Skoraj 2000 let pod vodo

Potem ko je bil 2000 let star deblak predvsem zaradi svojih izjemnih dimenzij, po katerih presega vsa do zdaj najdena tovrstna rimska plovila na naših tleh, poleti velik izziv arheologom, ko so ga dvigovali iz Ljubljanice, zdaj z enako zahtevno nalogo sooča konservatorje.

Deblak iz 1. stoletja našega štetja, ki je bil najden v Ljubljanici, se lahko zahvali svojemu ohranjanju sedimentom Ljubljanice in majhni količini kisika pod vodo. Pomanjkanje kisika onemogoča razvoj mikroorganizmov, ki bi razkrajali les. Dokler je les pod vodo se ohranja. Problem nastane, ko les pride v stik z zrakom.

KONSERVIRANJE MOKREGA LESA

Večji delež deblaka predstavlja voda. Po navedbah konservatorke in restavratorke iz Restavratorskega centra ZVKDS doc. dr. Katje Kavkler je glede na maso lesa vode kar 400 odstotkov, zato bi v primeru posušitve zaradi razgrnjenosti in oslabelosti materiala prišlo do skrčkov in razpok, predmet pa bi se nepovratno deformiral do neprepoznavne oblike. Da bi to preprečili, bodo deblak konservirali z melaminsko smolo, s pomočjo katere utrdijo močno razgrajeno lesno strukturo, ne da bi pri tem povsem zapolnili vrzeli, posledično pa les ohrani svojo osnovno strukturo in barvo.

Čiščenje površine deblaka, ki je mestoma težko dostopna

Čiščenje površine deblaka, ki je mestoma težko dostopna

Do zdaj so površino deblaka očistili s krtačami, zobnimi ščetkami in skalpeli ter vzeli vzorce lesa, da bodo s pomočjo dendrokronoloških analiz natančneje določili starost. Sledi tretja faza pasivnega čiščenja, v kateri bodo z namakanjem v demineralizirano vodo odstranili kisline in soli iz notranjosti lesa. Prenizek pH bi namreč lahko pospešil strjevanje smole v postopku utrjevanja, ki bo sledil čiščenju, zaradi česar les ne bi bil v celoti prepojen z njo, verjetnost poškodb pa bi bila povečana.

Šele ko bodo meritve pokazale zadostno čistost lesa, bodo deblak nekaj mesecev namakali v vodni raztopini melaminske smole, na koncu postopka pa jo polimerizirali pri nekoliko povišani temperaturi. Gre za prvi tovrstni poseg v Sloveniji (barjansko kolo so z melaminsko metodo konservirali v Mainzu v Nemčiji). Celoten postopek konserviranja naj bi bil končan v približno treh letih.

POMEN NAJDBE

Verjetno eden izmed petih najdaljših rimskih deblakov v Evropi (večina jih je dolga od 6 do 12 metrov, tokrat pa imamo opraviti s skoraj 16 metri dolžine) po besedah arheologa Andreja Gasparija lepo dopolnjuje segment najdenih rimskih plovil na območju Barja in Ljubljanice. Ohranile so se tri velike transportne ladje, precej vemo o manjših deblakih, zdaj pa bo poznavanje rimske plovbe dopolnil še velik deblak. Tudi ta je bil namenjen za prevoz, verjetno gradbenega materiala. Če prevedemo v današnji čas in so bili manjši deblaki to, kar so danes avtomobili, lahko 16-metrsko plovilo primerjamo s kombijem.

Deblak iz hrastovega lesa predstavlja velik izziv konservatorjem

Povzeto po: RTV Slo (15.12.2015 ob 10:20 uri)

Up Next

Related Posts