Splošna deklaracija o človekovih pravicah

10. decembra 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic (oznaka resolucije: A/RES/217A (III)), ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov na svojem zasedanju.

Splošna deklaracija o človekovih pravicahNjen poglavitni avtor je John Peters Humphrey iz Kanade, pri pisanju pa so sodelovali še Eleanor Roosevelt iz ZDA, René Cassin iz Francije, P. C. Čang iz Kitajske in drugi. Dekleracija je izjava tistih pravic, ki morajo po vsem svetu biti zagotovljene za preprečevanje konfliktov med državami.

Dekleracija vsebuje tudi pravice delavcev in njihovih socialnih pravic, kar je bila pravna novost iz časa pred 2. svetovno vojno, uveljavljena v novih ustavah, recimo Weimarski ustavi in Vidovdanski ustavi.

OZN sprejema Splošno deklaracija o člevekovih pravicah 10. decembra 1948.Pravice so bile prvič uvedene s Mednarodno organizacijo dela. V smislu mednarodnega prava človekovih pravic je to temeljni dokument, na katerega naj bi se opirale vse ustave, ki želijo tvorno delovati v OZN. Ker je akt predvsem dekleratorne narave, je medijski, kulturni in politični vpliv ključen pri razreševanju kriz ob kršenju le-teh pravic, če članica varstva človekovih pravic ne jemlje resno na ravni njenega pravnega sistema.

Značilnost novih ustav je, da praviloma vse te pravice vpišejo kot ustavne pravice. V nekaterih državah nimajo takšnega varstva, lahko so zakonska materija, ustavni amandma, predmet sodne prakse ali temeljne sodne odločbe, ki vpliva na vse nadaljnje sodbe sodišča. Pomen splošne dekleracije človekovih pravic je predvsem legitimnost s katero lahko s pomočjo dekleracije OZN poseže v konflikte, ki so porušili mir v različnih delih sveta.

Kratek film o človekovih pravicah

Up Next

Related Posts