Na antično Šparto smo se navadili gledati kot na čudnega bratranca grške skupnosti, predvsem zaradi njenih bolj bizarnih pogledov na mnoge poglede življenja, ki na trenutke ne delujejo prav nič grško. Nekaj podobnega lahko zasledimo tudi v raziskavi noči v antični Šparti. Nasploh je antična noč že skoraj kriminalno neraziskana, pa vendar le-ta predstavlja ogromen delež antične (ali katerikoli v tem pogledu) zgodovine. Lahko trdimo, da se antična noč razlikuje od moderne zaradi urbanizacije in vse bolj razširjenega fenomena svetlobnega onesnaženja.[1] Pravzaprav nam je dandanes zelo težko razumeti kako so ljudje v antiki noč sploh doživljali. Namreč celo tema v noči se lahko razlikuje glede na delež svetlobe, ki je odvisen od lune in zvezd.[2]
Agoge in vloga noči v vzgoji Spartiatov
Da bi dobili čim bolj točno predstavo, kako so Špartanci doživljali temo in noč, moramo začeti prav na začetku, pri svetovno znani špartanski vzgoji – agoge (ἀγωγή), da vidimo, kako so bili nadobudni Spartiati podučeni o močeh in šibkostih noči. Načrt za špartansko izobrazbo je po mitološkem izročilu svojim sonarodnjakom v sklopu obširnejših reform predal Likurg, najbližje kar Špartanci imajo očetu domovine.[3] Agoge je bila temelj špartanske vzgoje in je s skupnimi obedi – sisitije (συσσίτια), predstavljala temelj špartanskega državljanstva. Otroci Spartiatov so bili v širšo skupnost vključeni s sedmimi leti, pred tem so bili v oskrbi mame in domače služinčadi. Plutarh idilično pravi, da so jih med drugim že v tem obdobju učili, naj se ne bojijo teme.[4] Tukaj že opazimo, da je bila noč od nekdaj nekaj česar se bojimo, tudi z majhnimi otroci, ki še niso podvrženi navalu nočnega kriminala iz medijev. Ljudje smo dnevna bitja, ne posedujemo zmožnosti, s katerimi bi lahko delovali v temi. Ker se pretežno zanašamo na vid, ki je občutno zmanjšan v temi, se bojimo neznanega. Naše domišljije v temi oblikujejo naše najglobje strahove. Plutarhovo zatrjevanje, da se lahko naučimo ne bati teme izgleda, da ima vir v otroški želji po pozornosti, nekaj kar je definitivno lažje ozdravljeno kot prava niktofobija.[5]
S sedmimi leti so se dečki pridružili svojim vrstnikom v mestnem izobraževalnem sistemu. Zapustili so dom in prešli izpod oskrbe mame pod oskrbo polis, temeljna sprememba, saj so prešli iz individualne vzgoje v skupno, pod katero so bili vsi podvrženi enakim metodam in pravilom. V Šparti je imela polis direkten vpliv nad vzgojo svojih bodočih državljanov in voditeljev in je tako imela temeljno vlogo v oblikovanju kako so se mladi možje razvili.[6] Vrline države so se najbolj uspešno prenesle na mlajšo populacijo prav v Šparti zaradi njenega edinstvenega izobraževalnega sistema, in za naš problem pomembno, prav tako so se prenesle percepcije noči.
