Spominska obeležja na Gimnaziji Kranj v kontekstu političnih sprememb (2. del)

Besedilo je del diplomske naloge: SMILJANIĆ, Ivan. Spominska obeležja na Gimnaziji Kranj v kontekstu političnih sprememb: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.

Kip Franca Jožefa

­­­Časopisna poročila omenjajo, da je v gimnazijski kapeli stal kip cesarja Franca Jožefa.  Svečanost 4. decembra 1898, posvečena poimenovanju gimnazije po cesarju, je denimo potekala »pred okrašeno soho Nj. c. kr. Veličanstva«.[1] Drugi podatki o kipu niso znani. Kip je imel funkcijo slavnostne dekoracije v kapeli, ki gotovo ni bila po naključju izbrana za lokacijo kipa, saj je bila najreprezentativnejši prostor v šoli in s tem najprimernejši prostor za monarhovo podobo.

Spominska plošča blagoslovu gimnazijske kapele

Že dobro leto dni po svečanem odprtju gimnazijske stavbe je tam potekala nova slavnost, saj je 23. oktobra 1898 v Kranj prišel ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič, da bi blagoslovil kapelo. Mesto je bilo po mnenju Slovenčevega poročevalca okrašeno z zastavami tako svečano kot ob odprtju gimnazije. Jegliča so na Mestnem trgu pričakali učenci, gimnazijci, gimnazijski profesorji, uradniki ter župan Karol Šavnik, ki je imel svečani nagovor. Program se je nadaljeval z mašo v župnijski cerkvi, pridigo in birmo. Zvečer so organizirali svečano razsvetlitev mesta z lučmi ter lampijoni. Škof si je ogledal razsvetljavo ter nastop pevskega društva pred župniščem.[2]

Naslednji dan, se je pred župnijsko cerkvijo pričel sprevod proti stavbi gimnazije. Pred njo je goste pričakal kranjski deželni predsednik Viktor baron Hein, nato pa so škof, gimnazijci, profesorji, predstavniki mesta, vlade ter Cerkve in dobrotniki, ki so prispevali k ureditvi gimnazijske kapele, vstopili v okrašeno kapelo. Škof Jeglič je imel govor, v katerem je povedal, da bo namen blagoslova dosežen, če se bodo kranjski gimnazijci izobraževali tako v človekovi kot božji vednosti, saj sta le-ti med sabo tesno povezani in se ne izključujeta. Gimnazijci in profesorji so spremili škofa nazaj do župnijske cerkve, nato pa je potekalo še kosilo z napitnicami.[3]

V spomin na Jegličev blagoslov je bila na stopnicah ob vhodu v gimnazijsko kapelo odkrita spominska plošča. Ni povsem razjasnjeno, ali je bila plošča odkrita na dan blagoslova ali kak dan kasneje. Napis na plošči je bil sledeč: DOMUS DEI / IN COMMODUM STUDIOSAE / IUVENTUTIS ERECTA ANNO 1897. / SUMPTIBUS † PRINCIPIS EPISCOPI / DOCTORIS BARTHOLOMAEI VIDMAR / ALIORUMQUE BENEFACTORUM. / BENEDICTA DIE 24. OCTOBRIS A. 1898. / A CELSISSIMO AC REVERENDISSIMO / DOMINO DOMINO DOCTORE / ANTONIO BONAVENTURA JEGLIČ, / PRINCIPE EPISCOPO LABACENSI.[4]

Plošča je bila kasneje odstranjena. Točni čas odstranitve ni znan; morda bi ga lahko postavili v čas druge svetovne vojne, saj so kapelo Nemci spremenili v spalnico za internat,[5] ali pa v obdobje po koncu vojne. Danes je tam urejena telovadnica.

Spominska plošča poimenovanju gimnazije po Francu Jožefu

Leta 1898, ko so potekale priprave na svečanosti ob 50. obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa, so v Kranju želeli posebej obeležiti, zato je mestni občinski odbor 1. aprila 1898 soglasno sklenil, da bodo prosili »Najvišji prestol izredne milosti, da bi smel tukajšnji c. kr. državni gimnazij za katerega je občina Kranjska žrtvovala težke žrtve nositi ime svojega ustanovnika, dobrotnega pospeševatelja šolstva cesarja Franca Jožefa I.«[6] Pobudi se je pridružilo gimnazijsko ravnateljstvo.[7] Monarh je 15. novembra ugodil prošnji, tako da je novo ime šole postalo Cesarsko-kraljeva gimnazija Franca Jožefa v Kranju.[8] Poleg ptujske je bila kranjska gimnazija edina na slovenskem prostoru, ki je nosila to prestižno ime.

