Ljubljano vsak dan obišče veliko turistov z vseh koncev sveta. V slovenski prestolnici se sprostijo ob sprehodu v mestnem parku Tivoli, se povzpnejo na grajski grič in si mesto ogledajo s ptičje perspektive in še bi lahko naštevali. Gotovo pa pri svojem obisku ne izpustijo ogleda Tromostovja in ob njem ležečega trga, ki danes nosi ime po Francetu Prešernu. Na trgu stoji spomenik, ki so ga njemu v čast postavili leta 1905. Čeprav spomenik tega ne kaže, ob postavitvi ni bil deležen zgolj hvale, temveč tudi mnogih kritik. Kje je tičal razlog za to?

»Ni torej čudo, da sem kasneje, ko sem se izprehajal po Ljubljani, začutil sramoto, da naš veliki pesnik in klicar nima v njej spomenika.«

To so besede, ki jih je v svojih spominih zapisal ljubljanski župan Ivan Hribar. Želel je postaviti spomenik Francetu Prešernu, saj se mu je zdelo neprimerno, da ta veliki pesnik v Ljubljani ni imel svojega spominskega obeležja. Hribar sicer ni bil prvi, saj ideje za njegovo postavitev segajo že v petdeseta leta 19. stoletja, po začetnem zorenju pa je bila ideja konec stoletja pripravljena, da se začne udejanjati. Prvi korak k uresničitvi so naredili dijaki petega, šestega in sedmega razreda ljubljanske gimnazije, ki so leta 1889 pred Vodnikov spomenik želeli položiti venec s trakom v slovenskih narodnih barvah in dodatnim napisom. Deželni šolski svet jim je to sicer dovolil, a venec ni smel imeti napisa in trakov. Dijaki se s tem niso strinjali, zato so zbrana sredstva (32 goldinarjev in 15 krajcarjev) izročili uredništvu Slovenskega naroda kot prispevek za Prešernov spomenik.[1] V devetdesetih letih se je zbiranje sredstev nadaljevalo, kar je navdušilo takratnega ljubljanskega župana Hribarja:

Neizrekljivo me je veselilo, ko sem videl, kako dobro pojmuje naš narod, kaj je velikemu Prešernu dolžan. Za nobeno stvar se ni še pri nas s tako lahkoto zbiralo, ko za ta spomenik. Ni fraza, ampak gola istina, ako rečem, da so ljudje kar tekmovali, da prineso svoje prispevke. In kako vzpodbudljiva pisma je odbor dobival! V prav kratkem času je bilo že mogoče razpisati natečaj za spomenik in poleti 1905. je bil ta spomenik ob ogromni udeležbi našega – v tem slučaju res hvaležnega naroda – svečano odkrit.[2]

Prešernov spomenik (vir: dlib.si)

Sprva so mislili, da jim bo spomenik uspelo postaviti ob stoti obletnici pesnikovega rojstva (tj. leta 1900), vendar jim ni uspelo, saj je dotok sredstev upadel.[3] Tako so ob koncu stoletja pripravili natečaj, na katerem je sodelovalo več umetnikov. Ideje so se močno razlikovale, na koncu pa se je Odbor za postavitev Prešernovega spomenika 17. oktobra 1900 odločil, da bodo realizirali načrt kiparja Ivana Zajca.[4] Ta je spomenik hotel dokončati čimprej, vendar tudi takrat ni zmogel brez dodatnih finančnih injekcij. Pri zbiranju sredstev so sodelovali tudi v mesečniku Slovan in pozvali bralce, naj »agitujejo, da se zbere potrebna svota s tem, da se te mesece prirejajo po vseh naših mestih in trgih veselice, predstave, predavanja i. dr. na korist fondu za Prešernov spomenik!«[5]