Dečki so bili od samega začetka podvrženi raznim omejitvam, katerih cilj je bil, da mlade fante oblikujejo in pripravijo na težavnosti vojne. Nekatere omejitve so bile razširjene tudi na odraslo populacijo z istim namenom, da bi bili čim bolje pripravljeni na čas, ko bo polis potrebovala njihove talente. Te omejitve so bile dvorezen meč, obenem so preprečevale in spodbujale določena dejanja, kot je na primer kraja. Medtem, ko je bila uradno prepovedana, so bili mladeniči prisiljeni v njo, da so se izognili pomanjkanju. Še več, tako Ksenofont kakor tudi Plutarh nam poročata, da so bili špartanski mladeniči namerno podhranjeni in so bili tako prisiljeni, da prekršijo pravila in si ukradejo, kar potrebujejo.[7] Tu ponovno nastopi noč, ko so roparji najbolj aktivni. S krajo ponoči so se mladeniči urili v gibanju v temi in delovanju v sorazmerni tišini. Sama kraja namreč ni bila preganjana medtem ko je bila situacija zelo drugačna, če si bil med dejanjem ujet. Pomembnost kraje v špartanski družbi nazorno oriše Plutarh v Življenju Likurga:
Fantje vzamejo svojo krajo tako resno, da je eden od njih, kakor gre zgodba, ki je pod plaščem nosil ukradeno mlado lisico, raje trpel, da mu lisica s svojimi zobmi in kremplji razpara drobovje in ga ubije, kot pa da bi bila njegova kraja odkrita.[8]
- Kennell nam poda odstavek iz Heraklida, s katerim poskuša dodati nekaj smisla k tej praksi in je neposredno povezana z nočjo: »They also accustom them to stealing, and punish whoever is caught with blows, so that as a result of this they might be able to toil and keep night vigils in wartime.«[9] Kakor se nam ta zgodba že zdi nenavadna, Plutarh in Ksenofont prav tako povežeta krajo špartanskih dečkov z nočjo in nam tako data občutek, da je bila kraja običajno opravljena ponoči, v Šparti ali kje drugje. Kot pravi Plutarh: »Oni tudi kradejo, kakršnokoli hrano lahko in se učijo, da so spretni, ko se spravijo nad ljudi, ki spijo ali niso pozorni.«[10] Ksenofont podobno: »Očitno človek, ki želi krasti, mora porabiti neštete neprespane noči in se kazati kot prevarant in ležati v zasedi čez dan, še več, če želi biti uspešen mora imeti pripravljene vohune.«[11] Špartancem je uspelo pretvoriti to, sicer kriminalno aktivnost, v učno uro. To je seveda možno samo v skupnosti, kjer ima prav skupnost največji pomen.[12] Kakršnekoli omejitve so bile podane zato, da okrepijo tiste, na katere so se omejitve nanašale. V primeru dečkov je bil namen, da se jih bolje pripravi na lakoto, da se jih nauči loviti in brskati in da se zbližajo med seboj med iskanjem hrane. Ker se je kraja navadno odvijala ponoči, so se fantje učili funkcionirati v temi, spretnost, ki jim bi nedvomno prišla v korist kasneje, ko bi bila potreba po nočnem pohodu, ali kakor je omenil že Heraklid, po nočni straži.[13]
Pa vendar, kako se kraja ponoči veže s kriminalnimi dejavnostmi v antiki. Je bila noč res najljubši del dneva roparjev? C. Stanley začne svoje delo o antični kraji s starim rekom, da bo Jezus Kristus prišel »like a thief in the night«.[14] Že v Rimu je obstajala razlika med roparji, ki so delovali ponoči ali podnevi. To lahko opazimo iz malo poznejšega vira Justinijanovega zakonika, ki pravi: “the very word for ‘theft’ (furtum) is itself derived from a Latin word meaning ‘black’, because it is committed secretly, in the dark and most often in the night.”[15] Apulej nam na svoj način predstavi vpogled v um tatova, ki deluje ponoči:
Potem, sledeč pravilom našega poklica, smo čakali na del noči, ki je brez lune, ko spanec pride najmočnejši s svojim prvim napadom, da vdre in pokori umrljiva srca. /…/ Thrasyleon je z enako natančnostjo izbral roparski čas noči in se splazil iz svoje kletke, takoj uporabil meč, da se je znebil stražarjev. /…/ Prav tako se je oblika medveda [Thrasyleon preoblečen kot medved], ki teče naokoli v sredi vrta zdela kot dobra ideja, da se prestraši člane gospodinjstva, ki bi se zbudili. Namreč kdo, ne glede kako močan in neustrašen, ob pogledu na pošastno obliko tako velike živali, še posebej ponoči, ne bi pobral šila in kopita, zaprl zapah v svoji spalnici in ostal tam trepetajoč?[16]
