Lien in se nato nevarno približale Port Artorju. Novi ruski admiral Vitgeft je dvakrat zamanj poizkušal prebiti japonsko blokado ter tako ogroziti njihov prevoz čet. V več pomorskih bitkah je bilo rusko ladjevje popolnoma uničeno.

Prikaz poteka vojne.

Ko je admiral Aleksejev, vrhovni poveljnik v Mandžuriji spoznal, da Japonce na morju ne bo moč poraziti, je generalu Kuropatkinu ukazal naj njegova armada potisne Japonce nazaj v Korejo, nato pa naj priskoči na pomoč ruskim enotam v Port Arthurju. Rusi v protiofenzivi niso dosegli nobenega uspeha, zato so lahko Japonci konec julija v Korejo pripeljali novo armado, ki je začela veliko ofenzivo proti Mukdenu. To ofenzivo so Rusi le s težavo ustavili, nato pa je fronta otrpnila v pozicijski vojni.

Na rusko ladjevje pa je čakal tudi admiral Togo. Pri korejskih vratih je ukazal položiti obsežna minska polja, ki bi ruskemu ladjevju preprečila preboj proti Vladivostoku, kjer bi se združilo z ostanki prvega daljnovzhodnega ladjevja. Admiral Rožestvenski, poveljnik drugega daljnovzhodnega ladjevja, je ob prihodu mimo korejskega polotoka upal da ga japonsko ladjevje zaradi megle, noči in slabega vremena ne bo opazilo. Vendar ga je japonsko ladjevje kljub temu odkrilo. Naslednji dan se je pred njim pojavilo celotno Togovo ladjevje. Med ladjevjema se je vnel boj. Zastarele in slabše oborožene ruske ladje proti odlično razporejenim in oboroženim japonskim ladjam niso imele nobene možnosti za zmago. Že na začetku bitke je bila zadeta ruska admiralska ladja Suvorov, pri čemer je bil težko ranjen sam admiral Rožestvenski. Do konca dneva je rusko ladjevje izgubilo štiri ladje. Največje presenečenje pa je ladjevje čakalo ponoči. Ko se je zmračilo, je Togo v napad poslal torpedovke, ki so med ruskimi ladjami uprizorile pravi pokol. Medtem pa je Togovo ladjevje z vso paro nadaljevalo pot proti severu, da bi zjutraj prestreglo še preostanek ruskega ladjevja. Ko je ruski admiral Nebogatov zjutraj uzrl japonsko ladjevje, je vedel, da nima nobene možnosti za zmago, zato je izobesil belo zastavo. Tako se je končala bitka pri Cušimi. Od 38 ruskih ladij, ki so se udeležile bitke, je bilo 35 potopljenih ali zajetih. Le trem se je uspelo prebiti do Vladivostoka. Padlo je 6000 ruskih mornarjev, japonske izgube so bile minimalne, izgubili so samo 117 mornarjev. Še danes, po več kot stotih letih, velja bitka pri Cušimi za največjo pomorsko bitko v zgodovini človeštva.

Dokumentarec o bitki pri Cušimi.

Po vojni je v Portsmouthu sledil podpis mirovne pogodbe v kateri je Rusija Japoncem prepustila vpliv nad Mandžurijo in Korejo. Poraz, še posebej sta izstopali bitki pri Mukdenu in Cušimi, je v Rusiji povzročil val nezadovoljstva, svoje pa je dodala še gospodarska kriza in neučinkovitost vlade. Vse to je množice pognalo na ulice. Carju Nikolaju II. tako ni preostalo drugega kot, da vojno na daljnem vzhodu čim prej zaključi. Zaradi gospodarske in politične krize pa je bilo potrebno tudi čim končati upor ljudstva, zato je proti njemu uporabil že staro in preizkušeno rusko taktiko. Nad demonstrante je poslal vojsko in kozake, ki so neusmiljeno uporabili orožje. Začela se je revolucija, ki je v letih 1905 do 1907 pretresla carizem in Rusijo, ter tako postavila temelje oktobrski revoluciji.

Pogajanja pred podpisom mirovne pogodbe, Portsmouth 1905.

Up Next

Related Posts