Na svečanosti 4. decembra 1898 je ravnatelj Josip Hubad dijakom svečano razglasil, da se gimnazija od zdaj imenuje po cesarju. Govoril je še o prizadevnosti profesorjev in dijake pozival k delavnosti in pridnosti pri učenju, da izkažejo hvaležnost za čast, ki jih je doletela. Svečanost so zaključili s trikratnim vzklikanjem cesarju in z igranjem himne.[9]

Ni jasno, ali so spominsko ploščo, posvečeno poimenovanju šole, odkrili že tega dne ali pozneje. Plošča iz črnega marmorja je bila vzidana v gimnazijski avli, levo od vhoda. Na njej je bil vklesan napis: Njegovo c. in kr. apostolsko veličanstvo / presvetli cesar / Franc Jožef I. / je na skupno prošnjo mestne občine Kranj / in c. kr. gimnazijskega ravnateljstva / povodom vladarske petdesetletnice / z najvišjo odločbo z dne 15. novembra 1898 / premilostno blagovolil dovoliti, / da se državna gimnazija v Kranju imenuje: / „c. kr. cesarja Franca Jožefa / gimnazija.”[10]

Podobno kot spominska plošča, ki so jo odkrili ob odprtju gimnazije, je tudi ta plošča na svojem mestu ostala vse do leta 1935,[11] četudi je gimnazija nosila cesarjevo ime le do leta 1918.

Državotvorni elementi Kraljevine SHS/Jugoslavije

Po koncu prve svetovne vojne so Slovenci postali del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pod dinastijo Karađorđević. Takoj po nastanku nove države so na Slovenskem začeli brisati avstrijske in habsburške sledove: spomenike so odstranili, ulice preimenovali, cesarjeve slike pa zavrgli. Pred obiskom regenta Aleksandra v Ljubljani leta 1920 je Slovenski narod svaril: »Predvsem je treba odstraniti iz šolskih poslopij spominske plošče na Frana Josipa, vse trakove na šolskih zastavah, ki spominjajo na Habsburžane, razne nemške napise, ki se še vedno prešerno šopirijo po našem mestu, sploh vse, karkoli spominja na bivšo Avstrijo in Habsburžane.«[12]

Z nastankom nove države se je začela konstruirati nova identiteta jugoslovanskega unitarizma (enotna narodna zavest narodov v kraljevini, ki so zdaj postali »plemena«), ki jo je podpiral kraljevi dvor in nekatere (večinoma srbske) politične stranke.[13] Podporniki te ideje so njene korenine iskali ne le v nazorih in gibanjih 19. stoletja, temveč že v najzgodnejših obdobjih prednikov jugoslovanskih narodov v 6. in 7. stoletju,[14] federativne ideje in ohranjanje nacionalnih posebnosti pa so odpravljali kot »plemenski separatizem« in »srednjeveško dediščino«.[15] Svečanosti in spomeniki so skušali legitimirati dinastijo Karađorđević kot jugoslovanske vladarje, ki v Sloveniji in Hrvaški ni imela zgodovinske osnove za vladanje, ter graditi dinastični kult.[16]

Najpomembnejši zagovornik jugoslovanstva je bil kralj Aleksander I. Karađorđević. Kljub avtokratski vladavini, ki jo zlasti zaznamuje šestojanuarska diktatura, je bil med ljudstvom v splošnem priljubljen, saj se je okoli njega formiral svojevrsten kult osebnosti.  Izkazi vdanosti so višek doživeli v času po kraljevi smrti v marseillskem atentatu 9. oktobra 1934. Kraljeve posmrtne ostanke so preko Splita, Zagreba in Beograda z vlakom prepeljali v Topolo in na vseh delih poti so ob progi stale nepregledne množice žalujočih, nekateri zaradi pomanjkanja prostora celo v železniških predorih.[17] Množično žalovanje je povezalo državo, kar je bil povsem nasprotni učinek od tistega, ki so ga pričakovali organizatorji atentata.[18]

Prvi Aleksandrov spomenik na Slovenskem (menda pa tudi v celi Kraljevini SHS) je bil odkrit leta 1924 v Domžalah,[19] vendar so jih največ odkrili po atentatu v Marseillu. Špelca Čopič je na slovenskem prostoru naštela 11 kiparskih spomenikov ubitemu monarhu,[20] ki jim je treba prišteti še številna skromnejša obeležja, zlasti spominske plošče, med katere sodita tudi tisti v kranjski gimnaziji.

