Prešernov spomenik na razglednici iz leta 1916 (dedi.si)

Spomeniki

Ko se vsakodnevno sprehajamo po mestih, kot je npr. Ljubljana, po navadi ne dajemo prevelike pozornosti spominskim obeležjem, za nas niso zanimiva, razen v izjemnih trenutkih; torej, ko jih postavljajo ali podirajo. Mnogokrat pozabljamo, da so bili spomeniki postavljeni osebnostim, na katere se je navezovala neka »tradicija, skupna identiteta«. Spomeniki s svojimi ideologijami, tako kot ostali simboli, vplivajo »na izkustva ljudi in kažejo na odnose med skupinami«. Ker so postavljeni na vidnih mestih, nagovarjajo predvsem običajne mimoidoče in služijo kot učilnica domoljubja.

V 19. stoletju, stoletju razcveta in moči meščanstva, je dobil spomenik poleg gledališča in muzeja vlogo reprezentativnega objekta. Postavljeni na javnih mestih trgov, mest in ulic, so bili javna umetnostna dela, s katerimi se je uveljavljalo in potrjevalo meščanstvo. Do poznega 18. stoletja je bil spomenik rezerviran za vladarje, zdaj pa ga je lahko dobil vsak za narod pomemben posameznik. V 19. stoletju je bil narod ena najvišjih vrednot, zato so določenim meščanskim pa tudi monarhičnim spomenikom dali pečat nacionalnega spomenika, ki naj bi utelešal kult naroda in imel narodnovzgojni pomen. Ti specifični spomeniki so s svojo navzočnostjo neposredno predstavljali preteklost ali zgodovino naroda in dežele.

Razglednica z znamenitostmi Ljubljane v sredini 19. stoletja (zgodovinanadlani.si)

V drugi polovici 19. stoletja je ljubljansko meščanstvo želelo nemško podobo Ljubljane nadomestiti s slovensko, in s tem zgraditi novo kolektivno nacionalno identiteto. Število javnih spomenikov je tako začelo hitro naraščati, saj so bili nujni za utelešanje preteklosti, ki so jo potrebovali tisti, ki so skušali oblikovati nacionalno zavest. Možje, ki so tako postali pomembni ne le lokalno, so sedaj pomagali ustvarjati občutek o obstoju skupnosti. Prav izbira mož, kraja in časa postavitve spomenikov in avtorja oz. umetnika pa je bila ključna, saj so spomeniki navzven izražali pomembnost in samozavest slovenskega naroda.

Preko spomenikov se je slovenski narod predstavljal in samopotrjeval. Simbolizirali naj bi slovenski narod in pomembne narodne ideje, hkrati pa je omogočal identifikacijo s (slovensko) preteklostjo, na katero so opozarjali. Posamezniki, upodobljeni s spomeniki, so tako predstavljali novoustvarjeno kolektivno identiteto naroda in vez s preteklostjo, iz katere so se pripadniki naroda v nastajanju učili, in zanjo tudi borili. Slovenske javne spomenike so postavljali predvsem literarnim ustvarjalcem, torej osebnostim s področje kulture in umetnosti (Vodnik, Prešeren itd.). Slovenci naj bi tako potrjevali kulturno, ne pa politične identitete, a je meja med obojim pogosto zabrisana.

O postavljanju spomenikov pomembnim in zaslužnim narodnim možem je slovenska javnost začela razmišljati šele od srede 19. stoletja, in sicer o spomeniku Valentinu Vodniku, Francetu Prešernu, Juriju Vegi, Antonu Martinu Slomšku, Tomažu Linhartu, Jerneju Kopitarju idr. Spremljajoče dogajanje ob postavljanju navedenih spomenikov je najočitneje izražalo, kako je niz ‘nacionalnih spomenikov’ koval novo kolektivno identiteto z modernizacijo, ki jo je vodilo slovensko liberalno meščanstvo.