Najverjetneje so se dečki za krajo odločili po večerji, ko so prejeli svoj glavni obrok dneva. Po tem, ko njihova lakote ni bila potešena, so se odpravili iz skupnih prostorov, da bi si našli dodatne hrane. Omejitve pa niso bile omejene le na mlade vendar tudi na odrasle, kar je najlažje opaziti prav pri skupnih obrokih. Plutarh pravi:
Potem, ko so zmerno pili [Špartanci pri skupnih obedih], so odšli domov brez bakle, ker jim ni bilo dovoljeno hoditi z lučjo ob tej ali kateri drugi priložnosti, zato, da se privadijo na pogumno hojo brez strahu v temi noči.[17]
Ksenofontova različica se ne razlikuje kaj dosti in ohrani dejstvo o omejitvah:
Sitem obedovanja na prostem ima druge dobre rezultate. Primorani so hoditi domov po obroku in seveda morajo paziti, da ne padejo pod vplivom pijače (ker vedo, da ne bodo ostali pri mizi); morajo tudi delati v temi kakor da bi bilo podnevi. Res je, tisti, ki so še vedno v vojski jim ni dovoljena bakla, da bi jih vodila.[18]
Obe različici si sledita v vprašanju zakaj so bile omejitve sploh postavljene. Špartansko usposabljanje se je nadaljevalo po končani agoge v odraslo obdobje in se je spremenilo v osnovno zaposlitev. Ni težko verjeti, da so se omejitve teh vrst nadaljevale v odraslost prav zaradi nuje po tem, da se Spartiati ne omehčajo.
Podoben primer Spartiatov pod družbenim pritiskom lahko najdemo tudi v primeru poročne noči. Takrat je moral Spartiat ponoči ugrabiti svojo nevesto, ki je bila oblečena po moško in je imela lase postrižene na kratko, iz njene sobe in jo prinesti v svoj dom. Te nočne dogodivščine so se nadaljevale tudi po poročni noči, ker se ni odobravalo, če je bil par intimno aktiven čez dan (ko naj bi bile prioritete drugačne). Mladoporočenca sta svoje bodoče obiske skrbno načrtovala ponoči. Ta vaja je bila namenjena, da poveča strast v intimnem življenju para in ne zmanjša pomembnosti ljubezenskega akta z neomejeno prakso.[19] Kot lahko vidimo, nam te vaje kažejo kako so Špartanci razumeli noč. Kot priložnost, bolj kot karkoli drugega, da izboljšajo svoje sposobnosti in življenja. Pa vendar ravno v tem primeru obstaja velika znanstvena razprava, če so ravne te prakse pripomogle k konstantnemu demografskemu padcu Špartanske populacije.[20]
Kralj Agezilaj predstavlja odličen primer. Ker nikoli ni bil očiten dedič prestola, ni bil izvzet iz agoge in je bil potemtakem podvržen vsem nočnim praksam, ki so bile del tega. Ker je njegova vladavina ena najbolj dokumentiranih in slavnih v Šparti, lahko z lahkoto opazimo kako je ta dodatni trening deloval v praksi. Zaradi njegovega prijateljstva z Ksenofontom je zelo malega o Agezilaju po njegovem nastopu kraljevanja ostalo nejasno. Še posebej pomembno za nas je, da je bil Agezilaj hvaljen kot sposoben general tudi ponoči, kar nas privede k vprašanju, če bi to lahko bila posledica njegovega izobraževanja v agoge in morda tudi v kripteji.[21] Ksenofontovo hvaljenje Agezilaja ni nobena skrivnost in njegova objektivnost je primerno odsotna, ko govori o dejanjih svojega dobrega prijatelja in zaščitnika. Ksenofonot je tudi služil z Agezilajem in je tako imel možnost videti njegove poveljniške sposobnosti na lastne oči.
Noč, na primer, je za njega kot dan in dan kot noč. Pogosto je zakril svoje premike tako popolno, da nihče ni mogel uganiti kje se nahaja, kam gre ali kaj namerava.[22]
Vendar pa Ksenofont ni ravno izbirčen s hvalo o nočnih sposobnostih, to namreč stori kar v treh različnih primerih, ki se ne tičejo Agezilaja.[23] In če argument, da so morali vsi Spartiati skozi mnoge nočne vaje med agoge stoji, potem je razumno, da je bila nočna učinkovitost v arzenalu večine Spartiatov. Agezilaj je v vsakem primeru preživel večino svojega življenja na raznih pohodih in v njih je očitno pomanjkanje kakšnih nočnih manevrov zaradi povsem praktičnih razlogov. Še več, nekajkrat Plutarh in Ksenofont celo eksplicitno omenita, da je bil Agezilaj ponoči pretentan.[24] Špartanski ugled je še bolj omadeževan, če pomislimo na spodletel Sfodrijev nočni napad na Pirej.[25] Na prvi pogled je videti kot, da se izkušnje, ki so jih Spartiati pridobili v agoge in v kripteji niso ravno prenesle v prakso.