Že od samega začetka se je razvijala razprava, kje natanko naj bi spomenik stal, o čemer je šaljivo pisal tudi Fran Milčinski.[6] V Slovanu je objavil igro o prostoru za Prešernov spomenik, v kateri nastopajo policist, župan in njegovi štirje svetovalci. Svetovalci županu naštevajo svoje predloge za postavitev spomenika. Prvi svetovalec pravi: »Gospod župan, jaz te častim, a teh besed ne potrdim, in rečem ti naravnost v brk: najlepši je Marijin trg ! — In lepšega prostora ni, da spomenik na njem stoji! Tu je življenje, je vrvenje, — se stolpa lin zvonov zvonjenje, — elektrike bodro zvončkanje, — kriče prodaja fant kostanje, — porcijunkula, — ljubljanski grad, — in čisto blizu magistrat: Marijin trg najlepši kraj! To pravim jaz, Anton Blagaj!« Drugi svetovalec je prvega zavrnil z utemeljitvijo, da je »Sklep storjen, a sklep je – glup!« Motil ga je namreč hrup, taisto pa naj bi si mislil tudi Prešeren. Pozneje je predlagal Kongresni trg, »kjer iz zelenja hlad duhti, in drevja svod v nebo kipi, kjer ptič, poetu drug prepeva in mir pobožen vse oveva.« Prvi svetovalec se s tem seveda ni strinjal, zato mu je odgovoril: Preljubi Franc de Paula Čik, tam tvoj stoji naj spomenik; se kavke bodo radovale, na nos in plešo ti pljuvale! Čemu, prijatelj, se blamiraš, estetike ti ne kapiraš! Okus je pa napredoval, a ti si petnajst let prespal!« Medtem ko sta se prvi in drugi svetovalec prepirala, se je oglasil še tretji, ki je dejal, da je »Neumen vsak, kdor zdaj se prička, stopimo raj na liter cvička!« Župan jih je opozoril, da pozna še lepši kraj za spomenik, nakar se je znova oglasil tretji svetovalec: »Za moj okus najlepši kraj, je krčma in bo vekomaj! Pit pojdimo, to najbolj prav je, nam in pa pesniku na zdravje!« Četrti svetovalec je predlagal, naj kip stoji v čitalnici, kjer bi bil zavarovan pred vremenskimi razmerami. Župan se je s tem strinjal, a vnovič poudaril, da pozna lepšo lokacijo, ki pa je ni želel izdati. Do besede je prišel tretji svetovalec, tokrat z »mirovnim« predlogom: »Pustite prazni ta prepir, in v krčmi naj se sklene mir! Od same žeje mi v goltanci se kar nabirajo že žganci. Pfej!« Po zapletu in pregovarjanju je župan vendarle izdal prostor, kjer bi se po njegovem lahko nahajal spomenik: »Ta prostor naše je srce! In v naših srcih in sinov in hčerk do zadnjih še rodov naj večno spomenik stoji: zanj lepšega prostora ni!«[7]

Milčinski v kratkem zapisu omenja več lokacij za spomenik, nekatere pa so bile tudi v resnici predlagane: mednje sta sodila park Zvezda in Kongresni trg. Po razpravah so junija 1905 sprejeli končno odločitev, da bodo Prešernov spomenik postavili na Marijinem trgu,[8] ki ga danes poznamo pod imenom Prešernov trg. Ko so bile izpolnjene še zadnje zahteve, so 10. septembra 1905 spomenik tudi uradno postavili, o čemer so obširno poročala javna občila.

Odzivi na postavitev spomenika oz. medsebojni obračun Slovenskega naroda in Slovenca

Odkritje Prešernovega spomenika je odmevalo v slovenskem časopisju doma in v tujini. V Edinosti so zapisali, da je končno napočil veliki dan, na katerega se je več tisoč Slovencev odpravilo v Ljubljano, da bi pozdravili kip svojega največjega pesnika. Zapisali so, da je Prešeren vsem pokazal, da slovenščina ni zgolj jezik za hlapce in dekle, temveč da je tudi sredstvo kulture, povzdignjeno do »lepega, elastičnega, zvenečega, na svojih oblikah neizmerno bogatega, za vsako izraženje misli in idej povsem sposobnega, pesniškega, književnega in kulturnega jezika.«[9] Njegov pesniški opus so označili za zelo dragocen, prek njega pa naj bi Prešeren še vedno živel v slovenskih srcih, čeprav se je njegov duh znebil zemeljskih okov.[10] Edinost je omenjala le postavitev spomenika, Slovenski narod in Slovenec pa sta nekatere objave izkoristila za medsebojne besedne obračune, ki so ponekod izgubili rdečo nit in omiko.

