Leta 1770 se je v Bonnu v Nemčiji rodil skladatelj Ludwig van Beethoven, eden največjih glasbenikov vseh časov in eden izmed najpomembnejših predstavnikov glasbenega klasicizma.
Odraščal je v glasbeni družini. Oče je bil pevec in glasbenik na dvoru kölnskega volilnega kneza. Sina je že zelo zgodaj dal učiti klavir in violino. Sedemleten je že koncertiral z orkestrom na čembalu. S štirinajstimi leti je Beethoven postal pomožni organist v knežji kapeli.
Od leta 1792 je živel na Dunaju. Na Dunaju je Beethoven študiral pri Haydnu do leta 1794. Z njim se ni preveč razumel. Nerad se je podrejal disciplini in pravilom kontrapunkta. Bil je izvrsten improvizator. Leta 1795 je debitiral kot pianist z lastnim Klavirskim koncertom v C-duru in izdal prva dela. Postal je najslavnejši pianist na Dunaju. Ko je v Burgtheatru odigral Klavirski koncert v B-duru op. 19 v korist vdov umetnikov, je postal znan širom po Evropi.
Do leta 1800 je pisal predvsem klavirske in komorne skladbe. Napisal je tri sonate in jih posvetil Haydnu, dve je posvetil knezu Linchnowskemu (v c-molu imenovana Patetična) in še dve sonati Sonati quasi una fantasia (druga pod imenom V mesečini) ter Sonato v D-duru imenovano Pastoralna. Od komorne glasbe je napisal šest Kvartetov op. 18 in Septet op. 20, v katerem je bila pomembna violina.
Po letu 1800 je odkril zvočne možnosti velikega orkestra. Z njim je lahko izrazil čustva, ki so tedaj nastajala v njem kot posledica zgodovinskih dogodkov v Evropi in po svetu: revolucija, vzpon Napoleona, dogodki onstran oceana. Tako so začele nastajati njegove velike simfonije.
Dosegel je klasično popolnost sonate in simfonije ter ideal glasbenega izražanja notranjih občutij. Njegova glasba zajema devet simfonij, omeniti velja tudi 17 godalnih kvartetov in 32 sonat. Njegova umetnost predstavlja in združuje zadnje etape klasičnega sloga in prve korake romantike.
Beethoven je prvič težave s sluhom omenil 1801, ko je bil star trideset let. Pritoževal se je, da težko sliši višje tone glasov in glasbil. Junija 1801, ko je bil že naglušen, je v pismu prijatelju zapisal, da kljub gmotni varnosti živi bedno, ker slabo sliši. Zaprl se je vase, živel je sam. Do leta 1812 so morali ljudje pri pogovoru z njim kričati, da jih je slišal, leta 1818 pa je komuniciral s pomočjo pisanja. V zadnjih letih pred njegovo smrtjo leta 1827 je popolnoma oglušel.
Šele v letih 1822-1823 je nastala njegova največja mojstrovina, Deveta simfonija. Ta Simfonija je kot roman ali scenarij dogodkov, od turškega marša do ode radosti in sklepa. V skladatelju naj bi ta glasba zorela od otroštva, saj je že leta 1793 hotel uglasbiti Schillerjevo Odo radosti. Danes je znan tudi kot avtor evropske himne, ki povzema del četrtega stavka skladateljeve Devete simfonije.
Beethovnovo življenje je bilo polno zapletov, trpel je zaradi pešanja sluha (in končno, gluhote), nekateri zgodovinarji pa menijo, da tudi za bipolarno motnjo.
Vir: RTV Slovenija in Wikimedia
