Sarajevski atentat in poročanje časopisja na Slovenskem (1. del)

Sarajevski atentat, v katerem je Gavrilo Princip, takrat še ne polnoleten mladenič, ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, je dodobra pretresel takratno javnost. V tem prispevku orisujem zgodovinsko ozadje atentata. Sledijo mu odzivi slovenskih politikov in nekaterih časopisov, ki so v danem dogodku videli srbsko zaroto. Na koncu prispevka predstavim še primer nekaterih karikatur iz tega obdobja.

Zgodovinsko ozadje

Področje Balkana je od nekdaj nemirno področje, kjer so potekale vojne in so se zgodili tudi drugi neljubi dogodki, med katere štejemo tudi atenat v Sarajevu. Sarajevo leži na območju Bosne, ki je bila do druge polovice 19. stoletja vključena v Osmansko cesarstvo. Ker se je to cesarstvo v 19. stoletju spopadalo s številnimi težavami, je dobilo vzdevek »bolnik ob Bosporju«, katerega »rak rano« so predstavljale gospodarske težave in mnoga ljudstva, ki so zahtevala večjo avtonomijo. Tu pa se je začelo zapletati. Ko se je Osmansko cesarstvo začelo umikati z Balkana, se je porodilo vprašanje o tem, kdo bo na danem ozemlju vršil nadzor. Rešitev so predstavniki videli na kongresu evropskih velesil in Turčije. Kongres je potekal pod taktirko Otta von Bismarcka v Berlinu leta 1878. Zasedanje danes imenujemo Berlinski kongres. Na njem so sprejeli različne sklepe, med drugim so priznali samostojnost Srbije in Črne Gore, ustanovljena je bila Bolgarija, za namen tega prispevka pa je najpomembnejši sklep, da je Avstro-Ogrska dobila pravico do uprave v Bosni in Hercegovini.[1] Situacija se je na tem področju dodatno zapletla 1908, ko je Avstro-Ogrska dano področje anektirala in s tem prišla v odkrit spor s Kraljevino Srbijo. V Bosni je namreč živelo tudi srbsko prebivalstvo, zato je bila aneksija Bosne za Srbijo boleča. Spor med državama je poglabljalo tudi dejstvo, da je Srbija na različne načine podpirala srbsko nacionalno gibanje v južnoslovanskih deželah cesarstva.[2] Ta čas je v Bosni delovala tudi organizacija Mlada Bosna, katere predstavnik Gavrilo Princip je v Sarajevu 28. junija 1914 ubil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Takrat so namreč v tem mestu potekale vojaške vaje, na katere je prišel tudi prestolonaslednik s svojo ženo. Atentat je predstavljal velik šok za takratno javnost, po mnenju uradnega Dunaja pa je za njim stala Srbija. Avstro-Ogrska diplomacija je srbski poslala ostre ultimativne zahteve, na katere v Beogradu niso pristali. Ker avstro-ogrske zahteve niso bile izpolnjene je Avstro-Ogrska Srbiji natanko mesec dni po atentatu (28. julija 1914) napovedala vojno, s čimer se je v Evropi začela do tedaj največja vojna v zgodovini človeštva.[3]

Atentat – srbska zarota?

Srbska kultura

Odzivi politikov na današnjem slovenskem prostoru so si bili različni. Večina jih je dejanje Gavrila Principa obsojala, saj je v prestolonasledniku videla nekoga, ki bi lahko rešil slovansko vprašanje v monarhiji. Za Franca Ferdinanda je bil namreč merodajen zgolj kriterij zvestobe habsbruški dinastiji. Za katoliške Hrvate in Slovence je tako menil, da je njihova zvestoba habsburški dinastiji dobra, hkrati pa je v njih videl tudi zaveznike v boju proti madžarski politični preponderanci in velikosrbski ideji.[4] Slovenski politik Ivan Šušteršič je bil prepričan, da je atentat srbska zarota:

 