Sprva je bilo poročanje časopisja precej nevtralno: V Slovenskem narodu so zapisali, da je bil ta dan pravi narodni praznik. Na odkritje spomenika so povabili številne, tudi tuje goste. Poleg Čehov je bilo veliko hrvaških in srbskih gostov, na železniški postaji pa jih je sprejemal odbor za Prešernov spomenik z županom Hribarjem na čelu. Ob odkritju je bilo veliko govorov, med njimi je na govorniški podij stopil Ivan Tavčar in povedal:

In tako je vendar napočil veliki in slovesni ta dan! Naša srca so ga poželela, in naše duše so hrepenele po njem! Več nego sto let je preteklo, kar se je rodil France Prešeren, in več nego petdeset let, kar so izročili njegovo truplo rodni zemlji! Bil je največji naš pesnik in njegova dela se izlivala ter še izlivajo blagoslov nad blagoslovom po zemlji slovenski! Kot podoba iz jekla dviga se France Prešeren iz naše preteklosti. Gradili smo ponosne božje hrame, gradili druge ponosne stavbe, a slovenska roka se ni genila, da postavi genijem mrtvega pesnika spodoben spomenik. Pač so po pesnika jekleni podobi lazili vsakovrstni slovstveni polži, in vsak je pustil nekaj svoje sline na njem, a spomenika, dostojnega spomenika, mu ni postavil nikdo, spomenika, kakor bi ga France Prešeren že davno imel, da je slučajno bil pesnik druzega, a ne slovenskega naroda![11]

Priprava na odkritje spomenika (vir: https://www.starerazglednice.si/image/110433203826)

Nastopilo je še več slovenskih odposlancev, seveda pa tudi ljubljanski župan Hribar. V svojem govoru ni dotaknil le novega spomenika, temveč tudi vloge slovenskega naroda. Dejal je, da »Slovenec, nekdaj preziran in tlačen, vzdiguje ponosno svojo glavo, zavedajoč se, da je on tu gospodar; naš mili materni jezik, sladka slovenska govorica, ki je nekdaj potisnjena bila v kmetiške koše in poselske sobe, pa je stopila v svoje pravice in nobena sila ni vstani zabraniti jej, da zagospoduje na vsej črti.«[12]

Zapletlo se je, ko so v katoliškem Slovencu objavili svoj pogled na to temo. Postavitve kipa so bili veseli, a so v članku že postregli s prvimi kritikami. Dotaknili so se govornikov, med njimi predvsem Ivana Tavčarja:

Govor dr. Tavčarjev je bil popolnoma prazen. Domača naloga vsakega petošolca bi morala povedati več, da bi se povspela do povoljnega reda. Začel je seveda s klerikalci. Konštatiral je, da Prešernova dela lijejo blagoslov na slovensko zemljo. »Mi smo zidali v tem času božje hrame in veliko drugega velikega, a Prešern ni imel svojega hrama do danes. Naš narod je tlačil težek kamen, in ta kamen je naš svet dolg.« Zahvalil je vse, ki so pripomogli, da se je iz našega značaja izbrisala ta črna lisa.[13]

Že naslednji dan so napadli domnevno predrago in nepremišljeno gradnjo. Sledila je kritika lokacije, kjer je stal spomenik, pri čemer naj bi jo pristojni iskali kot »išče mačka kota za svoje mladiče. Spomenik narejen — prostora pa ni! Tu se vidi, kako brez glave so delali. Najprej se mora določiti prostor za spomenik, in temu prostoru primerno se mora koncipirati ves spomenik.[14] Izpostavili so tudi videz spomenika:

Prešeren pa se vidi preveč izpostavljen. Nesrečna Muza na vrhu pa se vidi v kaj čudni obliki. Tisti plašč, ki ji ga spredaj manjka, jo od strani zakriva tako, da se zdi, kot bi čepela velika žaba na skali. Še manj ugoden je celotni vtisk Ljubljanice sem, odkoder nima spomenik nobene prave podobe. V posameznostih se je pokazal g. Zajec mojstra, da pa celota ne kaže onega monumentalnega značaja, ki bi bil značaju trga primeren, so krivi oni, ki so ga tje postavili.[15]

Pesem, objavljena v Slovenskem narodu ob odkritju spomenika (vir: dlib.si)