Ivan Hribar, upodobljen kot župan Ljubljane leta 1909 (commons.wikimedia.org)

Veliko vlogo je imel Ivan Hribar, ki je s postavitvijo spomenika Vodniku, Prešernu in kasneje tudi Francu Jožefu, želel modernizirati mesto, dvigniti kulturni in gospodarski standard. Liberalci z njim na čelu so na ta način želeli okrepiti slovensko identiteto Ljubljane kot branika grozečemu nemškemu Drang nach Osten.

Prešernov spomenik

Vsem najbolj poznan ljubljanski, če ne celo slovenski spomenik, je spomenik Francetu Prešernu. Ideje za postavitev spomenika so se pojavile že takoj ob Prešernovi smrti februarja 1849, prvo dejansko pobudo za kaj več kot le nagrobni spomenik pa je leta 1850 podal mladi Lovro Toman. Zamisel o spomeniku zunaj pokopališča je bila novost za slovenski prostor. Vendar pa takraten čas Bachovega absolutizma še ni bil primeren za taka dejanja, saj so razmere nasprotovale spomeniku svobodomislecu Prešernu. Ideja o postavitvi javnega spomenika je tako zamrla za 30 let. Leta 1852 so pesniku po nabiralni akciji, ki je pod vodstvom Janeza Bleiweisa potekala v vseh slovenskih deželah, postavili spomenik, njegovo truplo pa prekopali na uglednejši del kranjskega pokopališča.

Po postavitvi nagrobnega spomenika leta 1852, so leta 1872 na pesnikovo rojstno hišo pritrdili spominsko ploščo. Za Tomanov predlog se Slovensko društvo ni zmenilo, zato je pobuda zamrla za trideset let. Razprava je znova oživela leta 1883, ko so člani Literarnozabavnega kluba iz Ljubljane ob Blejskem jezeru postavili piramido iz kamna s posvetilom Prešernu in verzi: »Vremena bodo Kranjcem se zjansile, jim milše zvezde, kakor zdaj sijale…«. Na to nedvoumno sporočilo so se kasneje sklicevali tudi ob zbiranju za spomenik v Ljubljani.

Resnejša prizadevanja za postavitev Prešernovega spomenika so torej stekla po odkritju Vodnikovega spomenika leta 1889. Dijaki ljubljanske gimnazije so pred Vodnikov spomenik želeli položiti venec z napisom in s trakom v slovenskih narodnih barvah, a jim deželni šolski svet tega ni dovolil. Ker jim ni uspelo, so dijaki zbrana sredstva (32 goldinarjev in 15 krajcarjev) izročili uredništvu Slovenskega naroda kot prispevek za Prešernov spomenik. Pobudo je prevzelo Slovensko pisateljsko društvo, saj so leta 1891 ustanovili pripravljalni odbor za postavitev Prešernovega spomenika, podporno pismo je podpisalo 52 slovenskih izobražencev, a je prizadevanje kmalu zamrlo. Idejo za postavitev spomenika je prevzel Ivan Hribar po zaključku uspeha nabiralne akcije za Narodni dom, ki je bil dograjen leta 1894. Menil je namreč, da je sramotno, da v Ljubljani ni nobenega spomenika tako velikemu pesniku in velikanu naroda. V svojih spominih je zapisal:

“Ni torej čudo, da sem kasneje, ko sem se izprehajal po Ljubljani, začutil sramoto, da naš veliki pesnik in klicar nima v njej spomenika. Saj sem se zavedal, da bi tak spomenik bil reprezentativnega, pa tudi velikega odgojenga pomena. Zato sem takoj, ko je bilo končano nabiranje prispevkov za ‘Narodni dom’, sprožil misel postavitve dr. Prešernovega spomenika, sestavil v ta namen odbor in začel zbirati prispevke.”

