Spominska obeležja na Gimnaziji Kranj v kontekstu političnih sprememb (1. del)

Besedilo je del diplomske naloge: SMILJANIĆ, Ivan. Spominska obeležja na Gimnaziji Kranj v kontekstu političnih sprememb: diplomsko delo. Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino, avgust 2016.

Uvod

Spomeniki, »kiparska in/ali arhitekturna dela, postavljena na javnem prostoru«, ne spominjajo le »na pomembne osebe ali dogodke«,[1] temveč posredno pričajo tudi »o interesih in prizadevanjih ljudi, ki so ga postavili,« zato jih imamo lahko za »družbenozgodovinski dokument.«[2] Spomeniki neke države kažejo, katere osebe, dogodki, ideje in vrednote so v tej državi (vsaj deklarativno) cenjeni in vredni javnega spomina.

Med obdobjem, ko živi zgodovinska oseba oz. ko se zgodi pomemben dogodek, in obdobjem, ko se jim postavi spomenik, ponavadi preteče nekaj časa, med katerim se formirajo različne interpretacije o pomenu, teži in predznačenosti osebe oz. dogodka. Družbeni okviri določajo, česa se bo skupnost spominjala in česa ne oz. »kaj se je »zares« zgodilo v določenem delu preteklosti.«[3] Merodajno interpretacijo običajno oblikuje oblast, »ki ima odprte roke za postavljanje spomenikov, ki niso v nasprotju z njeno koncepcijo reda in oblasti,« zato »[i]zkoriščani, uporniki in revolucionarji nimajo spomenikov v kraju in času svojega uporništva.«[4] Spomeniki nosijo vnaprej določeno idejno (ali bolj neposredno: ideološko) sporočilo, zato jih »ni moč obravnavati zgolj kot umetniško delo brez vsebine in ideološkega sporočila.«[5]

Novodobni spomenik je oblikoval (zahodno)evropski nacionalizem. Številni nacionalizmi so svoj vzpon gradili na domnevno skupni preteklosti svojih pripadnikov in ob spomenikih naj bi se člani skupnosti zavedeli, da pripadajo določenemu kolektivu. Bili so lokacije ritualov in komemoracij, pri čemer je ponavljajoče se obredje skušalo dajati vtis, da traja od pamtiveka, četudi je bilo skonstruirano na (pol)fiktivnih temeljih oz. na novo izumljeno.[6] Zahodnoevropski spomeniki 19. stoletja so bili del dekoracije na ulicah in trgih prestolnic, v katerih so skušali z obsežnimi novogradnjami vzbuditi videz veličastnosti ter nacionalnega ponosa.[7] Nove državne ureditve, ki so v 20. stoletju nastajale iz starih imperijev, so formirale svojo podobo preteklosti in zavrgle nekdanje poglede na preteklost.[8]

Večino obravnavanih obdobij zaznamujejo državni, nacionalni ter razredni simboli, ki so v različnih državah definirali in ustvarjali identiteto posameznikov in skupin,[9] zato bi lahko celoten proces najkrajše opisali z izrazom, ki ga je srbska zgodovinarka Dubravka Stojanović sicer uporabila za opis novejše srbske zgodovine: »kontinuiteta v diskontinuiteti.«[10]

Na osnovi povedanega je razvidno, da so zgodovinski dogodki sicer dejstva, vendar se njihove razlage in vloge spreminjajo. Menjavanje pogledov na zgodovino lahko opazujemo tudi v poslopju Gimnazije Kranj (Koroška cesta 13), kjer se je izmenjala cela vrsta spominskih obeležij, kar je zanimivo pričevanje o ideoloških poudarkih različnih oblasti, od avstro-ogrske do slovenske.

Državotvorni elementi Avstro-Ogrske

Eden od ključnih simbolov Avstro-Ogrske monarhije je bil njen cesar Franc Jožef I., ki je predstavljal enotnost in povezanost večetnične monarhije. V državi je bila oblikovana podoba cesarja kot očeta vseh narodov, v obratni smeri pa je delovala lojalnost podanikov cesarju (Kaisertreue).[11] Cesar je bil simbol »dobrih starih časov«,[12] torej kontinuitete, varnosti in stabilnosti. Franca Jožefa je na stara leta – zlasti med prvo svetovno vojno[13] – v propagandi obdajal močan kult osebnosti. Tudi prebivalci slovenskih dežel so bili Francu Jožefu »močno zvesti.«[14]

Po Avstro-Ogrski so postavili nepregledno množico cesarjevih spomenikov, na tako rekoč vseh javnih krajih monarhije pa so viseli cesarjevi portreti, ki so državljanom dajali občutek vladarjeve vseprisotnosti in povezanosti heterogene države.