Slovenec je napadel tudi svojega liberalno usmerjenega tekmeca, Slovenski narod. Ta naj bi se namreč bahal, da je denar za spomenik zbrala le narodno napredna stranka, v Slovencu pa so pripomnili, da je denar dalo tudi veliko Slovencev z drugačnim političnim nazorom. Motilo jih je tudi pomanjkanje zastav. Teh bi bilo gotovo trikrat več, »če bi se bil odbor zavedal pomena prave narodne slavnosti in ne iskal preveč sebe samega.«[16] Ob tem so napadli župana Hribarja, saj je organizacijo banketa zaupal Nemcu. Srž problema je bilo dejstvo, da omenjeni Nemec na koncu ni izobesil zastave. Škofa Jegliča, ki zastave prav tako ni izobesil, pa so v časniku branili z utemeljitvijo, da škof ne sme kazati veselja nad tako prireditvijo, hkrati pa naj na samo prireditev sploh ne bi bil povabljen.[17] V Slovenskem narodu so klerikalno stranko v odzivu primerjali z zanikrnim plevelom na njivi slovenske narodnosti. Zapisali so, da niso nikomur preprečili udeležbe na slovesnosti, saj naj bi bil edini pogoj misliti in čutiti slovensko. Klerikalci naj bi s tem, ko niso izobesili zastave, pokazali sovraštvo do Prešerna in njegovih idej. Članek so zaključili z besedami, da njihovo »lajanje le kaže, kako klerikalce boli in peče njihova onemoglost in brezpomembnost.«[18] Dodali so, da so pri organizaciji večera resda storili nekaj napak (tudi to, da so organizacijo banketa zaupali Nemcu), da pa je bila slovesnost še vedno »tako krasna, tako velikanska in impozantna, da smo ponosni na njo in da poslušamo ‘Slovenčevo’ cviljenje s suverenskim preziranjem.«[19]

V Slovencu so grajali tudi tehnične lastnosti spomenika, za še večje razburjenje pa je poskrbela muza nad Prešernom.

»Zakaj si zblaznel, dragi Tone?«

Glavni kamen spotike je bila muzina golota, ki je razburila predvsem ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča. V svoj dnevnik je razburjeno zapisal, da je »na spomeniku preveč nagote! Pošteni katoličani so se pohujševali in mrmrali. Naši časopisi so goloto obsojali, Narod pa jo je strastno zagovarjal. Ko sem se peljal mimo, sem videl gospodične in otroke okoli spomenika stati in ogledovati. To me je silno zabolelo.«[20] Bolečino je prelil še v protestno pismo ljubljanskemu županu Hribarju, ki so ga objavili v Slovencu:

Blagorodni gospod! Dne 10. septembra odkriti Prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varih krčanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spominek odbral, še bolj obsojam, da ga je mestna ljubljanska občina sprejela in v svoje varstvo vzela, najbolj pa obsojam, da se je nesramni kip postavil ravno pred cerkev, posvečeno prečisti Devici in Materi Božji Mariji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. Ta pohujšljivi kip je neprestano razžaljenje Božje, za katero je odgovoren odbor, ki je tak gnjusen spomenik odbral, in mestna občina, ki ga je na to mesto postavila in v svoje varstvo vzela. V imenu svojem, v imenu svetne in redovne duhovščine, v imenu vseh poštenih Ljubljančanov, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih gospodičen ljubljanskih, v imenu nedolžne mladine, pa tudi v imenu vsega vernega ljudstva slovenskega, katero rado v Ljubljano prihaja, prosim Vas, gospod župan, prosim občinski odbor, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje Božje, izvolite ta sveto sramežljivost globoko razžaljivi kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim.[21]

Pismo je izzvalo buren odziv, posebno pri Slovenskem narodu, ki je ogorčenje nad Jegličevo izjavo prikazal v članku na naslovni strani. Jegliča so primerjali z obsedenim menihom, ki pljuva na največji spomenik naroda, in dodali, da imajo ljudje ob njegovih govorih občutek, da so se odprla vrata kake srednjeveške kleti, iz katere je prišel večstoleten, okužen in po krvi smrdeč zrak. Očitali so mu, da se ne spozna na umetnost in da je inkvizicijski rabelj, ki mu je fanatizem razžrl možgane in ni več sposoben treznih misli in zdrave presoje. Kritiko so zavrnili in dejali, da je spomenik lepo in plemenito delo, ki slabe misli vzbuja le pri pokvarjenih ljudeh. Obtožbe pohujšljivosti so odločno zavrnili in jih označili za svetohlinstvo. Potemtakem naj bi bile vse največje cerkve prav tako hrami nečistosti in pohujšanja, saj se v njih nahaja ogromno golih moških in ženskih kipov. Končali so s tezo, da je škofovo pismo dokaz vandalskega barbarizma njegove struje in odraz duševne ravni kranjskega plemstva.[22]

Nekaj dni kasneje so se v spor vmešali še ljudski pesniki. V Narodu so objavili več pesmi, ena od njih gre tako:

Zakaj si zblaznel, dragi Tone,

zaradi bronaste figure?

