Spominska obeležja na Gimnaziji Kranj v kontekstu političnih sprememb (3. del)

Besedilo je del diplomske naloge: SMILJANIĆ, Ivan. Spominska obeležja na Gimnaziji Kranj v kontekstu političnih sprememb: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.

Državotvorni elementi socialistične Jugoslavije

Po štiri leta trajajoči vojni na slovenskih tleh so ti prostori postali del Jugoslavije pod socialistično oblastjo. Tudi ta je za povezavo narodov v monolitno celoto, lastno utrditev in realizacijo svojih političnih, socialnih ter kulturnih načrtov v družbi posegla po različnih prijemih. Prvi od njih je bil kult padlih borcev, talcev in drugih žrtev v narodnoosvobodilnem boju (NOB). Padli so simbolizirali žrtve, ki so preživelim omogočile svobodo, mir in pravično ureditev, njihovo žrtvovanje pa so bila tista »plodna tla, iz kakršnih rastejo spomeniki.«[1] Spomenike NOB so najprej začeli postavljati po gozdovih in hribih, na krajih smrti in spopadov, nato pa še v mestih (na glavnih trgih, v tovarnah, šolah idr.), s čimer je nastala prava mreža spomenikov, ki so opozarjali na razprostranjenost partizanskega gibanja in upora proti okupatorju.[2] Arh. Edvard Ravnikar je ugotavljal, da so v Sloveniji po letu 1945 »postavili nenavadno veliko spomenikov, verjetno več kot v vseh drugih delih države skupaj.«[3] »Nikjer ni in ne bo spomenikov dovolj ali preveč«, je bilo svojevrstno geslo tistega časa.[4]

Seveda je razumljivo, da so spomeniki imeli tudi ideološko plat, ki je razvijala revolucionarno zavest, legitimirala novo oblast[5] in mimoidoče opozarjala tako na (uradne) zgodovinske temelje države kot tudi na njene cilje v prihodnosti. Spomeniki so bili »véliki učitelj, ki neprestano uči. In kar je še važnejše: ki neprestano prav uči!«[6]

Drugi temelj za zasidranje Komunistične partije Jugoslavije na oblasti je bil kult okoli njenega voditelja Josipa Broza–Tita, ki se je sistematično gradil od leta 1942 dalje[7] in sčasoma prerasel v ritualno čaščenje na dan mladosti s štafeto in njeno predajo na beograjskem stadionu JLA. Tudi tokrat so po vseh javnih prostorih namestili Titove portrete, fotografije, reliefe in kipe. Maršal se ni temu nikoli upiral ali menil, da je čaščenje preseglo meje racionalnega.[8] Zanimiva je opazka Bojane Pejić, da do leta 1980 na prireditvah ob dnevu mladosti na stadionu ni bilo Titovih podob, saj je bil prisoten »izvirnik«, po njegovi smrti pa so uporabljali iz leta v leto večje in grotesknejše maršalove portrete.[9]

Ureditev socialistične Jugoslavije danes nekateri primerjajo s teokratsko ureditvijo, saj je v njej obstajala »civilna religija«, torej sistem mitov, simbolov in ritualov, ki je imel funkcijo nacionalnega legitimacijskega mehanizma[10] in je nadomestil manjkajočo pravo religijo.[11]

Spominska plošča v NOB padlim dijakom in profesorju

Plošča, na kateri so vklesana le imena sedemnajstih padlih dijakov, ki so gimnazijo obiskovali v šolskem letu 1940/1941 (ne pa tudi nekdanjih dijakov, ki so tudi padli), je bila odkrita leta 1951, ko so na gimnaziji praznovali tri jubileje: 50 let od prve mature, 90 let od ustanovitve nižje gimnazije v Kranju ter 140 let od nastanka srednje šole v Ilirskih provincah. Na gimnazijo je ob odkritju plošče prišlo deset od trinajstih takrat še živečih maturantov, ki so maturirali leta 1901, pa tudi štirje profesorji, med katerimi je bil tudi nekdanji ravnatelj, skoraj osemdesetletni dr. Josip Tominšek.[12] Že na predvečer svečanosti je potekal sprejem maturantov pred gimnazijo, naslednjega dne, v sredo, 27. junija 1951, pa so v gimnazijski avli odkrili spominsko ploščo. Sledil je osrednji del prireditve, slavnostna akademija v Prešernovem gledališču, ki so jo poleg nekdanjih maturantov in profesorjev obiskali tudi številni drugi gostje, med katerimi je bil tudi minister za prosveto in kulturo Boris Ziherl.[13] Po zaključku prireditve so se obiskovalci zbrali na kosilu ter družabni prireditvi, na kateri so se družili maturantje in profesorji vseh generacij.[14]

