24. 2. 2020, v 101. letu starosti, je umrla Katherine Johnson, matematičarka, ki je Nasi pomagala na Luno. Stara je bila 101 leto.
Johnsonova se je rodila leta 26. avgusta 1918 v Zahodni Virginiji, kot najmlajša od štirih otrok in kmalu pokazala izjemen talent za matematiko. Njena mama je bila učiteljica, oče pa gozdar in hišnik. Katherine je začela pri desetih obiskovati srednjo šolo v 200 km oddaljenem mestu Institute v Zahodni Virginiji, ki jo je uspešno zaključila pri štirinajstih in bila nato sprejeta na Univerzo Zahodne Virginije, kjer je pri osemnajstih diplomirala z odliko iz matematike ter francoščine.
Katherine Johnson na svojem delovnem mestu leta 1966. Vir: Nasa
Sprva se je zaposlila kot učiteljica, nato se je posvetila družini po poroki z Jamesom Goblom leta 1939. Ko so njene tri hčere odrasle, je dobila službo pri ameriškem nacionalnem aeronavtičnem komiteju (NACA), kjer je analizirala podatke iz preiskav različnih letalskih nesreč. Nato pa je oktobra 1957 poletel ruski satelit Sputnik, ki je Američanom pognal kri po žilah. Komite NACA se je preoblikoval v ameriško vesoljsko agencijo Nasa, Johnsonova pa je začela sodelovati v programu zahtevnih orbitalnih poletov, kjer so bili njeni izračuni včasih ključnega pomena.
Njeni izračuni astrodinamike za ameriško vesoljsko agencijo NASA so bili ključni za uspeh zgodnjih ameriških vesoljskih odprav s človeško posadko. V svoji 35-letni karieri pri Nasi in njenem predhodniku, Nacionalnem svetovalnem odboru za aeronavtiko (NACA), se je izkazala s kompleksnimi ročnimi izračuni, prispevala pa je tudi k uvajanju računalnikov, ki so kasneje prevzeli ta opravila. V širšem smislu je kot Afroameričanka igrala pomembno vlogo pri preseganju spolnega in rasnega razlikovanja v stroki.
Pri svojem delu je računala trajektorije, vzletna okna in zasilne poti za vračanje iz orbite za plovila projekta Mercury, vljučno s tistimi za prvega Američana v vesolju Alana Sheparda in prvega Američana v orbiti Johna Glenna. Glenn je tako v pripravah na polet poslal po »dekle« – Katherine Johnson, da naj znova prečeše vse številke v enačbah poleta, ki so jih izdelali računalniki. »Če bo ona rekla, da so dobre, potem sem pripravljen iti,« se je njegovih besed spominjala Johnsonova. Glennov polet je bil uspešen, takrat so ZDA tudi povedle v zagrizeni vesoljski tekmi s Sovjetsko zvezo.
Med njene največje uspehe pri Nasi zagotovo štejejo izračune sinhronizacije letov lunarnega modula in komandnega v programu Apollo, sodelovala je v programu raketoplanov in satelitov Landstat. Za Naso je delala 33 let. »Vsak dan sem z veseljem šla v službo,« je izjavila.
Leta 2015 ji je takratni ameriški predsednik Barack Obama podelil predsedniško medaljo svobode, leta 2019 pa je prejela še kongresno zlato medaljo.
Njena zgodba je bila javnosti večinoma neznana, dokler je niso leta 2016 predstavili v filmu Skriti faktorji (Hidden Figures).