Padla sta kot plemeniti žrtvi perfidne zarote bestijanskih izvrškov človeštva, ki imajo sedaj še drzno čelo, zagovarjati svoj živinsko-nizki čin z gnusno pretvezo narodnega čustvovanja. Dežela Kranjska se je odela v plašč žalovanja. […] in sveta jeza nas navdaja nad podlim činom veleizdajalskih zarotnikov in nad vsemi njihovimi sokrivci – sveto ogorčenje zoper hudodelsko velesrbsko propagando, ki, zaščitena po brezvestni potuhi, požrešno steza svoje v krvi namočene zločinske roke proti najlepšim deželam naše skupne avstrijske domovine.[5]

Kasneje je poudaril zvestobo slovenskega naroda habsburški dinastiji:

[…] in kader bo naš cesar nas klical, da obračunimo s hudodelci, ki so zakrivili serajevsko katastrofo, takrat bodo ti takozvani »bratje Srbi« ki spominjajo na tiste janičarje, ki so svojčas klali svoje brate in dejali »Ne boj se, brate!«, takrat bodo ti »bratje« čutili našo pest, takrat bo težka pest slovenskega vojaka, slovenskega fanta razdrobila črepinjo tistega Srba, v katerem živi požrešna megalomanija, ki ni zadovoljna s tem, kar mu je Bog dal, ampak ki bi rad ugrabil in hoče požreti vse, kakor požrešni otroki, ki nikdar ne vedo, kedaj imajo zadosti.[6]

Poleg Ivana Šušteriča je podobno mnenje zagovarjal tudi časopis Novi čas. V svoji izjavi 1. julija 1917 je govoril o tem, da je bil Franc Ferdinand »največji prijatelj avstrijskih Jugoslovanov,«[7] ter da je padel pod streli fanatičnega mladeniča, nahujskanega s protiavstrijsko propagando. Zapisali so tudi, da je sin srbskega naroda uničil življenje največjega prijatelja južnih Slovanov.[8] Novi čas je v svoji izdaji 17. julija 1914 prav tako poročal, da gre pri atentatu za srbsko zaroto:

Dragi moji! Bombe in revolverje so dobili mladiči, ki so to hudodelstvo izvršili v Belgradu. Tam se je skuhala ta hudodelska zarota, kajti bali so se, ako postane Franc Ferdinand cesar, konec bo velesrbske propagande. In kdor bi še kaj dvomil, naj pogleda to nesramno pisavo srbskih listov sedaj po dejanju! Ta pisava je prosta vsake sramežljivosti, četudi deloma hinavsko zavita. Če list piše, da mučenika nista nadvojvoda Franc Ferdinand iti vojvodinja Zofija, ampak, da je morilec mučenik, je to menda dovolj. In to trpi srbska vlada.[9]

 

Serbien muss sterbienNekateri slovenski politiki so zagovarjali tudi drugačno mnenje. Pri Ivanu Hribarju se je porodilo vprašanje, če bi bil atentat v Sarajevu lahko povod za napad na Srbijo. Hkrati je bil zadovoljen, saj je po njegovem mnenju umrla oseba, ki jo je imel za nevarno svetovnemu miru. Da bi Franc Jožef, takrat že ostareli cesar, državo pahnil v vojno, si ni mislil.[10] Kasneje se je na žalost izkazalo, da vojna bo.

Treba je poudariti, da se je srbsko prebivalstvo v Bosni po atentatu spopadalo s številnimi problemi, saj so proti njim potekali številni obračuni:

Mlajši in razboriti ljudje so se zbirali po ulicah ter navalili na srbske hiše, prodajalne in gostilne ter v srdu nad grozljivim zločinom pobijali okna in vse, kar jim je prišlo srbskega pod roko. Domoljubni Bošnjaki so se jokali, ko so izvedeli, da jim je kleta roka protivnika Srbina zadavila ljuboga budućega otaca cara.[11]

 