Vloga kripteje na koncu špartanske izobrazbe
Kripteja (κρυπτεία) je celo mogoče največja skrivnost špartanske zgodovine. Kot samo ime nakazuje, je imenovana kot ‘skrivna služba’ Šparte in potemtakem ni težko razumeti pomanjkanje informacij, še posebej ob znanem špartanskem zidu tišine. Le peščica študij je bila narejena o kripteji pa vendar ne manjka mnenj in teorij, ki jih je težko dokazati.[26] Poseben interes, ki ga ima kripteja za to raziskavo je njena povezanost z nočjo:
Tako imenovana “krupteia,” ali skrivna služba Špartancev, če je to res ena od Likurgovih institucij, /…/ je bila sledeče narave. Uradniki so od časa do časa poslali na deželo najbolj diskretne mlade bojevnike, oborožene samo z noži in tistimi zalogami, ki so bile potrebne. Podnevi so se razpršili v neznano in v slabo dostopne kraje, kjer so se skrili in tiho čakali; vendar pa so ponoči prišli ven na glavne ceste in ubili vse helote, ki so jih našli.[27]
Vendar pa razen Plutarha, ki sam navaja Aristotela, je kriptejo direktno omeni samo Platon in Heraklid Lembo.[28] Predvsem pisanje Platona nam da za misliti kdaj in za koga je kripteja sploh bila:
MEG: Četrto [stvar, ki jo je izumil Likurg po skupnih obrokih, telovadbi in lovu] tudi želim povedati: je trening, ki je široko razširjen med nami, v trdni vzdržljivosti bolečine skozi telesna tekmovanja kakor tudi s krajo, ki je bila vsakič izvedena ob tveganju močnega tepeža. Še več, kripteja, kot je imenovana, vsebuje težek trening, ker gredo možje bosi pozimi in spijo brez pokrival in nimajo služabnikov ampak skrbijo sami zase in blodijo po celotnem podeželju podnevi in ponoči.[29]
Nobeden od piscev seveda ni Špartanec in samo Plutarh nam poda kakšne resne informacije. Pa vendar je tudi in pisal skoraj 500 let po tem, ko naj bi kripteja bila na vrhuncu tako da ni nobeno presenečenje, da imajo moderni zgodovinarji toliko težav z interpretacijo le-te.
Platonova pisanja so še posebej zanimiva, ker sploh ne omenja ubijanja medtem ko Plutarh vidi glavno vlogo kripteje kot način zatiranja helotov.[30] Vendar pa Plutarh svoje informacije dobiva od Aristotela in J. Ducat že opazi, da se Aristotelova opazovanja in interpretacije kripteje ne ujemajo. Če bi bila institucija zasnovana samo za to, da bi zatirala populacijo helotov, zakaj bi potemtakem fante poslali ven slabo oborožene in pod toliko omejitvami, glavna izmed njih, da lahko pridejo ven ubijat samo ponoči.[31] Odgovor moramo iskati nekje v sredini. Platon in Plutarh se strinjata glede asketske narave institucije in glede vpletenosti noči.[32] Oba opozorita, da je noč nekaj, kar je nenavadno ampak nujno za to institucijo.
Ker je kripteja delovala ponoči in ker je imela mnogo paralel z nekakšno avtoritativno policijo, bi jo lahko označili kot eno prvih primerov institucije, ki je delovala izključno ponoči.[33] Ni nobenega pravega razloga zakaj se ne bi aktivnosti kripteje razširjale tudi na Mesenijo, kot je omenil že N. Luraghi. Misel, da je kripteja uporabljala noč, da odvrne helote od tega da bi zapuščali kmetije, propade ob dokazih, ki jih predstavi S. Alcock, ki predpostavi, so heloti raje kot v osamljenih kmetijah živeli v vaseh oziroma manjših skupnostih.[34] Če je bil glavni cilj kripteje da mladeniči prečešejo podeželje ponoči in ubijajo vse helote, ki jih lahko najdejo, bi bilo zelo težko ubiti mnogo helotov v obljudenih vaseh. Nedvomno pa bi se tudi heloti, ob nevarnosti kripteje, ne radi podali na nočne pohode do bližnjih vasi.