Saj vendar kip ni stvarjen bil za one

ki nosjo blažene tonzure!

Odpusti grešnikom, Premili!

Ne bo več slavljen nas Prešern

ko nov rod se zgoji v Tvoji vili v

Šent Vidu rod katol’ško-veren — ! !

Zatorej zdaj s polemiko na stran!—

Napočil bo neskončne slave dan,

Ko Tebi se zgradi pomnik zagrnjen

v dokaz, da ves je svet že spreobrnjen![23]

Podobne norčave izjave in objave je moč zaslediti tudi v nekaterih drugih, večinoma satiričnih občilih. Eden od njih je bil politično-satirični dnevnik Osa, ki je na to temo napisal kar nekaj prispevkov. Novembra 1905 so objavili balado z naslovom Muza in škof. Ljubljanska balada:

Muza in škof. Naslovna stran satiričnega tednika Ose 11. novembra 1905 (vir: dlib.si)

Škof: Oj muza gola ti nesramna, kaj delaš bosa vrhu kamna?

Muza : Pri miru pusti tujo stvar, ki tebi čisto ni ni mar!

Škof (ves razburjen): Oj naga in nesramna muza, povej mi, kje je tvoja bluza?

Muza (mirno): Le črevlje naj kopitar sodi, nosu ne vtikaj vsepovsodi!

Škof (priliznjeno): Če hočeš, prezebli ti moj otrok, ti kupim prav gorek, dolg havelok, batirko, copate, seve vse na puf, in kočemajko in topel muf.

Muza: Za zdravje moje se ne boj, premili, sladki Jeglič moj! Še kikeljco prodala bom, za sladko vince dala bom!

Škof: Oh, če se prehladila boš, še jetiko steknila boš!

Muza: Ne draži me, preskrbni škuf, ne da ti nihče ve na puf. — Ne jezi se, presvetli škof, da ti ne poči žlahtni krof!

Kaj potlej škof naredil je, na prvi strani vidi se: po muzi zlil je žlindrin zos, ves svet se držal je za nos.[24]

Prva stran tednika je objavljena tudi v tem prispevku poleg omenjene balade. V eni od prihodnjih izjav so se znova norčevali in objavili pesem z naslovom Govorica:

Po kmetih zdaj širi se ta govorica,

da muza Prešernova nič več ni devica.

Miru ni imela, pa se je vdala,

vsled česar celo bo kmalu zibala!

Pa dete bode srečnejše kot mati,

ker treba ne bo mu tako prezebati.

Takoj, ko se dete na svet bo rodilo,

potrebno obleko bo precej dobilo.

V Begunjah, kjer kdaj je lovil bos kobil’ce,

preskrbni ji boter naročil bo krilce.

Sešijejo naj ga terc’jalke od žlahte,

 iz presnega platna al’ konjske tud’ plahte.

To delo krščansko v radosti neznanski

bogato poplačal sam škof bo ljubljanski.

Oblečeno dete on vzgajal sam bode

in vzame brezplačno ga v svoje zavode![25]

Pogoste so bile tudi šale, kot npr.:

V malomestni čitalnični dvoranici je zbrana vesela družba. Igrajo različne družabne igre. Gospod K. mora povedati svoji sosedi, lepi mladi dami, ki sedi slučajno pod Prešernovim kipcem, laskav poklon. »Povejte mi, milostiva, kakšen razloček je med Prešernovim kipom v naši čitalnici in onim na ljubljanskem Marijinem trgu?« »Oprostite, tega pa res ne morem vedeti.« »No, v Ljubljani stoji genij nad Prešernom, tu pri nas pa — — pod njim.«[26]

Opazimo lahko, da je postavitev Prešernovega kipa dvignila kar nekaj prahu, vendar se je razburjenje sčasoma poleglo. Prešeren še vedno stoji in pogleduje proti kipu Julije Primic. Pod njim sedijo mimoidoči in turisti, večinoma nevedoč, da sedijo pod kipom, ki je pred dobrimi 110 leti veljal za zelo spornega.