Poziv v časopisu Slovenka, katerega namen je bil zbiranje denarnih sredstev za Prešernov spomenik; navedeni so tudi člani odbora (dlib.si)

Za odbor se je po zapisu v glasilu slovenskega ženstva, Slovenki, tega leta podpisalo nad 100 znanih pisateljev, umetnikov, kapitalistov in rodoljubov. Hribar je po končni sestavi odbora razposlal okrožnico 486 uglednim ljudem po vsej Sloveniji in jih v njej vabil, naj dovolijo objaviti svoje ime pod poziv ljudem za zbiranje denarja za Prešernov spomenik. Odziv na okrožnico ni bil popoln, se pa je pritrdilno odzvalo več kot tri četrtine povabljencev. Ker je denar pritekal prepočasi, je odbor januarja leta 1899 izdal nov poziv Mili narod!, v katerem je pozval slovenska društva, naj prirejajo akademije in veselice v korist spomenika, izobražence, naj z delom dokažejo, kako močno cenijo pesnika, ves narod, ženske, mladina naj se odzove nujni narodni dolžnosti. Za nabiranje prispevkov za spomenik se je torej angažiral marsikdo, največji odziv pa so v takratnem času doživele objave v glasilih in časopisih. Ljudi so nagovarjali na različne načine, največkrat pa so želeli čut za dolžnost darovanja za spomenik zbuditi z nacionalnim podtonom, kar je opaziti obn prebiranju mnogih takratnih časopisov. Seveda so ob pozivih k darovanju denarja za spomenik vedno opozorili, da bodo redno objavljali imena darovalcev in darovalk ter skupin le-teh. Ob tem je ponovno potrebno poudariti, da so največkrat spodbujali z zapisi, da je darovanje merilo zavednosti in ljubezni do naroda.

Ljudje so Prešerna imeli za domovinskega pesnika, s pomočjo kanonizacije literatov, katero je okvirno zaključil Levstik, pa je postal nekakšen ideal slovenstva in panslovanskega gibanja. Ker sta se naglo bližala leto 1899, petdesetletnica pesnikove smrti in leto 1900, stoletnica Prešernovega rojstva, se je porodila namera o postavitvi bronastega spomenika na enem ljubljanskih javnih trgov. Ljubljana naj bi bila za postavitev spomenika najbolj primerna, ker je Prešeren tam »preživel največji del svojega življenja in tam zložil svoje najlepše pesmi.« Denar se je uspešno nabiral, o čemer priča tudi zapis župana Ljubljane, Ivana Hribarja v njegovih spominih:

“Neizrekljivo me je veselilo, ko sem videl, kako dobro pojmuje naš narod, kaj je velikemu Prešernu dolžan. Za nobeno stvar se ni še pri nas s tako lahkoto zbiralo, ko za ta spomenik. Ni fraza, ampak gola istina, ako rečem, da so ljudje kar tekmovali, da prineso svoje prispevke. In kako vzpodbudljiva pisma je odbor dobival! V prav kratkem času je bilo že mogoče razpisati natečaj za spomenik.”

Tako je leta 1899, natančneje 1. julija, odbor za postavljanje Prešernovega spomenika že razpisal natečaj, ki je določal, da bo odbor podelil dve nagradi za najboljša modela takega spomenika, ki naj ne bi smel biti dražji od 20.000 goldinarjev. Nagradi sta bili v višini 600 in 400 kron. Na natečaju je sodelovalo šest kiparjev, vendar njihova imena v začetku niso bila znana, saj so poleg osnutka morali priložiti še pisma z zaznamovanimi gesli, ta pisma pa so bila zapečatena. Žirija se je sestajala na sejah, vendar so bili njihovi sklepi tajni, dokler niso odločili česa trajnejšega oz. gotovega. Seveda je celotna javnost pozorno spremljala potek natečaja, časopisi so ob objavi takih novic še vedno aktivno spodbujali ljudi k nabiranju prispevkov, saj je bila vsota, ki je bila nabrana do začetka natečaja premajhna za popolno realizacijo. Žirija je v zadevi odločila, in tako so bili načrti za spomenik meseca marca leta 1900 že razstavljeni v Mestnem domu. Žirija in odbor sta se soglasno odločila in prvo nagrado torej prisodila Ivanu Zajcu, in sicer njegovemu drugemu načrtu za veličasten spomenik.