Pomembnost, ki jo je kraja predstavljala v Šparti je bila prikazana v prejšnjem poglavju in deli kripteje so podobni s tako imenovanim lisičjim časom ali phouaxir.[35] Iz del Apolodora in Pavzanija vemo, da je bila lisica tesno povezana z Mesenijo, od koder je izviral velik del špartanske moči.[36] Potemtakem so lisice in heloti, ki sicer niso bili vsi Mesenci pa vendar so predstavljali precejšen del helotske populacije, tesno povezani.[37] V tem pogledu predlagam, da je bila kripteja le podaljšek prakse, ki je bila v uporabi že v agoge. Ta lisičji čas je navadno potekal v času festivala Aremide Ortije, ki je predstavljala neke vrste obred prehoda za specifičen letnik efebov.[38] Fantje bi odšli ven in lovili ter kradli ponoči, izven skupnosti. To je predstavljalo dobro uveljavljeno misel, da so bili efebi zunaj skupnosti. Njihova odrezanost in uporaba noči je predstavljala neke vrste delitev: vstopili so fantje in izstopili možje.[39] Zgodovinarji so poskušali dokazati, da je bila tudi kripteja neke vrste obred prehoda sama po sebi s tem, ko je nadobudnim Spartiatom ponudila njihov prvi uboj. Pa vendar poskušajo v isti sapi dokazati, da institucija ni bila univerzalna za vse Spartiate.[40] V tem pogledu bi služila samo delu efebov kot obred prehoda, saj naj bi v kripteji delovali le najboljši. Imamo premalo dokazov o kripteji, da bi delali finalne izjave in špekulacije kot so to poskušali nekateri zgodovinarji. Primerjanje z nemškim gestapom[41] in podobno je veliko preambiciozno kakor tudi pripisovanje vseh pobojev v Šparti za katere nimamo storilca, kot je na primer masaker 2000 helotov.[42] Sama misel, da bi omejeno število efebov bilo sposobno ubiti 2000 moških v najboljših letih v obdobju ene noči je smešna.[43] Herodot nam poda morda enega celo najbolj pomembnih komentarjev glede odnosa med Šparto in nočjo. Eksplicitno namreč pravi, da so bile vse usmrtitve v Šparti opravljene ponoči.[44] To pa se skoraj popolnoma poveže z mislijo o noči, ki jo ta kratka raziskava skuša prikazati, in sicer da so Špartanci noč zaznavali kot transgresivni medij, čas, ko je kraja, ropanje in ubijanje dovoljeno, čas temeljno drugačen od dneva, bolj kot samo glede nivoja svetlobe.
Najbolj verjetno je, da se je kripteja razvila iz obreda prehoda med lisičjim časom do (omejene) krvoželjne institucije, ki so jo nekateri zgodovinarji skušali predstaviti po velikih helotskih uporih, ki so sledili uničujočemu potresu leta 464 pr. n. št. Po tem bi lahko predstavljala odrivno desko za efebe, ki so želeli med člane hipejcev oz. do častniških položajev.[45] Noč je bila ponovno uporabljena kot sito, nekaj kar jih je delilo od ostalih.
Avtor: Žak Zupan
Opombe
[1] Edensor, Tim. »The gloomy city: Rethinking the relationship between light and dark.« Urban studies 52, št. 3 (2015): 433.
[2] Bortle, John E. »Gauging Light Pollution: The Bortle Dark-Sky Scale.« Prvič objavljeno v Sky & Telescope, februar 2001. Dostopno: http://www.skyandtelescope.com/astronomy-resources/light-pollution-and-astronomy-the-bortle-dark-sky-scale/ (dostop: 28.5.2017): Bortle je dovršil lestvico, ki ima devet različnih tipov temnega neba ponoči, vključno z mogočo svetlobno onesnaženostjo in opaznostjo astronomskih teles.
