Spomeniki Ljubljane: pečat preteklosti, ki opominja sedanjost (2. del)

Spomenik avstrijskemu cesarju Francu Jožefu I.

Še leta 1883 so ljubljanski meščani in kranjski deželani ob šeststoletnici priključitve Kranjske k habsburškim kronovinam manifestativno izkazali zvestobo cesarstvu z okrasjem in proslavami, a hkrati je ta obletnica že postala sredstvo za konstituiranje slovenske narodne zavesti, saj naj bi to ob prihodu cesarja ljudje ponosno pokazali navzven; Slovencem se je namreč pogosto očitalo, da niso zvesti cesarju. Z zvestobo okičana retorika slovenskih nacionalnih voditeljev se tako cesarstvu ni zdela grozeča kot potencialno politično gibanje ali politična opozicija. Seveda so s takimi manifestacijami in proslavami, kakršna je bila tudi postavitev spomenika cesarju nekaj let kasneje, izkazovali zvestobo cesarju, a v ozadju se je skrival globlji motiv iskanja podpore za slovenske narodne težnje, kot bomo videli po pričevanju župana Ljubljane, Ivana Hribarja.

Slovenski narod, 16. 4. 1895(dLib.si)

Slovenski narod, 16. 4. 1895(dLib.si)

Ivan Hribar si je spomenik cesarju Francu Jožefu (1830─1916) zamislil tako, da bi »pomenil poklonstvo vsega slovenskega naroda«, in denar zanj so prispevale občine iz celotnega slovenskega ozemlja, ne samo iz kranjske dežele. Župan Hribar se je zagovornik postavitve spomenika pridružil predvsem zaradi političnih ambicij. Leta 1895, ko je Ljubljano po uničujočem potresu obiskal cesar, so se mestne oblasti odločile, da se mu s postavitvijo spomenika v Ljubljani zahvalijo za prijaznost, ki jo je izkazal z obiskom. Hribarjev rokopis iz leta 1903 nam razkriva Hribarjeve trditve, da je bil glavni razlog za postavitev spomenika Francu Jožefu pripraviti cesarja, da bi se zanimal za slovenski narod in bil pokrovitelj njegovih narodnih teženj. Ideja se je po Hribarjevih besedah izplačala, saj je za postavitev nemškega gledališča v Ljubljani daroval 10.000 kron, kar sicer ni bilo veliko je pa »jasno pokazalo, koliko je bila vredna vedno in vedno ponavljana fraza, da vse ‘svoje’ narode enako ljubi«. Ta simbolna gesta je med večinskim prebivalstvom na Kranjskem odmevala zelo negativno, saj slovensko Deželno gledališče podpore ni bilo deležno. Najvišja oblast naj bi na ta način nedvoumno kazala svoj nemški značaj.

Ljubljanski mestni svet je za izdelavo spomenika namenil 20.000 kron. Na zborovanju slovenskih županov, avgusta 1898, je bila sprejeta odločitev, da naj bi vse slovenske občine Kranjske, Štajerske, Koroške in Primorske prispevale sredstva za spomenik, Hribar pa je to komentiral z zapisom, »da se tako dá duška slovenskega naroda čutilom hvaležnosti do onega vladarja, pod čegar žezlom se je ta narod probudil k novemu življenju«. Leta 1903 so izvedli natečaj, na katerem smeli sodelovati samo slovenski in hrvaški kiparji, zmagal pa je Svetoslav Peruzzi. Zasnova spomenika je bila preprosta, kar je zmotilo številne sodobne strokovnjake, ki so menili, da so se mestne oblasti oz. njihov odbor odločile za najcenejšo varianto. Časnik Slovenec je 7. januarja 1904 zapisal, da zasnova spomenika ni prav nič monumentalna, 8. marca pa je zapisal, da si Slovenci s tem, ko smo zavrnili dober osnutek spomenika, ki bi nam bil pred tujci v ponos, delamo medvedjo uslugo. Nihče ne priznava naše književnosti, kako naj bi torej tudi umetnost s tako »revnim« spomenikom, ki navzven kaže našo bedo. Slovesnost ob odkritju spomenika pred sodiščem, 2. decembra 1908, ob šestdesetletnici cesarjevega vladanja, je bila razkošna, na njej pa so bili navzoči predstavniki posvetnih, cerkvenih in vojaških oblasti, ljubljanskega občinskega sveta, gasilske brigade, filharmonije in sodnih oblasti. Igrala je vojaška godba na pihala. Ta prireditev ni bila niti malo podobna slovesnostma ob odkritju Prešernovega in Vodnikovega spomenika, saj je bila le dobra dva meseca po protinemških demonstracijah, med katerimi je avstrijska vojska v Ljubljani ustrelila dva demonstranta. Ozračje v Ljubljani je bilo tako že močno naelektreno, saj se je spor med nemštvom in slovenstvom zelo zaostril.