Rdeče obarvani napis na plošči iz črnega marmorja je naslednji: V NARODNI OSVOBODILNI BORBI SO ŽRTVOVALI / ŽIVLJENJE PROFESOR FRANC ŠIPIC IN NAŠI DIJAKI / IZ L. 1940/41 / STANE ŽAGAR, TATJANA SAJOVIC, BOGOMIL ROTAR / MILENA KORBAR, ZORAN BELE, VLADIMIR ERJAVEC, / ALFONZ ŠIŠKA, JANEK SAJOVIC, MARIJAN RAMOVŠ, / PAVEL PANCE, IVAN KENDA, VIKTOR GREGORAČ, / PAVEL CUNJA, IVAN TOPORIŠ, STANISLAV PESJAK, / NADA ŽAGAR,.

Spominska plošča v NOB padlim dijakom in profesorjem. (Vir: avtorjev osebni arhiv, foto: Ivan Smiljanić.)Krajše biografije padlih dijakov so na gimnaziji zbrali leta 1961;[15] ob pripravah na postavitev plošče so sestavili le seznam njihovih imen.[16] Med pomembnejšimi imeni na plošči so Stane Žagar ml., organizator upora na gimnaziji, ki je skupaj s štirinajstimi soborci padel leta 1942 v spopadu pri okrogelski jami, Alfonz Šiška, skojevec in aktivist OF, ki so ga kot talca ustrelili leta 1942, Milena Korbar, ki je padla med nemškim napadom na Šorlijev mlin na severnem obrobju Kranja, in prof. France Šipic, edini padli profesor, ki je bil med vojno izseljen v Srbijo in je leta 1944 padel na sremski fronti.[17]

Plošča je na svojem mestu ostala vse do danes, vendar pred njo ne potekajo svečanosti ali druge prireditve, večkrat je tudi skrita za lestvami, ki so prislonjene nanjo. Ker je vhod za dijake zdaj na drugi strani poslopja, »plošča ne more opravljati vloge spomina in opomina današnji mladini tako, kot bi ga morala.«[18]

Vazi na pročelju gimnazije

Leva vaza na pročelju šole. (Vir: avtorjev osebni arhiv, foto: Ivan Smiljanić.)V šolskem letu 1958/59 so se zaradi slabega stanja šolskega pročelja, ki je »že skoraj razpadalo«, odločili za prenovo, s katero je inž. arh. Maks Strenar po takratni interpretaciji »zabrisal hladen, tipiziran slog starega avstrijskega uradnega poslopja in gimnazija je dobila modernejše lice, ki je dalo novo urejenemu Trgu revolucije z Dolinarjevimi simboli iz narodnoosvobodilnega boja dostojno ozadje.«[19] Obnovitvena dela so pod nadzorom zasebnega gradbenika Mirana Bidovca potekala med junijem 1958 ter pomladjo 1959.[20] Med obnovo so preoblikovali glavni vhod, odstranili ograjo okoli stavbe, zamenjali dotrajana okna ter nad vhodom sezidali balkon.[21]

Desna vaza na pročelju šole. (Vir: avtorjev osebni arhiv, foto: Ivan Smiljanić.)Izvajalci obnove gimnazijskega pročelja so očitno želeli posebej obeležiti, da je do nje prišlo v času socializma, zato so v prazni niši postavili dve granitni, več metrov visoki vazi. Na njih sta pritrjeni manjši kamniti plošči, od katerih je na levi vazi vklesan napis REST., na desni pa 1958. Napisa predstavljata lapidaren spomin na obnovo (restavracijo) leta 1958, s čimer sta pročelju šole, ki ni moglo prikriti svojega avstrijskega izvora, dali socialistično konotacijo.