[3] Njegovo biografijo je na srečo Plutarh izbral in vključil med svoja Življenja. Ker je Likurg del špartanske mitologije in nimamo konkretnih dokazov o njegovem dejanskem obstoju, mu ne moremo pripisati dejanskih zaslug za reforme. Ker Špartanci niso pisali zgodovine ali imeli napisanih zakonov, nam ogromno pove že dejstvo, koliko je Plutarhu uspelo napisati o Likurgu med njegovim obiskom Šparte ob koncu prvega stoletja n. št. oz. v začetku drugega.
[4] Plutarh, Likurg 16.3. To je bilo seveda primerno za vse otroke, ne glede na stoletje v katerem so se rodili oz. kot pravi tudi Boer, W. den. Laconian studies. Amsterdam: North-Holland Publ. Co., 1954: 241: »the ideal of the childless.«
[5] Sidiki, Sikander S., Ruth Hamilton in Gordon N. Dutton: »Lesson of the week: Fear of the dark in children: is stationary blindness the cause?« British Medical Journal 326, št. 7382 (2003): 211.
[6] Ducat, Jean. »Perspectives on Spartan Education in the Classical Period.« Sparta: New Perspectives, Stephen Hodkinson and Anton Powell (ur.). Swansea: The Classical Press of Wales, 2009: 43.
[7] Ksenofont, Špartanska ustava 2.6–7 in Plutarh, Likurg 17.3–4.
[8] Plutarh, Likurg, 18.1.
[9] Kennell, Nigel M. The Gymnasium of Virtue, Education & Culture in Ancient Sparta. London: University of North Carolina Press, 1995: 18; Rose, V. Aristotelis qui ferebantur librorum fragmenta. Leipzig, 1886: F611.13.
[10] Plutarh, Likurg 17.3–4.
[11] Ksenofont, Špartanska ustava 2.7.
[12] Ksenofont, Špartanska ustava 6.4, nam poda pogled na to: »On (Likurg) je naredil pravilo, da so morali tisti, ki so imeli veliko, pustit za sabo pripravljeno hrano in tisti, ki so potrebovali hrano, naj bi odprli zapečateno, vzeli kar so potrebovali, zapečatili ostalo in to pustili za sabo.«
[13] Kennell, Gymnasium of Virtue, 123.
[14] Stanley, Cristopher D. »Who’s Afraid of a Thief in the Night?« New Testament Studies 48, (2002): 468.
[15] Justinian, The Digest of Roman Law: Theft, Rapine, Damage and Insult. Prevedel Colin F. Kolbert. London: Penguin books, 1979: 103.
[16] Apulej, Metamorfoze 4.18.
[17] Plutarh, Likurg 12.7.
[18] Ksenofont, Špartanska ustava 5.7.
[19] Pomeroy, Sarah. Spartan Women. New York: Oxford University Press, 2002: 39–45.
[20] Cartledge, Paul. Sparta and Lakonia: A regional history 1300–362. London: Routledge, 2002: 266.
[21] Cartledge, Paul. Agesilaos and the crisis of Sparta. London: Duckworth, 1987: 23–24.
[22] Ksenofont, Agezilaj 6.6–7.
[23] Ksenofont, Špartanska ustava 5.7; Kirova vzgoja 1.5.12; Helenika 6.1.15.
[24] Med obleganjem Pireja: Plutarh, Agezilaj 24.4–5 in Ksenofont, Agezilaj 2.18–19. Ponoči ga je pretental tudi Epaminondas: Plutarh, Agezilaj 34.3.
[25] Cartledge, Sparta and Lakonia, 248 in Agesilaos, 136.
[26] Jeanmaire, Henri. »La cryptie lacédémonienne.« Revue des Études Grecques, št. 117 (1913): 26, je bil pionir raziskav o špartanski kripteji.
[27] Plutarh, Likurg 18.1–3.