Poleg vojske in uradništva je bil eden izmed temeljev habsburške vladavine tudi Katoliška cerkev. Cerkvene svečanosti so bile pomemben del vsakoletnih slovesnosti v monarhiji vse od prihoda mladega Franca Jožefa na prestol.[15]

Grba Avstrije in Kranjske

Avstrijski grb na pročelju gimnazije. (Vir: avtorjev osebni arhiv, foto: Ivan Smiljanić.)

Prva prednica današnje gimnazije v Kranju je bila kratkovečna francoska gimnazija, ustanovljena leta 1810. V naslednjih desetletjih je bila gimnazija še večkrat ukinjena in na novo ustanovljena, dokler ni Franc Jožef leta 1894 podpisal odločbe o ustanovitvi popolne gimnazije.[16] Eden od pogojev za ustanovitev gimnazije je bila izgradnja novega šolskega poslopja, zato je ljubljanski gradbenik Viljem Treo zrisal načrte za novo poslopje.[17]

Kranjski grb na pročelju gimnazije. (Vir: avtorjev osebni arhiv, foto: Ivan Smiljanić.)

Vodja gradnje Heinrich Czeschner je med gradnjo v nekaterih detajlih spremenil šolsko pročelje, kot ga je predvidel Treo, in na fasado dodal dva grba. Na levi se nahaja avstrijski grb, ki ga obdajajo rokokojske vijuge, cvetje ter palmove in lovorove veje (simbola zmage). Nad grbom se nahaja upodobitev avstrijske cesarske krone. Desni grb predstavlja deželo Kranjsko. Obdajajoče okrasje je enako kot pri avstrijskem grbu, le krona predstavlja knežji klobuk.

Nepostavljena alegorična kipa Avstrije in Kranjske

Treo je v svojih načrtih gimnazijskega poslopja v višini prvega nadstropja dodal dve prazni niši na levi in desni strani pročelja.[18] Ko so kranjski občinski odborniki na seji 13. marca 1896 pregledovali te načrte, je eden izmed njih komentiral, da se mu pročelje »nikakor ne dopade«, ker so v centralnem delu »okna prav blizo skupaj«, medtem ko so na obeh straneh »blizo 8 metrov široke stene skoraj prazne«, kar po njegovem »ni okusno in lepo.«[19] Odborniki so sčasoma vseeno potrdili Treove načrte, vendar so niše želeli dopolniti z dvema kipoma, ki bi predstavljala Avstrijo in Kranjsko. Junija 1897 so začeli razpošiljati poizvedovanja umetnikom in umetniškim združenjem glede ponudb za izdelavo dvometrskih kipov.[20]

Risba kipa Avstrije Ivana Zajca. (Vir: SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4205, »Risba kipov Avstrije in Kranjske.«)

Na seji občinskega odbora 16. julija 1897 je vodja nadzorovalnega odseka Franc Dolenc poročal, da so se na razpis javili trije ponudniki. Prvo je bilo kiparsko združenje Fischer, Haselsteiner in Bock iz Gradca, ki je izdelavo ponudilo za 940 oz. v dražji različici 1400 goldinarjev. Drugi je bil slovenski akademski kipar Ivan Zajec (čez nekaj let je zaslovel kot avtor Prešernovega spomenika v Ljubljani), ki je za izdelavo kipov zahteval 1400 goldinarjev. Zadnja je bila kiparska zadruga z Dunaja (Wiener Bildhauer-Association), ki je zahtevala 960 goldinarjev. Dolenc je priporočil naročilo pri zadrugi, kar so na seji potrdili.[21] Konec septembra 1897, že po svečanem odprtju gimnazije, se je na razpis odzval tudi akademski kipar Alojzij Repič. Prosil je, da županstvo izbere kamen, iz katerih naj bosta kipa, da bo lahko povedal svojo ceno, ki »gotovo ne bode pretirana.«[22] Zanimanje za izdelavo kipov je že junija 1897 pokazal tudi podobar Franc Ksaver Tončič iz Kamnika,[23] vendar očitno ni oddal ponudbe.