Doprsni kip in reliefi Josipa Broza–Tita

Titovo doprsje je stalo na kamniti polici nad portalom, ki povezuje dva prostora gimnazijske zbornice.[22] Doprsje je bilo izdelano bodisi iz kovine bodisi iz patiniranega mavca. Avtor ostaja neznan, najverjetneje pa je šlo za serijsko proizveden primerek.

Z nekaterih arhivskih fotografij gimnazijskih prostorov je razvidno, da so posamezne učilnice krasili Titovi reliefi. Eden od dokumentiranih se je nahajal v fizikalni učilnici,[23] drugi pa v učilnici za tehniko.[24] V obeh primerih gre za upodobitev desnega profila na pravokotni podlagi, vendar reliefa nista povsem identična.

Vsa navedena kiparska dela so v prvi polovici 1990. let skupaj s številnimi drugimi portreti nekdanjega predsednika izginila iz šolskih prostorov. Odstranjevanje je po pričevanju mag. Valentina Pivka potekalo postopoma in ne po izrecni direktivi. Titov kip iz zbornice je odkupil v ZDA delujoči slovenski fizik Dušan Petrač.[25]

Relief Nikole Tesle

Relief Nikole Tesle. (Vir: avtorjev osebni arhiv, foto: Ivan Smiljanić.)Na steni ene od učilnic za fiziko (št. 31) je dolgo časa visel bronasti okrogli medaljon izumitelja in fizika Nikole Tesle, pritrjen na leseno podlago. Na njem ni zaznamkov o avtorju ali času nastanka, na obodu medaljona se nahaja le napis NIKOLA / TESLA. Podobo razmišljujočega znanstvenika je neznani medaljer verjetno povzel po doprsnem kipu, ki ga je v 1950. letih izdelal Teslov prijatelj in sloviti hrvaški kipar Ivan Meštrović.

Po generalni obnovi učilnice leta 2014 in novem ometanju sten relief ni bil vrnjen na nekdanje mesto. Zdaj je deponiran v sosednjem fizikalnem kabinetu.

Nepostavljena kipa pomembnih Gorenjcev

Na koncu obsežne obnove gimnazije, ki je potekala med letoma 1986 in 1990, se je v šoli pojavil predlog, da s fasade odstranijo prej omenjeni vazi in ju nadomestijo »s kipi dveh pomembnih Gorenjcev.«[26] Po pričevanju tedanjega ravnatelja mag. Valentina Pivka je bil predlog zgolj neuradna domislica, ki ni bila nikoli resneje obravnavana. Pojasnil je tudi, da sta bila Gorenjca, ki so ju imeli v mislih, pesnik France Prešeren ter politik in filozof Anton Fister (Füster) iz Radovljice.[27]

Viri in literatura

Viri

Arhivsko gradivo iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enota za Gorenjsko
  • SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/I, a. e. 180, »Padli dijaki v času 1941 – 1945.«
  • SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/II, a. e. 187, »Fizikalna učilnica pred 1971.«
  • SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/II, a. e. 187, »Januar 1973.«
  • SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/II, a. e. 187, »Zbornica pred letom 1971.«
  • SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 76, »Nekaj podatkov o dijakih – borcih, ki so bili v letih 1940/41 redni dijaki kranjske gimnazije pa so padli v NOB.«
Osebni vir
  • Valentin Pivk
Časopisni viri
  • Glas
  • Glas Gorenjske
  • Gorenjski glas

Literatura

  • Čopič, Špelca. Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija, 2000.
  • Manojlović Pintar, Olga. Arheologija sećanja: spomenici i identiteti u Srbiji 1918-1989. Beograd: Udruženje za društvenu istoriju, Čigoja štampa, 2014.
  • Mikuž, Metod. »Kratek pregled dejavnosti narodnoosvobodilnega boja (NOB).« V: Pomniki naše revolucije, ur. Ferdo Gestrin, Miroslav Luštek, Metod Mikuž in Edo Turnher, 7-20. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961.
  • Nikolić, Kosta. Tito govori što narod misli: kult Josipa Broza Tita 1944–1949. Beograd: Službeni list SCG, 2006.
  • Perica, Vjekoslav. »Herojstvo, mučeništvo i karizma u civilnoj religiji titoizma: Proturječja između Titovog kulta i kulta narodnih heroja Jugoslavije.« V: Tito – viđenja i tumačenja: zbornik radova, ur. Olga Manojlović Pintar, 582-597. Beograd: Institut za noviju istoriju Srbije, Arhiv Jugoslavije, 2011.
  • Pivk, Valentin. Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur. Kranj: Gimnazija, 2001.
  • Prodanović, Mileta. Stariji i lepši Beograd. 3. izdaja. Beograd: Stubovi kulture, 2004.
  • Ravnikar, Edvard. »Če se ozremo nazaj.« Sinteza, 4/5-6 (1967), 31-34.
  • Šarc, Andrej. »Zadnjih 30 let dela in življenja na naši šoli.« V: Ob sedemdeseti obletnici prve mature na gimnaziji v Kranju 1901-1971, ur. Marjeta Čampa, Valentin Pivk, Andrej Šarc in Stojan Trošt, 5-15. Kranj: Gimnazija, 1971.