Zajčeva maketa spomenika s penikom in muzo pesnitšva.Leta 1899 je zmagal na natečaju za postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani. (preseren.net)

Ivan Zajec je ustvarjal Prešernov spomenik na Dunaju. Ker naj bi Zajec novi model izdelal nekoliko drugače, kakor je bilo določeno v osnutku, so na osnovi poročila, ki so ga poslali pooblaščeni ocenjevalci Zajčevega modela, in sklepa seje odbora iz dne 21. januarja 1902 (ta je bila med vsemi stoštirimi sejami od leta 1898 do 1907 med najbolj burnimi), da se je mojster preveč oddaljil od osnutka, Zajcu po hitrem postopku ustavili delo. Namesto odložitve izdelave spomenika za deset let so se odločili za nov razpis, a se Zajec ni dal odgnati in je z dobrimi ocenami komisij in z grožnjo z odvetnikom dosegel, da je lahko še enkrat izdelal Prešernov kip. Stroški pa so se zaradi vsega svetovanja in različnih izboljšav na koncu povzpeli na grozljivih 71.000 kron.

V Ljubljani se je vnel tudi silovit spor glede kraja, kje bo spomenik stal. Mesto postavitve je določil priznani arhitekt Maks Fabiani, ki mu je bila zaupana tudi izdelava podstavka za kip, odločil pa se za Marijin trg pred frančiškansko cerkvijo. Za mesto postavitve spomenika so, kot že povedano, že leta 1899 zatrdno določili Ljubljano, saj je ta predstavljala kulturni in narodni center, dušo slovenskega naroda, ki ni imel lastne države. Mesto postavitve je torej igralo pomembno vlogo ne samo zaradi videza, ampak je to imelo čustveno podnoto in nacionalni naboj, kar ponazarja zapis Antona Aškerca:

»Kar se postavi sedaj, to tudi ostane, dokler bo Ljubljana ─ slovenska.«

Stroške za spomenik so pokrili z zbiranjem denarja v obliki prostovoljnih prispevkov, ki je trajalo kar 17 let. Denar je počasi, a vztrajno kapljal z vseh strani, tudi iz zamejstva. Strukturo darovalcev in njihova imena, skupine in organizacije lahko razberemo iz takratnih časopisov, ki so sproti priobčevali sezname darovalcev in darovane vsote. Darovalci za spomenik so prihajali iz vseh družbenih slojev, največ pa je bilo izobražencev, študentov in dijakov. Prispevke so zbirali tudi na izletih, po hišah, v veselih družbah, mnoga društva pa so prispevala denar od proslav in veselic, od katerih sta največ denarja prinesli veselici »narodnih« dam v Ljubljani, ob katerih pa so tudi potekali ostri boji med Slovenci in ljubljanskimi Nemci, ki so leta 1903 v pismih celo strašili ljudi z bombo na veselici, ob veselici leta 1905 pa sta nemško Filharmonično društvo in knjigarnar Fischer proti mestni občini sprožila tožbo zaradi motenja posesti. Zadnji poziv javnosti je aprila 1905 (ob manku 20.000 kron za spomenik) sestavil Josip Stritar in ljudi pozval, naj bodo složni in darujejo ter opozoril, da Nemci pripravljajo veliko slavje pesniku Schillerju. »Ravno prav«, je zapisal,

»Nemci Schillerja, Slovenci Prešerna! Kar je njim Schiller, to je nam naš Prešeren, in še več!«.

Zbiranje sredstev za Prešernov spomenik se je kmalu sprevrglo v politično akcijo, oziroma v politično akcijo s kulturnimi sredstvi. To je bilo zelo očitno ob slovesnem odkritju spomenika 10. septembra 1905. Ker se je deželno predsedstvo balo, da bi bili govori preveč politično obarvani, so morali govorniki na proslavi predložiti vsebino svojih govorov. Da je šlo za vsenarodno akcijo priča tudi podatek, da so izdali 5000 knjig Slava Prešernu!, ki so jih podarili višjim razredom mestnih osnovnih šol. Časopis Slovenski narod je objavil članek z naslovom »Dragim gostom v pozdrav«, ki ga je najbrž napisal Ivan Hribar. Zapisal je, da so slovanski gostje s svojim prihodom v Ljubljano pokazali, da slovenski narod v svojem boju ni osamljen in da so vsi Slovani »velika družina, ki jo spajajo v nerazdružno celoto vezi bratstva in ljubavi«, izraža pa tudi upanje, da bodo Slovenci, oprti na podporo svojih slovanskih bratov, postali gospodarji na svoji zemlji. Poudarjal je, da je spomenik »že zdavnaj postal last vsega slovanstva« in da naj se z njim močneje poglobi medsebojna ljubezen in ideja slovanske vzajemnosti »v mogočen zubelj, iz katerega bo črpal narod slovenski novih sil in moči za težek boj, ki ga bije s številnimi svojimi nasprotniki«. Te povedi ponazarjajo politično sporočilo Prešernove slavnosti.