[28] Trundle, Matthew. »The Spartan Krypteia.« The Topography of Violence in the Greco-Roman World, Werner Riess in Garett G. Fagan (ur.). Ann Arbor: University of Michigan Press, 2016: 60. Ducat, Jean. “La cryptie en question.” Esclavage, guerre, économie en Grèce ancienne, Pierre Brulé in Jacques Oulhen (ur.). Rennes: Presses universitaires de Rennes, 1997: 14–19. Heraklid tudi doda, da so se člani kripteje skrivali čez dan in prišli oboroženi na plan ponoči.
[29] Plato, Zakoni 633b–c; Link, Stefan. »Zur Entstehungsgeschichte der spartanischen Krypteia.« Klio 88, št. 1 (2006): 35.
[30] Ducat, »La cryptie en question,« 25.
[31] Ducat, »La cryptie en question,« 26.
[32] Ducat, »La cryptie en question,« 6.
[33] Stanley, »Who’s afraid of a thief in the night,« 474–475 in 474 št. 18.
[34] Luraghi, Nino. »Helotic slavery reconsidered.« Sparta: Beyond the Mirage, Anton Powell in Stephen Hodkinson (ur.). Swansea: The Classical Press of Wales, 2002: 231; Alcock, Susan. »A simple case of exploitation? The helots of Messenia.« Money, Labour and Land, Approaches to the economies of ancient Greece, Paul Cartledge, Edward E. Cohen in Lin Foxhall (ur.). London: Routledge, 2005: 190–198.
[35] Phouaxir (Hesychius, s. v. »φούαξιρ« – ἡ ἐπὶ τῆς χώρας σωμασκία τῶν μελλόντων μαστιγοῦσθαι) je obskurna grška beseda, ki so jo zgodovinarji priznali kot sinonim za lisičji čas: Kennell, Gymnasium of Virtue, 71 in 74; Walker, Henrny J. The Twin Horse Gods: The Dioskouroi in the Mythologies of Ancient Greece and Vedic India. London: I. B. Tauris, 2015. Ebook; Trundle, »The Spartan Krypteia,« 62.
[36] Apolodor 2.8.4–5 in Pavzanij, Opis Grčije 4.18.5–7. Tudi : Cartledge, Sparta and Lakonia, 103; Thirlwall, Connop. A History of Greece. London: Longman, Rees, Orme, Brown, Green, & Longman, 1835: 261–262.
[37] Luraghi, »Helotic slavery reconsidered,« 238. Plato, Zakoni 6.777c, je helote videl kot etnično homogeno skupino. Kot Luraghi opozori, vemo, da to niso bili. Kakorkoli, ker so generacije helotov doživele enako usodo, so se lahko skozi čas poistovetili in se prepoznali kot eno homogeno skupino.
[38] Festival se je spreminjal skozi čas, ker je postajal slaven in do časa Plutarha se je pretvoril v bolj v turistično atrakcijo kot pa da bi služil določeni funkciji: Kennell, Gymnasium of Virtue, 23.
[39] Burkert, Walter. Homo necans, The Anthropology of Ancient Greek Sacrificial Ritual and Myth. Prevedel Peter Bing. London: University of California Press, 1983: 90–91.
[40] Ross, Brandon D. »Krypteia: A Form of Ancient Guerilla Warfare.« Grand Valley Journal of History 1, št. 2 (2012): 6–7; Talbert, Richard. »The role of helots in the class struggle at Sparta.« Historia-Zeitschrift Fur Alte Geschichte 38, št. 1 (1989): 34.
[41] Trundle, »The Spartan Krypteia,« 73.
[42] Tukidid 4.80.
[43] Usmrtitve ponoči zagotovo niso neslišane v Šparti (Plutarh, Agezilaj 32.5–6), vendar pa je bilo število zarotnikov takrat 15, daleč od ambicioznih 2000. Birgalias, Nikos. »Helotage and Spartan Social organization.« Sparta: Beyond the Mirage, Anton Powell in Stephen Hodkinson (ur.). Swansea: The Classical Press of Wales, 2002: 256, izpostavi dejstvo, da kako nekdo vidi kriptejo je odvisno od tega kako nekdo vidi pojem helotov. V tem pogledu, se interpretacija kdo je opravil masaker (če se je res zgodil) lahko obrne v obe smeri. V vsakem primeru je možnost, da se je le ta zgodil ponoči zelo velika.
[44] Herodot 4.146.2.
[45] Cartledge, Agesilaos, 204.
