Inki (ednina Inka) so bili ljudstvo v Južni Ameriki, ki so ustanovili močno državo v Andih, na ozemlju današnjih držav Peru, Čile, Bolivija, Argentina in Ekvador imenovano Inkovski imperij.
Po legendi so iz jame južno od Cuzca izšli štirje bratje, prvi Inki. Eden od njih se je imenoval Manco Capac, utemeljitelj dinastije Inkov.
Po dolgem tavanju je Manco Capac zabil zlato palico v zemljo Waynapate in s tem označil mesto Cuzco. Poročil je svojo sestro Mama Ocllo in osnoval velik imperij, ki je zbral številna raztresena plemena v močno državo.
Inki so prevzeli kečuanščino kot državni jezik ter jo razširili po celotnem ozemlju svoje države, čeprav ni bila njihov prvotni jezik. poleg tega so se lokalno uporabljali še številni drugi jeziki.
Inki niso poznali pisave, morda pa so njihovi vzorci v tekstilu (tukapu) služili na neki način za shranjevanje informacij. Poleg tega so uporabljali vrvice z vozli imenovane (kipu) v različnih barvah, s katerimi so shranjevali števila in s tem omogočali knjigovodstvo oz. statistiko vseh vrst blaga kot tudi prebivalstva. Niso imeli denarja in zato niso pobirali davkov v današnjem smislu. Namesto tega je njihova uradniška država izterjala tribute od podrejenih ljudstev, in sicer v naturalijah kot tudi storitvah.
Inki so imelo zelo razvito tkalstvo, s katerim so predelovali lamjo volno in bombaž.
Ena tretjina delovnega časa podložnikov je bila namenjena inkovskemu vladarju, druga tretjina starim, bolnikom, vdovam, sirotam in drugim nemočnim. Zadnjo tretjino je posameznik lahko uporabljal za vzdrževanje družine. Plemiči in uradniki so bili osvobojeni služb v vojski ter na poljih, so lahko imeli več žena in so kot edini smeli nositi nakit.
Inkovski arhitekti in zidarji so opravljali čudovita, trajna dela. Zgradili so velike stavbe iz ogromnih kamnov brez malte, med katere ni bilo mogoče poriniti rezila. Take zidove najdemo še danes, npr. ostanke bivših inkovskih palač v centru mesta Cusco, ki zdaj služijo kot temelji cerkvenih ter uradnih stavb. Tisti zidovi so preživeli več potresov, v katerih so padle druge, kolonialne stavbe. Manj pomembna poslopja ter včasih tudi nadgradnje na kamnitih temeljih pa so gradili z glinastimi zidaki.
Glavna središča inkovske države so bila povezana s cestami, med njimi 4000 km dolga in 8 m široka obalna cesta ter 5200 km dolga in 6 m široka gorska cesta v Andih, po katerih so hiteli menjalni tekači (chaski), ki so prenašali pomembna poročila do 400 km dnevno.
Inki so imeli razvito kovinarstvo. Orodje ter orožje so izdelovali iz bakra in brona. Tudi operirali so lobanje in okončine z bronastimi orodji.
Inki niso poznali niti kolesa niti pluga vlečenega z živalmi. Zemljo so obdelovali z motikami (chaki taklla), ki jih so rinili s pomočjo nog. Za preskrbo velikih količin ljudi v goratih ozemljih so gradili terase na pobočjih, ki jih so namakali z vodovodi. Presežke so shranjevali v skladiščih, v katerih ja pihal veter in s tem pridelke zaščitil pred gnilobo. Krompir so sušili z ponočnem zmrzovanjem. Pridelovali so koruzo, krompir, vrsto metlike (kinwa), ščir (kiwicha), bučo, paradižnik, arašid in papriko. Njihove domače živali so bile lame, race, alpake in morski prašički (quwi), katerih meso so jedli.
Kot tudi vsa ljudstva Andov so Inki častili boga Stvarnika Sveta (Viracocha) in Mater Zemljo (Pachamama). Poleg tega pa so slavili Očeta Sonce (Inti), ki je bil oče inkovskih vladarjev.