Slovo Anne Frank

12. marca 1945 je v nemškem koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen skupaj z več tisoč Judi umrla Annelies Marie »Anne« Frank. Pri nas bolje poznana kot Ana Frank. Ana je bila Nemka judovskega rodu. Rodila se je 12. junija 1929 v Frankfurtu na Majni, v Nemčiji.

Poleg staršev, Otta in Edith Frank, je imela še starejšo sestro Margot. Leta 1933 se je družina Frank zaradi vse večjih nacističnih groženj preselila v Amsterdam. Ko so nacisti zasedli tudi Nizozemsko, se je družina skrila v skrivno sobo v stavbi, kjer je delal njen oče Otto. Ana je dnevnik pisala od 12. junija 1942 do 1. avgusta 1944, ko so jih po izdaji našli vojaki in jih poslali v koncentracijska taborišča. Pokol je preživel le njen oče, ki se je po koncu vojne vrnil v Amsterdam, našel njen dnevnik in ga objavil. Dnevnik so objavili v številnih jezikih, postal pa je ena najbolj branih knjig na svetu.

2. svetovna vojna ostro zareže v usode ljudi

Za svoj trinajsti rojstni dan, 12. junija 1942, je Ana Frank med drugimi darili dobila tudi debelejši zvezek s trdimi platnicami in sklenila je, da bo to njen dnevnik. Še isti večer je vanj zapi­sala: “Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo.” Že mesec dni zatem je morala živahna Ana skupaj s starši in sestro ter s še štirimi drugimi judovskimi prijatelji v skrivališče, narejeno v “zadnjem delu hiše”, kjer so bili spredaj poslovni prostori očetovega pod­jetja za predelovanje sadja. Tam so se ti dobri ljudje, preganjani samo zato, ker so bili Judje, skrivali 25 mesecev. Nenehno so mo­rali paziti, da ne govorijo glasno, da ne kašljajo, da se ne izda­jo. Zdaj je bil Ani njen dnevnik še bolj zaupna prijateljica.

Ni pa mogla v svojih zapisih, sestavljenih v obliki pisem pri­jateljici Kitty, poročati veliko veselih stvari. Poleg težkih časov in utesnjenih razmer je trpela zaradi nerazumevanja z mamo, kot se dekletom v obdobju pubertete pogosto dogaja. Njen zaveznik je postal oče. V dnevniku je 20. junija 1942 zapisala: “Moj oče Otto Frank, največji srček med vsemi očeti, kar sem jih kdaj videla, se je poročil z mamo, ko mu je bilo 36 let, njej pa 25. Moja sestra Margot se je rodila leta 1926 v Frankfurtu na Maini v Nemčiji. Dvanajstega junija leta 1929 sem prišla jaz. Do mojega četrtega leta smo živeli v Frank­furtu. Ker smo Judje, je oče leta 1933 (tedaj je v Nemčiji prišel na oblast Hitler, smrtni sovražnik Judov) odšel na Nizozemsko.Po­stal je direktor Opecte, nizozemske družbe za izdelavo marmelade. Moja mama Edith Frank-Hollander se je septembra tudi odpeljala na Holandsko, midve z Margot pa sva odšli v Aachen, kjer je živela naša babica.

Margot je šla k staršem na Nizozemsko decembra leta 1933, Ana pa februarja naslednje leto. Tam sta deklici hodili v šolo. Ana je bila silno živa in velika klepetulja. Okoli sebe je vedno imela veliko deklic in kasneje roj oboževalcev. “Maja leta 1941 je bilo konec dobrih časov: najprej vojna, potem kapitulaci­ja in vdor Nemcev na Nizozemsko. S tem se je za nas Jude pričela nesreča.” V skrivališču niso lenarili, temveč so se pridno učili, upajoč, da jim bo dano dočakati svobodo in uresničiti življenjske sanje. “Če me bo Bog pustil pri življenju,” je zaupala Ana svojemu dnevniku 11. aprila 1944, “bom dosegla več, kot je moja mama kdaj­koli dosegla. Ne bom ostala nepomembna, delala bom za svet in za ljudi.” Njen zadnji zapis je datiran 1. avgusta 1944.

Ana FrankTri dni kasneje so v njihovo skrivališče, ki ga je nekdo izdal, vdrli štirje gestapovci in osem bledih Judov je z dvignjenimi rokami stalo pred pištolami. Med njimi je bila tudi petnajstletna Ana Frank. Gestapovci so jim pobrali vse dragocenosti, na tleh pa je ostal Anin dnevnik. Miep Gies, dolgoletna tajnica Aninega očeta, ga je zaklenila v svojo pisalno mizo, da bi ga po koncu vojne vr­nila Ani, ki pa se ni nikoli vrnila. Kmalu za sestro Margot je marca 1945 umrla za tifusom v taborišču Bergen-Belsen. Že v začetku leta 1945 pa je v Auschwitzu umrla njuna mati Edith. Iz taborišča se je vrnil le oče Otto in njemu je Miep izročila Anin dnevnik.

Dnevnik z imenom Kitty je postal Anina zaupna prijateljica

Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty.

Ne zdržim, da tako skrbijo  zame in tako postanem najprej odrezava, potem žalostna in končno spet obrnem svoje srce, slaba Ana pride na dan, dobra pa se skrije in tako večno iščem pot, da bi postala, kakršna bi rada bila, če … če ne bi živeli na svetu še drugi ljudje.” (zadnja misel v Dnevniku Ane Frank)

Po vojni Anin dnevnik opozarja, kakšne so posledice totalitarizmov, nestrpnosti in sovraštva

Na prigovarjanje prijateljev je Otto Frank v skrajšani obliki objavil Anin dnevnik v knjigi, ki je izšla leta 1947. Izpovedi plemenite judov­ske deklice so ljudje brali s solzami v očeh. Začela se je zmago­slavna pot po vsem svetu. Dnevnik Ane Frank je preveden v 55 jezikov. Po smrti Otta Franka (1980) je Dnevnik Ane Frank izšel v neokrnjeni celoti (slovenski prevod 1994). Hiša, kjer je ta Dnevnik nastajal, je spremenjena v muzej in v sedež Ustanove Ana Fran, katere namen je vzgajati otroke in mlade ljudi za svet brez sovraštva in raz­likovanj.

Viri:

-Anne Frank, Dnevnik Ane Frank, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994,

-rtvslo.si,

-ognjisce.si.

Up Next

Related Posts