1905 – slavnost pred odkritjem Prešernovega spomenika (renton.si)

1905 – gostilna Bučar, ki je bila kmalu za tem porušena, na njenem mestu pa so postavili Prešernov spomenik (renton.si)

Odkritje spomenika je bilo nadvse svečano, pravo narodno slavje. Prisotna je bila dvajset tisoč glava množica, med drugim društva graških in dunajskih študentov, skupina okrog 1000 Tržačanov, ki se je pripeljala s posebnim vlakom, 500 obiskovalcev z Reke, iz Opatije, Kastava, številni Srbi, Hrvatje, Bolgari, Čehi. Prireditve se niso udeležili kranjski deželni vladni predstavniki, visoki cerkveni in vojaški predstavniki, vrhovi in del članstva slovenske ljudske stranke in socialne demokracije.

V svojih govorih so slovanski govorniki, ki so se zvrstili, poudarjali slovansko enotnost in izražali podporo Hribarjevim političnim prizadevanjem. Po nastopu zbora je stopil na govorniški oder Ivan Tavčar, ki je takole nagovoril ljudstvo: »In tako je vendar napočil veliki in slovesni ta dan! Naša srca so ga poželela, in naše duše so hrepenele po njem!« Prešerna je primerjal z velikim hrastom, čigar korenine segajo globoko v zemljo in čigar vrhovi se dotikajo neba. Dejal je, da je »odkritje tudi slavnost vseslovanska, česar nikomur ne prikrivamo in nikomur prikrivati nočemo!« Poudaril je, da je spomenik postavil slovenski narod in da so ga Ljubljani zaupala slovenska srca. »Tako bode stal spomenik Franceta Prešerna v srcu naših pokrajin! Stražar bode slovenskega značaja teh pokrajin! Ne čas, ne rja ga ne smeta razglodati! Kot sveto dediščino zapuščamo ga svojim potomcem! In ti naj ga obdajo kakor bojna četa, katera odbija vse naskoke na očetno zemljo tako od severa, kakor od juga!« Na tem mestu je opazno jasno povezovanje trenutka, v katerem je bil spomenik postavljen, tako s ‘slavno’ preteklostjo naroda, ki ga je prikazoval relief na podstavku spomenika, s slavnim pesnikom in s prihodnostjo, saj naj bi bil dediščina potomcem, ti pa naj bi narod napravili nesmrten.

Ko se je navdušenje nekoliko poleglo, so se na govorniškem odru zvrstili tuji predstavniki, zadnji govornik pa je bil župan Ivan Hribar. Hribar je prevzel spomenik v varstvo in last z naslednjimi besedami: »Slovenec, nekdaj preziran in tlačen, vzdiguje ponosno svojo glavo, zavedajoč se, da je on tu gospodar.« Hribar je poudarjal velike Prešernove zasluge za slovenski narod in Ljubljano. Ob vznožje spomenika so razna društva in zastopništva položila vence, pevska društva so zapela Prešernovo Strunam, ljudje pa so kiparja Zajca nosili po rokah in mu vzklikali. Nato so društva in korporacije odkorakala po ljubljanskih ulicah mimo Vodnikovega in Valvazorjevega spomenika pred Narodni dom. Po slovesnosti so se popoldne zvrstili številni banketi po celotni Ljubljani, npr. v veliki dvorani Narodnega doma in razni komersi. Opažena je bila tudi množična udeležba raznih društev, predvsem kulturnih, ki so se zavzemala za ‘narodni duh’ in vzdrževanje le-tega s petjem, literarno dejavnostjo, ipd.