Risba kipa Kranjske Ivana Zajca. (Vir: SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4205, »Risba kipov Avstrije in Kranjske.«)

Natančnejši podatki o modelih in osnutkih za kipa so danes v glavnem neznani, ohranjena pa je risba kipov Ivana Zajca. Avstrijo si je zamislil kot mlado žensko s pajčolanom na glavi in lahkotno, dolgo obleko brez rokavov. V desnici drži vladarsko žezlo, z levico pa se steguje proti avstrijski cesarski kroni na podstavku ter mogočnemu meču. Pod žezlom se nahaja dvoglavi orel. Kranjska je podobna Avstriji, razlikuje pa se pri obdajajočih atributih: z desnico drži ščit z grbom dežele Kranjske, z levico pa pestuje meč in drži (domnevno) vojvodsko krono.[24] Na seji občinskega odseka za gimnazijo 27. oktobra 1897 so zadnjič obravnavali vprašanje kipov v nišah. Sklenili so, »da se podobi naroči pozneji.«[25] Načrt je s tem utonil v pozabo; kipi najverjetneje niso bili nikoli naročeni ali izdelani.

Sklepni kamen in spominska plošča odprtju gimnazije

Praznični 18. september 1897, ko so v Kranju odprli novo gimnazijsko poslopje, so meščani želeli proslaviti »kar najsijajneje mogoče«.[26] Že zgodaj zjutraj so se v mestu zbrali predstavniki gorenjskih društev, kranjske občine ter gimnazije, na kolodvoru pa je župan Karol Šavnik pozdravil goste iz Ljubljane, med katerimi so bili kranjski deželni predsednik Viktor baron Hein, kranjski deželni glavar Oto pl. Detela in ljubljanski župan Ivan Hribar. Po maši v župnijski cerkvi sv. Kancijana je sledil slavnostni sprevod predstavnikov društev od cerkve do novega gimnazijskega poslopja.[27] Ugledni gostje so se zbrali v gimnazijskem preddverju, kjer jih je še enkrat pozdravil Šavnik. Hein je nato podpisal sklepno listino, ki so jo vzidali v sklepni kamen poslopja in blagoslovili. Šavnik je opozoril na pomen trenutka odprtja in na koncu nagovora rekel: »Ti pa, ploščica, se odkrij in pričaj leta in leta o požrtvovalnosti ter navdušenosti kranjske občine za napredek in razvoj mile domovine.«[28] Ob teh besedah so odkrili spominsko ploščo.

Nadaljevanje programa je potekalo v okrašeni gimnazijski kapeli. S slavnostnimi nagovori so nastopili Šavnik, Hein in gimnazijski ravnatelj Josip Hubad, ki so izrazili hvaležnost za ustanovitev gimnazije in dijake pozvali k marljivemu delu.[29] Popoldne je na vrtu gostilničarja Petra Mayrja potekal banket, na katerem so imeli domačini in gostje napitnice, posvečene cesarju in politikom, zaslužnim za odprtje gimnazije. V parku Zvezda pred gimnazijo so kranjske dame priredile tržnico, katere izkupiček so donirale dijaški kuhinji. Zvečer je potekal še koncert vojaške godbe s plesom, ki je zaključil »prelepi dan, o katerem si bodemo vsi, ki smo se ga udeležili, ohranili neskaljen spomin.«[30]

Na slavnostni dan so v gimnaziji postavili dve spominski obeležji. Prvo je sklepni kamen, v katerega so položili Spomenico kranjske gimnazije, ki so jo podpisali deželni predsednik Hein in nekateri gostje. Gimnazijski profesor Anton Štritof je v spomenici popisal dogodke med letoma 1861 in 1897, povezane z nastankom gimnazije. Zapis se končuje z željo: »Vsegamočni Bog čuvaj to zgradbo in njegov blagoslov rosi obilno na delovanje šole.«[31]