Opombe

[1] Čopič, Špelca. Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija, 2000, 157.

[2] Manojlović Pintar, Olga. Arheologija sećanja: spomenici i identiteti u Srbiji 1918-1989. Beograd: Udruženje za društvenu istoriju, Čigoja štampa, 2014, 110.

[3] Ravnikar, Edvard. »Če se ozremo nazaj.« Sinteza, 4/5-6 (1967), 31.

[4] Mikuž, Metod. »Kratek pregled dejavnosti narodnoosvobodilnega boja (NOB).« V: Pomniki naše revolucije, ur. Ferdo Gestrin, Miroslav Luštek, Metod Mikuž in Edo Turnher, 20. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961.

[5] Manojlović Pintar, Arheologija sećanja, 143.

[6] Mikuž, »Kratek pregled …«, 20.

[7] Nikolić, Kosta. Tito govori što narod misli: kult Josipa Broza Tita 1944–1949. Beograd: Službeni list SCG, 2006, 35.

[8] Prav tam, 339.

[9] Prodanović, Mileta. Stariji i lepši Beograd. 3. izdaja. Beograd: Stubovi kulture, 2004, 22.

[10] Perica, Vjekoslav. »Herojstvo, mučeništvo i karizma u civilnoj religiji titoizma: Proturječja između Titovog kulta i kulta narodnih heroja Jugoslavije.« V: Tito – viđenja i tumačenja: zbornik radova, ur. Olga Manojlović Pintar, 582. Beograd: Institut za noviju istoriju Srbije, Arhiv Jugoslavije, 2011.

[11] Nikolić, Tito govori što narod misli, 17.

[12] »Petdesetletnica prve mature na kranjski gimnaziji.« Gorenjski glas, 5. julij 1951, 1.

[13] Čampa, Marjeta. »Iz zgodovine kranjske gimnazije (1810 – 1976).« Glas, 14. maj 1976, 13.

[14] »Petdesetletnica prve mature …«, 1.

[15] SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 76, »Nekaj podatkov o dijakih – borcih, ki so bili v letih 1940/41 redni dijaki kranjske gimnazije pa so padli v NOB.«

[16] SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/I, a. e. 180, »Padli dijaki v času 1941 – 1945.«

[17] Šarc, Andrej. »Zadnjih 30 let dela in življenja na naši šoli.« V: Ob sedemdeseti obletnici prve mature na gimnaziji v Kranju 1901-1971, ur. Marjeta Čampa, Valentin Pivk, Andrej Šarc in Stojan Trošt, 7-9. Kranj: Gimnazija, 1971.

[18] Pivk, Valentin. Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur. Kranj: Gimnazija, 2001, 189.

[19] Šarc, »Zadnjih 30 let …«, 13.

[20] Prav tam.

[21] S. Š. »V Kranju – dve „Evropi“.« Glas Gorenjske, 5. september 1958, 3.

[22] SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/II, a. e. 187, »Zbornica pred letom 1971.«

[23] SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/II, a. e. 187, »Fizikalna učilnica pred 1971.«

[24] SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/II, a. e. 187, »Januar 1973.«

[25] Pogovor avtorja z mag. Valentinom Pivkom, 3. avgust 2016.

[26] Pivk, Gimnazija Kranj in stoletje …, 93.

[27] Pogovor avtorja z mag. Valentinom Pivkom, 3. avgust 2016.

Up Next

Related Posts