Spomenik Francu Jožefu v Ljubljani. (zgodovinanandlani.si)

Spomenik Francu Jožefu v Ljubljani. (zgodovinanandlani.si)

Cesarjev spomenik je naslednje leto odigral pomembno vlogo v volilni kampanji. Po mnenju Ivana Šusteršiča so bili spomeniki najjasnejši pokazatelj vpliva liberalne stranke v Sloveniji. Spomenik je bil v nemirnih časih pogosto tarča tistih, ki so menili, da imajo povedati kaj pomembnega in da bi bilo najbolj primerno pustiti sporočilo kar na cesarjevem spomeniku. 18. avgusta leta 1910, ob cesarjevem rojstnem dnevu, se je na spomeniku cesarja že pojavila »vaza« posebne sorte – nočna posoda. Takšna »počastitev« vladarjevega simbola bi bila še ob koncu 19. stoletja nepredstavljiva, zdaj pa je bila odraz tega, da Avstro-Ogrska v našem prostoru ni bila več doživljana kot »širša domovina«, temveč vse bolj kot imperij, ki ga upravlja brezdušna tuja roka. Spomenik so po koncu prve svetovne vojne odstranili in ga zamenjali s kipom slovenskega slavista in filologa Franca Miklošiča.

Spomeniki in pozabljanje

Javni spomeniki so, kot že rečeno, v središču, ko se postavljajo ali odstranjujejo. Danes mnogih spomenikov, ki so bili postavljeni, ni več. Uradna zgodovina je bolj odsev aktualnih družbenih in političnih odnosov, kakor pa prava rekonstrukcija preteklosti in to pojasnjuje, zakaj je usoda spomenikov taka kot je. Po revolucionarnih prevratih, kakršen je bil za Slovence prehod iz monarhije v državo SHS leta 1918, se namreč spomenike, ki ne ustrezajo več novemu zgodovinskemu in ideološkemu družbenemu kontekstu odstrani. Uničevanje teh spomenikov je spremljevalni pojav zgodovinskih sprememb. Ker sta Vodnikov in Prešernov spomenik simbola slovenstva, stojita še danes in okrog njiju še vedno potekajo zbiranja ljudi in proslave ob pomembnih obletnicah. Obratno pa se je zgodilo s spomeniki, ki »slovenstvu« niso služili, ampak so spominjali na stare simbole monarhije, kot se je to zgodilo s spomenikom cesarju Francu Jožefu I.

Ljudje kolektivno ne le pomnimo, ampak tudi pozabljamo. Družbeni spomin pogosto določajo določeni artefakti, spomeniki itd. Postavitev spomenika tako postane osnova za pomnjenje, njegova odstranitev pa za pozabljanje. Čeprav so javne spomenike (v Ljubljani) vedno znova izrecno proglašali za sredstvo, s katerim se spominja zgodovinskih dogodkov in oseb, pa so se elite vseeno dobro zavedale tudi premoči pozabe. Spomenike so redno uničevali, če ti niso bili v skladu s političnimi spremembami. Spomeniki so bili za njih orodje, s katerim so želeli slovensko zgodovino prikazati kot linearno in povezano z mitično preteklostjo, katero so uporabljali za doseganje lastnih ciljev v prihodnosti. Preteklost so tako pokazali kot boj med dobrim in zlim, s točno določenim namenom. Z odstranitvijo spomenikov so bili odstranjeni ali izganjani spomini na dotlej slavna obdobja. Tako so bili po prvi svetovni vojni v Ljubljani in v Mariboru odstranjeni vsi spomeniki, ki so izražali avstrijsko domoljubje. Danes tako javni spomenik ne priča o zgodovinskih povezavah Slovenije z Avstrijo.

 

Literatura

Anderson, Benedict. Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana, 2007.

Cvirn, Janez. »Brez svoje gospode narod ne živi«. V Slovensko meščanstvo: od vzpona nacije do nacionalizma (1848─1948). Ljubljana, 2008.

Grdina, Igor. Med dolžnostjo spomina in razkošjem pozabe. Ljubljana, 2006.

Hribar, Ivan. Moji spomini I. Ljubljana, 1983.

Jezernik, Božidar. »Od vzpona nacije do nacionalizacije«. V Slovensko meščanstvo: od vzpona nacije do nacionalizma (1848─1948). Ljubljana, 2008.

Jezernik, Božidar. »Moč spomina, premoč pozabe. Zgodovina ljubljanskih ‘nacionalnih spomenikov’«. Zgodovina za vse 11, št. 1 (2004).

Kos, Janez. Glejte ga, to je naš Prešeren!. Ljubljana, 1997.

Melik, Vasilij. Slovenci 1848-1918: Razprave in članki. Ljubljana, 2002.

Up Next

Related Posts