Postavitev Prešernovega spomenika ni bila le stvar kulturnikov in naroda, ampak je postala tudi stvar političnega boja in duhovnega ločevanja v vseh političnih taborih. Uspeh liberalcev je poskušala nasprotna stran zmanjšati z javnimi napadi na odbor za postavitev Prešernovega spomenika, z grajo njihovega neokusa, nespodobnosti in umetniške neizobraženosti, z obrambo »ubogega umetnika«, ki je pri ustvarjanju spomenika moral liberalce poslušati in ubogati, s kritiziranjem negospodarnega ravnanja z zbranim denarjem, z zanikanjem umetniških kvalitet spomenika, in če se je le dalo, tudi s kakšno slabo besedo o Prešernovi osebnosti. Svoj odpor do slovesnosti so izrazili klerikalci in socialni demokrati, ki se niso udeležili uradne proslave. Slovenska ljudska stranka je v svojem glasilu Slovenec obtožuje in meni, da bi »oni, ki odkrivajo Prešernov spomenik«, mogli opustiti »zvezo z vsenemci, temi smrtnimi sovražniki našega naroda in skupno z zastopniki slovenskega ljudstva ustvariti krepko slovensko večino v domači deželi.« Liberalcem so tudi očitali, da želijo na slovesnosti rehabilitirati Ivana Tavčarja po povezavi z Nemci.

Kako močno vsak sebi sta bila liberalni in katoliški tabor, se je pokazalo prav pri postavljanju spomenika v središču Ljubljane. Po besedah zgodovinarja Janeza Cvirna so bili v katoliškem taboru nad spomenikom ogorčeni. Najprej jih je motila gola muza nad pesnikovo glavo, potem so bili prepričani, da so si izbrali lokacijo za postavitev spomenika nasproti frančiškanske cerkve nalašč in zato spremenili Marijin trg v Prešernov trg. “Najbolj ogorčen nad kipom je bil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je tri dni po odkritju spomenika pisal ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju pismo in zahteval, da se gola muza nad pesnikovo glavo odstrani.” Liberalni tabor se je temu uprl. Klerikalci so intervenirali celo na Dunaju in dosegli, da je vlada prepovedala shod šolske mladine pred spomenikom 26. septembra, ki so ga želeli pripraviti v Odboru za postavitev spomenika. Dunajska vlada, očitno spodbujena od klerikalcev in Nemcev iz Ljubljane, je razlog »božjega razžaljenja« rada sprejela in proslavo pred spomenikom prepovedala. Prepoved je vzbudila negodovanje javnosti, saj je nemškim šolarjem Schillerja bilo dovoljeno slaviti, slovenskim pa poklona pred spomenikom niso dovolili.

Današnja slika Prešernovega spomenika. (rtvslo.si)

Odbor za postavitev Prešernovega spomenika se je zadnjič sestal 4. januarja 1907, v kateri je odobril obračun za spomenik. S tem je odbor zaključil svoje delo in predložil končno bilanco o dohodkih in stroških za spomenik: dohodki: 75.245,31 krone, stroški: 74.911,20 krone, prebitek pa so uporabili za vzdrževanje spomenika. Hribarjev odziv na vse dogajanje, napade in nebuloze na eni strani, lahko povzamemo z njegovimi besedami, ki jih je zapisal v svojih spominih:

“Kadar grem sedaj mimo tega spomenika, navdaja me neko tiho zadovoljstvo. Nič za to, da so ljudje, ki vse bolje vedo in znajo, napadali mene, odbor in mojstra Zajca. Spomenik je tu. On dela čast narodu, ki ga je postavil; kaže zunanjemu svetu, kako da smo Slovenci kulturen narod, ki pozna hvaležnost do velikih svojih mož, in mu obenem svedoči, da tudi, kar se oblikovalne umetnosti tiče, stopamo na tekmovalno poprišče. […] Ko bi bila Ljubljana čakala ljudi, ki vse bolje vedo in znajo, bi bržkone še danes ne imela Prešernovega spomenika.”

Več prihodnjič …