Slavko Grum

2. avgusta 1901 se je rodil slovenski dramatik in pisatelj Slavko Grum. 

Bil je tretji, predzadnji otrok Franca Gruma, delovodje v šmarski tovarni usnja, in Marije Grum, roj. Dolšek. Zaradi očetove službe so se leta 1906 preselili v Novo mesto, kjer je kot zunanji gojenec v novomeškem frančiškanskem samostanu obiskoval osnovno šolo.

Eden njegovih učiteljev je bil pater Blanko, ki ga je spodbujal k literarnemu pisanju in ga hkrati navdušil za naravoslovje.

Slavko GrumZaradi službenih obveznosti so se ostali člani družine preselili v Mokronog in nato v Konjice, sam pa je ostal v Novem mestu pri dijaški gospodinji. Po končani osnovni šoli je v letih 1911 do 1919 obiskoval gimnazijo. V tem času je stanoval pri sestri Mariji in novomeškemu podjetniku Jožefu Klemenčiču v podstrešni sobici, ki jo je ljubkovalno imenoval “rakev”.

Leta 1919 je maturiral in se je nato kljub prigovarjanju staršev, naj gre študirat teologijo, odločil za medicino na Dunaju in si zanjo pridobil štipendijo. Rad je obiskoval gledališče in kino.

Kot zdravnik se je dodobra seznanil s psihoanalizo, novim področjem psihiatrije, ki poudarja nezavedno plast človeškega življenja. To je pomembno vplivalo na njegovo umetniško delo, ki je bilo v tesni zvezi s poklicnim interesom.

Leta 1920 se je spopadal z eksistencialno krizo, trpel je za psihosomatskimi motnjami, postal je odvisen od kokaina. Ko je kriza minila, je veliko pisal. Med vajami za uprizoritev Cankarjeve Lepe Vide se je zbližal z igralko naslovne vloge Jožo Debelak, hčerko šmarskega nadučitelja, sicer pa študentko elektrotehnike. Bila mu je najpomembnejša literarna in osebna zaupnica. 1926 je diplomiral in se vrnil domov.

V Ljubljani je bil vpoklican k vojakom, a so ga zaradi srčne napake po dveh mesecih odpustili.

Konec leta 1926 je v ljubljanskih bolnicah začel opravljati obvezni staž in na lastno željo ostal v bolnici kot pomožni zdravnik. Kot zdravnik je bil zaposlen v bolnici za ženske bolezni in na psihiatrični kliniki, kjer je pridobil gradivo za pisanje najpomembnejših del in dram.

Med študijem na Dunaju se je navdušil za gledališče in kino, fasciniral ga je predvsem patetični in sentimentalni manirizem tedanjega zvezdnika nemega filma Conrada Veidta. Leta 1921 je zasnoval drame Pierrot in Pierrette, Neusmiljeni odrešenik in Trudni zastori. Istega leta se je seznanil s Freudom, ki je zelo vplival na njegova nadaljnja dela.

Leta 1922 ga je prevzela melanholična, dekadentna in morbidna igra Alexandra Moissija v uprizoritvi Ibsenovih Strahov.

Med počitnicami leta 1922 je pripravil amatersko uprizoritev Funtkove Tekme, nato pa naslednjega leta še Cankarjevo Lepo Vido ter Strindbergovo Gospodično Julijo. Obdobje zrelega pisateljevanja traja od leta 1925 do leta 1929. Večinoma ni objavljal v revijah, ampak na mnogo manj uglednem mestu, v dnevniku Jutro.

Prevajali so ga Čehi in Slovaki. Do leta 1928 je bilo v tuje jezike prevedenih devet črtic.

Naslednji umetnik, ki ga je prevzel, je bil režiser Alexander Tairov, in sicer v uprizoritvi Wildeove Salome. Leta 1927 je objavil dramski prizor Upornik in napravil izbor objavljenih črtic z naslovom Beli azil, ki naj bi ga natisnili Tiskovna zadruga in slovaška založba Slovenský východ, vendar do natisa navsezadnje ni prišlo.

Leta 1928 je v kinu Matica predaval o seksualni vzgoji mladine, kjer je razložil Freudovo teorijo in predavanje tudi objavil.

Istega leta je objavil svoje najbolj znano delo, dramo Dogodek v mestu Gogi, za katero je v Beogradu prejel drugo nagrado s področja dramatike.

Uprizorjena je bila tri leta kasneje v mariborskem Narodnem gledališču in nato še v ljubljanskem. Dogodek v mestu Gogi in z njo Slavka Gruma uvrščamo med slovenske klasike.

Sledile so razprave, med drugim psihoanalitični tekst Samomor. Zasnoval je izbor zbirke črtic z naslovom Izgubljeni sin. Do konca življenja je napisal samo še pripovedna spisa Beg v onstran in Beg iz življenja ter novelo Deček in blaznik in poljudnoznastveni spis Resnica o alkoholu.

Njegovo zapuščino, ki obsega najpomembnejša Grumova literarna dela, je podarila Olga Hlede, hranijo pa jo v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu.

Dramsko delo Slavka Gruma stoji v vrhu slovenskega ekspresionizma.

V letih medicinskega študija na Dunaju od 1920 do 1927 je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame, s katerimi se segel v skrajnosti tedanjega slovenskega ustvarjanja. Vsa štiri dela odsevajo trpko poetičnost, prežeta so z duhom brezizhodnega družbenega stanja in tragiko mračnih zapletov sedanjosti.

Leta 1929 ga je zavrnilo Narodno gledališče v Ljubljani, kjer je želel uprizoriti svojo dramo Dogodek v mestu Gogi, za katero je v Beogradu prejel drugo nagrado, prav tako so zavrnili njegovo željo po premestitvi v domačo bolnico. Razšel se je z Jožo Debelak, zaradi česar je narasla odvisnost od drog. Razočaran je dal odpoved v službi ter se skupaj s posesivno in gospodovalno materjo naselil v Zagorju in postal zdravnik privatne prakse.

V Prešernovem gledališču Kranj vsako leto v okviru Tedna slovenske drame podelijo Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.Po letu 1929 mu je začela pisateljska moč usihati, objavljal je samo ponatise in variante.

Leta 1946 je skušal narediti samomor z veronalom. Tri leta kasneje je zaradi raka na jetrih umrl v izolirnici v Zagorju. Pokopan je v Šmihelu pri Novem mestu.

Po njem je imenovana Grumova nagrada za najboljše slovensko dramsko besedilo. Na osrednji občinski slavnostni prireditvi ob kulturnem prazniku v Zagorju podeljujejo tudi plaketo Slavka Gruma kulturnim delavcem za dolgoletno uspešno delo na področju kulture.

Up Next

Related Posts