Spominski plošči poimenovanju gimnazije po kralju Aleksandru

Na dan atentata so se dijaki kranjske gimnazije zbrali v gimnazijski kapeli, kjer se »s solzami v očeh« dolgo niso razšli, ker so se bali »samote in ž njo združene potrtosti in bolečine.«[21] Kraljeve portrete, ki so viseli po učilnicah, so obdali s črnimi trakovi.[22]

Profesor Anatol Pobegajlov, ki je med letoma 1933 in 1936 učil zgodovino in geografijo, je v sodelovanju z dijaškim gibanjem 1. februarja 1935 na učiteljski konferenci predstavil in utemeljil predlog, naj se gimnazija poimenuje po kralju Aleksandru. Zbor je z navdušenjem podprl njegovo pobudo, ravnatelj Simon Dolar pa je prošnjo za preimenovanje poslal oddelku za srednje šolstvo na Ministrstvu prosvete. Čez leto dni, 26. februarja 1936, je prošnjo na predlog ministrstva odobrila Kancelarija Njegovega Veličanstva kralja Petra II., 18. marca pa še sámo ministrstvo. Ugodno rešeno prošnjo je Dolar je novico istega dne posredoval profesorjem, po razredih pa so prebrali ravnateljevo sporočilo, v katerem je naznanil »za naš zavod nad vse častno vest,« da se bo gimnazija preimenovala v Državno realno gimnazijo kralja Aleksandra I. Zedinitelja v Kranju.[23]

Dne 27. marca 1936 je Dolar sklical izredno sejo profesorskega zbora, na kateri je med drugim predlagal, da se v spomin na preimenovanje v gimnaziji odkrijeta dve spominski plošči. Profesorji so sprejeli ravnateljeve predloge.[24] Za dan odkritja so izbrali 28. junij 1936, torej Vidov dan, ki je bil zadnji dan pouka v šolah, ko so razdelili spričevala.[25] Poročevalec Slovenskega naroda je pred svečanostjo zapisal, da bo gimnazija praznovala »v vsej dobi svojega lepega razvoja v novi svobodni državi svoj najlepši praznik,«[26] po njenem zaključku pa je dodal: »Čeprav je bila proslava zamišljena v manjšem obsegu in bolj internega značaja, se je po prizadevanju ravnatelja dr. Dolarja in vsega profesorskega zbora razvila v pravo nacionalno manifestacijo, pri kateri je sodeloval ves Kranj in se tako na dostojen način poklonil manom pokojnega kralja.«[27]

Na slavnostni dan se je v gimnazijski avli zbrala množica domoljubov, podpornikov gimnazije ter predstavnikov društev, države in Cerkve. Dolar je pozdravil ugledne goste: majorja Ivana Oblaka iz Škofje Loke, ki je zastopal kraljevi dvor, sreskega načelnika dr. Alojza Gregorina, ki je zastopal bana Dravske banovine, šolskega inšpektorja Ivana Dolenca, ki je zastopal ministra prosvete, kranjskega župana Cirila Pirca in druge.[28] Sledilo je vpisovanje približno stotih gostov v spominsko knjigo, zatem pa je Dolar imel slavnostni govor, v katerem je »počastil spomin blagopokojnega kralja Aleksandra« ter »podčrtal pomen današnjega slavlja, na katerem dobi kranjska gimnazija ime po pokojnem kralju.«[29] Težko zgodovinsko usodo Jugoslovanov je primerjal z bojem kralja Aleksandra za dobrobit svojih državljanov in dodal: »Da ohranimo spomin na Tebe, naš veliki Mučenik, naša najtežja vidovdanska žrtev, Ti je zavod s pomočjo mestne občine vzidal to ploščo ter jo odkril baš na Vidov dan, ko se obenem spominjamo vseh neštetih žrtev, ki so padle za naš skupni dom. Naj se zalesketa zlati napis najlepšega imena, ki ga more nositi kateri koli zavod v naši lepi Jugoslaviji.«[30]

Sledilo je odkritje plošč. Prvo je odkrila gimnazijka Marija Švikaršič, drugo pa dijak sedmega razreda Milan Ekar. Dolar je povedal, da sta spominski plošči »prvi spomenik kralju mučeniku v Kranju«,[31] in ju izročil v varstvo županu Pircu. Ta je čestital gimnaziji in njenim profesorjem, mladini pa je položil na srce, »naj se ravna po načelih in rekih pokojnega kralja.«[32]