Karikature

Slovanska nevarnost

Pomembno vlogo tik pred in med prvo svetovno vojno je imela tudi propaganda, ki je slovanske narode v monarhiji velikokrat predstavila negativno. Ena od takih propagandnih kartic je bila izdana leta 1914 in je nosila naslov Serbien muss sterbien, pri čemer se beseda sterbien navezuje na nemški glagol »sterben«, kar pomeni umreti. Še ena od takih karikatur je nosila naslov Die Slawische Gefahr, kar bi po slovensko pomenilo slovanska nevarnost. Na njej je viden prestol, na katerem sedi avstrijski orel, ki mu grozijo podgane, slednje pa na tej karikaturi simbolizirajo Slovane. Še ena v nizu karikatur je nosila naslov Serbische Kultur: Wie Bosnien aussäh’, wenn es serbisch würde. (srbska kultura: kako bi izgledala Bosna, če bi bila srbska). Na njej je srbski narod prikazan kot primitiven in netoleranten.[12]

 

 

Viri:

  • »Pod staro slovensko zastavo.« Političen list za slovenski narod. 6. julij 1914, letnik XLII, št. 150.
  • »Proti pogubnemu toku.« V: Novi čas, 17. julij 1914, leto V, št. 29.
  • »Naš prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga ustreljena od zločinskih rok.« V: Novi čas, 1. julij 1914, Leto V, št. 27.

Literatura:

  • Gruber, Bettina/Wintersteiner, Werner (ur.): Yearbook Peace Culture 2014 Learning Peace –an integrative part of Peace Building Experiences from the Alps-Adriatic Region. Celovec: Založba Drava, 2014.
  • Slovenski veliki leksikon, 1. zv., ur. Marta Kocjan-Barle, Drago Bajt, 1.izd., 1.natis, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003.
  • Nećak, Dušan in Repe, Božo. Oris sodobne obče in slovenske zgodovine. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2003.
  • Rahten, Andrej: Prestolonaslednikova smrt. Po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014.
  • Vičič Maja: »Južni Slovani v slovenskih časnikih na Štajerskem od 1908–1914.« V:: Časopis za zgodovino in narodopisje, Letnik. 65. št. 2. Marjan Žnidarič (ur.), 20–39. Maribor: Založba Obzorja, 1994.

 

[1] Slovenski veliki leksikon, s.v. »berlinski kongres«.

[2] Nećak et al., Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, 17.

[3] Nećak et al., Oris sodobne obče in slovenske zgodovine, 17.

[4] Rahten, Prestolonaslednikova smrt. Po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata, 53.

[5] Rahten, Prestolonaslednikova smrt. Po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata, 111.

[6] Pod staro slovensko zastavo. V: Slovenec, 6. julij 1914 (Letnik XLII), št. 150., 1–3, 2.

[7] Naš prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga ustreljena od zločinskih rok. V: Novi čas, 1. julij 1914 (Leto V), št. 27, 2–7, 5.

[8] Naš prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga ustreljena od zločinskih rok. V: Novi čas, 1. julij 1914 (Leto V), št. 27, 2–7, 5.

[9] Proti pogubnemu toku. V: Novi čas, 17. julij 1914 (Leto V), št. 29., 1–2, 1.

[10] Rahten, Prestolonaslednikova smrt. Po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata, 111.

[11] Vičič: Južni Slovani v slovenskih časnikih na Štajerskem od 1908–1914. V: Časopis za zgodovino in narodopisje. Letnik 65, št. 2, 20–39, 26.

[12] Bahovec: The Alpine-Adriatic Region in the 20th Century: Stereotypes and Prejudices as Reflected in Visual Media. V: Gruber, Bettina/Wintersteiner, Werner (ur.): Yearbook Peace Culture 2014 Learning Peace –an integrative part of Peace Building Experiences from the Alps-Adriatic Region. Celovec: Založba Drava. 35–44, 35–36.

Up Next

Related Posts