Drugo obeležje je bila spominska plošča iz črnega marmorja, ki jo je (tako kot sklepni kamen) izdelal kranjski kamnosek Rudolf Jeglič. Na plošči je bil vklesan naslednji napis: Njegovo Veličanstvo presvetli cesar / Franc Jožef I. / je z najvišo odločbo z dne 21. julija 1894, / ko je bil c. kr. naučni minister njegova vzvišenost / dr. Stanislav Poraj, / vitez Madeyski, / milostno blagovolil dovoliti, / da se počenši s šolskim letom 1894/95. / otvori c. kr. višja gimnazija v Kranji. / Poslopje je postavila mestna občina Kranj / pod županstvom / Karola Šavnika / po kranjski stavbinski družbi / ter dne 18. septembra 1897. slovesno oddala / v porabo visoki c. kr. učni upravi, / ko je bil c. kr. naučni minister njegova vzvišenost / baron dr. Pavel Gautsch, / pl. Frankenthurm / in c. kr. deželni predsednik kranjski / baron Viktor Hein.[32]

Plošča je vse do leta 1935 ostala na prvotnem mestu,[33] vendar je bila kmalu zatem odstranjena zaradi postavitve dveh novih plošč. Zanimivo je, da je bila plošča še vrsto let po razpadu Avstro-Ogrske v Kranju nekakšen simbol skromnosti kranjskih občinskih mož, ki menda niso pustili, da se njihova imena vklešejo vanjo, četudi so bili zaslužni za ustanovitev gimnazije in njeno izgradnjo. »Danes bi bilo menda malo tako skromnih mož«, so še dodali v časopisu Gorenjec.[34]

Opombe

[1] Žitko, Sonja. Po sledeh časa: spomeniki v Sloveniji: 1800-1914. Ljubljana: Debora, 1996, 7.

[2] Prav tam.

[3] Jezernik, Božidar. Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani. Ljubljana: Modrijan, 2014, 7.

[4] Čopič, Špelca. Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija, 2000, 21.

[5] Komić Marn, Renata. »Možje na konjih: vloga in recepcija konjeniškega spomenika na Slovenskem.« Acta historiae artis Slovenica, 18/2 (2013), 113.

[6] Hobsbawm, Eric, Terence Ranger, ur. The invention of tradition. 2. izdaja. Cambridge: Cambridge University Press, 1993, 1-14.

[7] Hobsbawm in Ranger, The invention of tradition, 126.

[8] Jezernik, Mesto brez spomina, 21.

[9] Manojlović Pintar, Olga. Arheologija sećanja: spomenici i identiteti u Srbiji 1918-1989. Beograd: Udruženje za društvenu istoriju, Čigoja štampa, 2014, 9.

[10] Čubrilo, Jasmina. »Two Monuments by Sreten Stojanović: Continuity in Discontinuity.« Acta historiae artis Slovenica, 18/2 (2013), 59.

[11] Jezernik, Mesto brez spomina, 207.

[12] Repe, Božo. »Cesar Franc Jožef.« Mladina, 15. april 2016, 46.

[13] Nećak, Dušan, Božo Repe. Prelom: 1914-1918: svet in Slovenci v 1. svetovni vojni. Ljubljana: Sophia, 2005, 34.

[14] Prav tam, 33.

[15] Unovsky, Daniel. »Reasserting Empire: Habsburg Imperial Celebrations after the Revolutions of 1848–1849.« V: Staging the Past: The Politics of Commemoration in Habsburg Central Europe, 1848 to the Present, ur. Maria Bucur in Nancy Wingfield, 23. West Lafayette: Purdue University Press, 2001.

[16] Pivk, Valentin. Gimnazija Kranj 1810 – 2010: dvesto let od začetka gimnazijskega izobraževanja v Kranju. Kranj: Gimnazija, 2010, 15-20.

[17] Pivk, Valentin. Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur. Kranj: Gimnazija, 2001, 69.

[18] SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 66, »K. k. Obergymnasium Krainburg.«

[19] SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 88, a. e. 1163, »Zapisnik kranjskega občinskega odbora 13. marca 1896.«

[20] SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 88, a. e. 1170, »Poizvedovanje občine Kranj pri Wiener Bildhauer-Association.«

[21] SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 88, a. e. 1170, »Zapisnik seje kranjskega občinskega odbora 16. julija 1897.«

[22] SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4206, »Prošnja Alojzija Repiča kranjskemu županstvu.«

[23] SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4205, »Pismo Franca Ksaverja Tončiča kranjskemu županstvu.«

[24] SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4205, »Risba kipov Avstrije in Kranjske.«

[25] SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4205, »Zapisnik seje kranjskega gimnazijskega odseka 27. oktobra 1897.«

[26] »Slavnost ob otvoritvi novega gimnazijskega poslopja v Kranji.« Slovenski narod, 22. september 1897, 2.