Drugi del slavnosti, svečana akademija, je potekal v telovadnici kranjskega Narodnega doma.  V nabito polnem prostoru so se zbrali številni ugledni meščani in gimnazijci. Program akademije je obsegal različne pesmi slovenskih in jugoslovanskih skladateljev, osrednja skladba, delo Saše Šantla, pa je bila Agenče Božij, ki je posebej za to priložnost nastala na podlagi cerkvenoslovanskega mašnega besedila. Dolar je na koncu dijakom zadnjih razredov razdelil spričevala in se poslovil od njih, najboljšim pa so po akademiji v gimnazijskih prostorih podelili še knjižne nagrade.[33]

Spominski plošči, ki so ju krasili ljudski ornamenti ter kraljevske insignije, je izdelal kamnosek Rudolf Jeglič mlajši. Na prvi plošči je bil vklesan sledeč napis: Po najvišjem dovoljenju / Nj. Vel. kralja Petra II. / in na prošnjo profesorskega zbora / je prejela ta gimnazija naslov: / Državna realna gimnazija kralja Aleksandra I. Zedinitelja. / V spomin visokega odlikovanja je bila ta plošča vzidana / in slovesno odkrita na Vidov dan 1936. Na nasprotni plošči so bile vklesane štiri Aleksandrove misli: „Čuvati edinstvo naroda in celino države – / to je najvišji cilj Moje vladavine, a to mora / biti tudi najvišji zakon za Mene in za vsakogar.“ / „Mladina, Tvoj polet in ogenj Tvoje mladosti naj služi / le eni veliki misli: Za narod, zakaj ni je lepše zemlje / na svetu od tiste, iz katere ste izšli!“ / „Jugoslavija bo še jačja, ako Jaz za njo – padem.“ / „Čuvajte Jugoslavijo!“ / Biseri in iveri / blagopokojnega Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja.[34]

Prvi od navedenih citatov je iz Aleksandrove proklamacije Mojemu dragemu narodu!, s katero je 6. januarja 1929 razpustil parlament in ukinil Vidovdansko ustavo.[35] Vir druge izjave ni ugotovljen. Tretji citat je nekoliko prirejena misel, ki jo je Aleksander izrekel v pogovoru s kiparjem Ivanom Meštrovićem: »Tudi jaz sem samo človek, Jugoslavijo pa so gradili veliko pred mano, zato bo močnejša, če tudi jaz padem zanjo.«[36] Četrti citat naj bi bile Aleksandrove zadnje besede pred smrtjo, četudi se v njihovo verodostojnost danes močno dvomi.

Plošči sta verjetno bili kratkega veka. Četudi točni podatki niso znani, je zaradi usode drugih monarhičnih obeležij v času druge svetovne vojne smiselno sklepati, da sta bili takrat odstranjeni in domnevno uničeni tudi ti plošči.

Viri in literatura

Viri
  1. Arhivsko gradivo iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enota za Gorenjsko
  • SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/I, a. e. 173, »Prepis napisov na spominskih ploščah v kranjski gimnaziji.«
  • SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4206, »Obvestilo kranjskega županstva gimnazijskemu ravnateljstvu.«
  1. Časopisni viri
  • Dom in svet
  • Jutro
  • Slovenec
  • Slovenski narod
Literatura
  • Fajfrić, Željko. Dinastija Karađorđević. Sremska Mitrovica: Tabernakl, 2012.
  • Izvestje 1935. Kranj: Gimnazijsko ravnateljstvo, 1935.
  • Izvestje 1936. Kranj: Gimnazijsko ravnateljstvo, 1936.
  • Janša-Zorn, Olga. »Zgodovina gimnazije v Kranju.« V: Jubilejni zbornik: ob 75-letnici prve mature na gimnaziji Kranj, ur. Ljuba Bertoncelj, France Pibernik in Valentin Pivk, brez pag. Kranj: Gimnazija, 1976.
  • Manojlović Pintar, Olga. Arheologija sećanja: spomenici i identiteti u Srbiji 1918-1989. Beograd: Udruženje za društvenu istoriju, Čigoja štampa, 2014.
  • Meštrović, Ivan. Spomini. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971.
  • Nećak, Dušan, Božo Repe. Kriza: svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2008.
  • Novak, Viktor. Antologija jugoslovenske misli i narodnog jedinstva (1390 – 1930). Beograd: samozaložba, 1930.
  • Rozman, Franc, Vasilij Melik, Božo Repe. Zastave vihrajo: spominski dnevi in praznovanja na Slovenskem od sredine 19. stoletja do danes. Ljubljana: Modrijan, 1999.
  • Šarc, Andrej. »Zadnjih 30 let dela in življenja na naši šoli.« V: Ob sedemdeseti obletnici prve mature na gimnaziji v Kranju 1901-1971, ur. Marjeta Čampa, Valentin Pivk, Andrej Šarc in Stojan Trošt, 5-15. Kranj: Gimnazija, 1971.
  • Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. 4. izdaja. Ljubljana: Modrijan, 2010.