Časopisni viri:

• »Dnevne novice.« V: Političen list za slovenski narod. 13. september 1905, letnik 33, št. 209, 3.
• »Galantna primera.« Politično-satirični dnevnik. 2. december 1905, letnik 1, št. 4, 14.
• »Govorica.« Politično-satirični dnevnik. 25. november 1905, letnik 1, št. 3, 10.
• »Izbruh blaznosti.« Slovenski narod, 14. september 1905, letnik 38, št. 210, 2.
• »Ljudski pesniki – ljubljanskemu škofu Antonu Bonaventuri.« Slovenski narod. september 1905, letnik 38, št. 215, 1.
• Miličinski, Fran. »Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik.« V: Mesečnik za književnost, umetnost in prosveto. 1905, Zvezek 10, letnik 3, 300–302.
• »Muza in škof. Ljubljanska balada.« Politično-satirični dnevnik. 11. november 1905, letnik 1, št. 1, 2.
• »Odkritje Prešernovega spomenika.« V: Političen list za slovenski narod. 11. september 1905, letnik 33, št. 207, 1–3.
• »Po odkritju.« V: Slovenec, Političen list za slovenski narod. september 1905, letnik 33, št. 208, 1.
• »Prešernov dan.« V: Slovenski narod. september 1905, letnik 38, št. 207, 1–2.
• »Prešernova slavnost in »Slovenec«.« V: Slovenski narod, 12. september 1905, letnik 38, št. 208, 2.
• »Slava Prešernu!« V: Glasilo političnega društva »Edinost« za Primorsko. 10. september 1905, letnik 30 št. 250, 1.
• »Umetnost.« V: Mesečnik za književnost, umetnost in prosveto. 1905 Zvezek 6, letnik 3, 192.

Literatura:

• Hribar, Ivan. Moji spomini. I. del. Od 1853. do 1910. leta. Ljubljana: Merkur, 1928.
• Jeglič, Anton Bonaventura. Jegličev dnevnik. Znanstvenokritična izdaja. Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar. Celje: Mohorjeva družba, 2015.
• Kos, Janez. Glejte ga, to je naš Prešeren! Ljubljana: Kiki Keram, 1997.

[1] Kos, Glejte ga, to je naš Prešeren!, 21–27.

[2] Hribar, Moji spomini. I. del, 322.

[3] Kos, Glejte ga, to je naš Prešeren!, 43.

[4] Kos, Glejte ga, to je naš Prešeren!, 70.

[5] »Umetnost.« Slovan. Mesečnik za književnost, umetnost in prosveto, zvezek 6, letnik 3, 192.

[6] Naj bralca opozorim, da na tem mestu govorimo o Franu Miličinskem (vzdevek Žolna) in ne o Franetu Miličinskem-Ježku; slednji je bil namreč njegov sin.

[7] Miličinski, »Kratkočasna igra o prostoru za Prešernov spomenik,« 300–302.

[8] Kos, Glejte ga, to je naš Prešeren!, 99.

[9] »Slava Prešernu!« Edinost, 10. september 1905, 1.

[10] »Slava Prešernu!« Edinost, 10. september 1905, 1.

[11] »Prešernov dan.« Slovenski narod, 11. september 1905, 1.

[12] »Prešernov dan.« Slovenski narod, 11. september 1905, 2.

[13] »Odkritje Prešernovega spomenika.« Slovenec, 11. september 1905, 1.

[14] »Po odkritju.« Slovenec, 12.september 1905, 1.

[15] »Po odkritju.« Slovenec, 12.september 1905, 1.

[16] »Odkritje Prešernovega spomenika.« Slovenec, 11. september 1905, 1.

[17] »Odkritje Prešernovega spomenika.« Slovenec, 11. september 1905, 1.

[18] »Prešernova slavnost in »Slovenec«.« Slovenski narod, 12. september 1905, 2.

[19] »Prešernova slavnost in »Slovenec«.« Slovenski narod, 12. september 1905, 2.

[20] Jeglič, Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja, 319.

[21] »Dnevne novice.« Slovenec, 13. september 1905, 3.

[22] »Izbruh blaznosti.« Slovenski narod, 14. september 1905, 1.

[23] »Ljudski pesniki – ljubljanskemu škofu Antonu Bonaventuri.« Slovenski narod, 20. september 1905, 1.

[24] »Muza in škof. Ljubljanska balada.« Osa, 11. november 1905, 2.

[25] »Govorica.« Osa, 25. november 1905, 10.

[26] »Galantna primera.« Osa, 2. december 1905, 14.