[27] Prav tam.

[28] »Slavnost ob otvoritvi novega gimnazijskega poslopja v Kranji.« Slovenski narod, 23. september 1897, 3.

[29] A.+F.+K. »Slavnost ob otvoritvi novega gimnazijskega poslopja v Kranji.« Slovenski narod, 25. september 1897, 3.

[30] Prav tam.

[31] SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/I, a. e. 173, »Spomenica kranjske gimnazije vzidane pod sklepni kamen novega gimnazijskega poslopja dne 18. septembra 1897 l.«

[32] SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/I, a. e. 173, »Prepis napisov na spominskih ploščah v kranjski gimnaziji.«

[33] Prav tam.

[34] »Obletnica in nje refleksi.« Gorenjec, 22. december 1934, 2.

Viri in literatura

 Viri
  1. Arhivsko gradivo iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enota za Gorenjsko
  • SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/I, a. e. 173, »Prepis napisov na spominskih ploščah v kranjski gimnaziji.«
  • SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 65/I, a. e. 173, »Spomenica kranjske gimnazije vzidane pod sklepni kamen novega gimnazijskega poslopja dne 18. septembra 1897 l.«
  • SI-ZAL-KRA-122, Gimnazija Kranj, šk. 66, »K. k. Obergymnasium Krainburg.«
  • SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 88, a. e. 1163, »Zapisnik kranjskega občinskega odbora 13. marca 1896.«
  • SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 88, a. e. 1170, »Poizvedovanje občine Kranj pri Wiener Bildhauer-Association.«
  • SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 88, a. e. 1170, »Zapisnik seje kranjskega občinskega odbora 16. julija 1897.«
  • SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4205, »Pismo Franca Ksaverja Tončiča kranjskemu županstvu.«
  • SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4205, »Risba kipov Avstrije in Kranjske.«
  • SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4205, »Zapisnik seje kranjskega gimnazijskega odseka 27. oktobra 1897.«
  • SI-ZAL-KRA-2, Občina Kranj, šk. 267, a. e. 4206, »Prošnja Alojzija Repiča kranjskemu županstvu.«
  1. Časopisni viri
  • Gorenjec
  • Mladina
  • Slovenec
Literatura
  • Čopič, Špelca. Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja. Ljubljana: Moderna galerija, 2000.
  • Čubrilo, Jasmina. »Two Monuments by Sreten Stojanović: Continuity in Discontinuity.« Acta historiae artis Slovenica, 18/2 (2013), 59-74.
  • Hobsbawm, Eric, Terence Ranger, ur. The invention of tradition. 2. izdaja. Cambridge: Cambridge University Press, 1993.
  • Jezernik, Božidar. Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani. Ljubljana: Modrijan, 2014.
  • Komić Marn, Renata. »Možje na konjih: vloga in recepcija konjeniškega spomenika na Slovenskem.« Acta historiae artis Slovenica, 18/2 (2013), 95-114.
  • Manojlović Pintar, Olga. Arheologija sećanja: spomenici i identiteti u Srbiji 1918-1989. Beograd: Udruženje za društvenu istoriju, Čigoja štampa, 2014.
  • Nećak, Dušan, Božo Repe. Prelom: 1914-1918: svet in Slovenci v 1. svetovni vojni. Ljubljana: Sophia, 2005.
  • Pivk, Valentin. Gimnazija Kranj 1810 – 2010: dvesto let od začetka gimnazijskega izobraževanja v Kranju. Kranj: Gimnazija, 2010.
  • Pivk, Valentin. Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur. Kranj: Gimnazija, 2001.
  • Unovsky, Daniel. »Reasserting Empire: Habsburg Imperial Celebrations after the Revolutions of 1848–1849.« V: Staging the Past: The Politics of Commemoration in Habsburg Central Europe, 1848 to the Present, ur. Maria Bucur in Nancy Wingfield, 13-45. West Lafayette: Purdue University Press, 2001.
  • Žitko, Sonja. Po sledeh časa: spomeniki v Sloveniji 1800 – 1914. Ljubljana: Debora, 1996.
Up Next

Related Posts