Opombe

[1] »C. kr. cesarja Franca Jožefa gimnazija v Kranju.« Slovenec, 22. december 1898, 3.

[2] »Cerkvena slavnost v Kranju.« Slovenec, 27. oktober 1898, 3.

[3] Prav tam.

[4] Pernè, Fr. »Gimnazijska kapela v Kranju.« Dom in svet, 15. april 1899, 250.

[5] Šarc, Andrej. »Zadnjih 30 let dela in življenja na naši šoli.« V: Ob sedemdeseti obletnici prve mature na gimnaziji v Kranju 1901-1971, ur. Marjeta Čampa, Valentin Pivk, Andrej Šarc in Stojan Trošt, 12. Kranj: Gimnazija, 1971.

[6] SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4206, »Obvestilo kranjskega županstva gimnazijskemu ravnateljstvu.«

[7] Prav tam.

[8] Janša-Zorn, Olga. »Zgodovina gimnazije v Kranju.« V: Jubilejni zbornik: ob 75-letnici prve mature na gimnaziji Kranj, ur. Ljuba Bertoncelj, France Pibernik in Valentin Pivk, brez pag. Kranj: Gimnazija, 1976.

[9] »C. kr. cesarja Franca Jožefa gimnazija v Kranju.« Slovenec, 22. december 1898, 3.

[10] SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/I, a. e. 173, »Prepis napisov na spominskih ploščah v kranjski gimnaziji.«

[11] Prav tam.

[12] »Proč z vsem, kar spominja na Avstrijo!« Slovenski narod, 24. junij 1920, 5.

[13] Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. 4. izdaja. Ljubljana: Modrijan, 2010, 154.

[14] Novak, Viktor. Antologija jugoslovenske misli i narodnog jedinstva (1390 – 1930). Beograd: samozaložba, 1930, X-XI.

[15] Prav tam, LXI.

[16] Manojlović Pintar, Olga. Arheologija sećanja: spomenici i identiteti u Srbiji 1918-1989. Beograd: Udruženje za društvenu istoriju, Čigoja štampa, 2014, 269.

[17] Fajfrić, Željko. Dinastija Karađorđević. Sremska Mitrovica: Tabernakl, 2012, 658.

[18] Nećak, Dušan, Božo Repe. Kriza: svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2008, 129.

[19] »Spomeniki Viteškega kralja v Sloveniji.« Jutro, 6. september 1940, 5.

[20] Čopič, Špelca. Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija, 2000, 333-379.

[21] Izvestje 1936. Kranj: Gimnazijsko ravnateljstvo, 1936, 3.

[22] Izvestje 1935. Kranj: Gimnazijsko ravnateljstvo, 1935, 3.

[23] Izvestje 1936, 3-4.

[24] Prav tam.

[25] Rozman, Franc, Vasilij Melik, Božo Repe. Zastave vihrajo: spominski dnevi in praznovanja na Slovenskem od sredine 19. stoletja do danes. Ljubljana: Modrijan, 1999, 74.

[26] »Praznik kranjske gimnazije.« Slovenski narod, 27. junij 1936, 2.

[27] »Lep praznik gimnazije v Kranju.« Slovenski narod, 1. julij 1936, 4.

[28] Prav tam.

[29] »Lep praznik gimnazije v Kranju«, 4.

[30] Izvestje 1936, 5-6.

[31] »Lep praznik gimnazije v Kranju«, 4.

[32] Prav tam.

[33] »Lep praznik gimnazije v Kranju«, 4.

[34] Izvestje 1936, 5.

[35] »Kraljev manifest na narod.« Slovenski narod, 7. januar 1929, 1.

[36] Meštrović, Ivan. Spomini. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1971, 322.

Up Next

Related Posts