27. julija 1953 so po več mesečnih pogajanjih podpisali dokument o prekinitvi bojev in ustanovitvi demilitarizirane cone. S tem je bil končan spopad na korejskem polotoku, mirovna pogodba pa še vedno ni sklenjena.
Korejo so ob koncu druge svetovne vojne osvobodile ameriške in sovjetske enote. Japonski okupator se je moral umakniti, državo pa sta ZDA in SZ razdelili po 38. vzporedniku na dve okupacijski coni. 27. decembra 1945 so predstavniki ZDA, SZ in Velike Britanije podpisali Moskovski sporazum, po katerem naj bi enote ostale na polotoku največ pet let ter pomagale vzpostaviti oblast nad enotno državo. Nastop “hladne vojne” je to onemogočil in na obeh straneh razmejitvene črte sta nastali državi z različno politično orientacijo.
Vojna na polotoku jutranje tišine je izbruhnila 25. junija 1950. Obe strani sta obtoževali druga drugo, da je začela vojno. V ofenzivo so krenile severne sile. Do 28. junija 1950 so zasedle Seul, prestolnico južne države. Južne enote so se umikale proti jugu polotoka.
Že 25. junija se je sestal Varnostni svet OZN. Na predlog ameriškega predsednika je sprejel resolucijo, v kateri so S. Korejo razglasili za napadalko in priporočili članicam, da priskočijo J. Koreji na pomoč. Ameriški predsednik Harry Truman je 27. junija izdal ukaz o zaščiti in pomoči južnokorejskim enotam. Mornarica je blokirala korejsko obalo, letalstvo pa je pričelo bombardirati položaje severnokorejskih enot. Za poveljnika enot Organizacije združenih narodov, ki pa so jih večinoma sestavljali Američani, je bil imenovan general Douglas MacArthur.
Po zavzetju Seula so severne enote začele prodirati proti črti Seul-Teajon. Do konca julija 1950 so se južni Korejci in Američani večinoma umikali. Partizanski način bojevanja severnih enot (infiltracija na sovražno ozemlje, rušenje komunikacij, mostov) ni ustrezala ameriškim enotam. Tudi teren, razmočen od monsunskega deževja, so severnjaki lažje obvladovali, pa tudi tanki T-34 so se v njem bolje znašli od ameriških Shermanov. 20. julija so severne enote zavzele Teajon ter prodrle 80 km od kraja Pusan na jugu polotoka.
Obramba Pusanskega perimetra (avgust – september 1950)
Tri severnokorejske divizije so neuspešno izvedle ofenzivo na mesto Taego, ki je predstavljalo prednjo obrambo Pusana. Na obeh straneh so bile številne izgube. Z reorganizacijo enot je četam OZN uspelo zaustaviti severnokorejske enote. Neuspehu severnokorejske vojske so botrovali izguba premoči v orožju, otežena preskrba enot (dolge komunikacijske poti, na katerih je bila oskrba mogoča le z ljudmi in živino) ter izčrpanost vojakov. Na težkem terenu so imele glavno vlogo inženirske enote obeh strani: južne so predvsem vzpostavljale komunikacije, severne pa so se odlikovale v maskiranju, utrjevanju in postavljanju minskih polj.
Protiofenziva enot OZN (september – november 1950)
Uspešna obramba Pusana je bila glavni pogoj za protiofenzivo. 8. ameriška armada je krenila po kopnem, 10. korpus pa naj bi se izkrcal v zaledju severnokorejskih enot. Za izkrcanje so izbrali Inčon (30 km zahodno od Seula). Razmere za izkrcanje niso bile najboljše (muljasta obala ter velika razlika med plimo in oseko), a uspeh enot OZN so gradili na presenečenju. Enote so se izkrcale 15. septembra, naslednji dan pa je v napad iz Pusana krenila tudi 8. armada. Seul je po hudih uličnih bojih padel 26. septembra. Z velikimi izgubami so se enote Severne Koreje umikale nazaj čez 38. vzporednik. Do konca meseca je bila Južna Koreja v rokah enot OZN. Posvet predsednika Trumana in generala MacArthurja na otoku Wake, sredi Tihega oceana, ni bil uspešen. Truman je želel, da se vojna čimprej konča, MacArthur pa je zahteval, da se osvobodi vsa Koreja in da se ni potrebno bati sovjetske ali kitajske intervencije. Nihče ni resno vzel besed kitajskega premiera Ču En Laja, da kitajski narod ne bo čakal križem rok, ko bodo imperialisti osvajali ozemlje sosednje države.
Enote OZN so prešle 38. vzporednik in 19. oktobra zasedle prestolnico Severne Koreje Pjongjang. Enote Severne Koreje so se umaknile v težko dostopne predele na severu države. Konec oktobra so bile čete OZN na reki Jalu, na meji s Kitajsko. Med vojaki se je širilo geslo “Home for Chirstmas” (Za božič doma), kar je obljubil general MacArthur. Le-ta je postajal vedno bolj samozavesten in se ni oziral na opozorila Bele hiše. Pogosto je ukrepal brez dovoljenja Pentagona ali predsednika. Tako je 5. novembra ukazal bombardirati vse mostove na reki Jalu – ukaz je Pentagon v zadnjem trenutku preklical.
Protinapad kitajskih in severnokorejskih enot
Ofenziva na mejo s Kitajsko se je pričela konec novembra, a že po dveh dneh je bilo “ameriškega sprehoda” konec. V boj so posegle kitajske enote in čete OZN so se morale ponovno umakniti. MacArtur je zahteval okrepitve, bombardiranje sovražnika, zahteval je celo, naj na Kitajsko vržejo 50 atomskih bomb.
V protinapadu so Kitajci uporabili novo sovjetsko letalo MIG-15. Na kopnem je prodiralo okoli 200.000 kitajskih vojakov, še več pa jih je bilo v pripravljenosti na meji. Le prednost v tehniki je enotam OZN omogočila, da so se enote umikale brez večjih izgub. V obrambnih poskusih so Američani prvič uporabili tudi napalm za uničevanje ljudi in materiala. Prvič pa so v korejski vojni uporabili tudi helikopter za prevoz ljudi na bojne položaje.
- korpus se je umikal proti pristanišču Hungnam, od koder so enote po morju in po zraku prepeljali v južno Korejo. Podobne akcije so potekale tudi iz Songjina in Wonsona. Evakuirali so 105.000 vojakov, 98.000 civilistov in 350.000 ton opreme.
Konec decembra 1950 so bile enote OZN južno od 38. vzporednika, kjer so oblikovale fronto, dolgo okoli 220 km in ki je tekla od Rumenega do Japonskega morja. Obrambno linijo na kopnem so dopolnjevali ameriška 7. flota v korejskih vodah ter letala v korejskem zračnem prostoru. Kitajske in severnokorejske enote so sicer imele letala MIG-15, vendar so jih uporabljale le za zaščito komunikacij in mest, ne pa za podporo enotam na bojni črti.
V okviru enot OZN so poleg ameriških sodelovale še enote iz Velike Britanije, Nove Zelandije, Turčije, Kanade, Avstralije, Filipinov, Tajske, Nizozemske, Francije, Grčije, Belgije, Etiopije, Kolumbije in Luxemburga. Švedska, Norveška, Italija, Danska in Indija so pomagale s sanitetnimi enotami.
V začetku januarja 1951 so severnokorejske in kitajske enote prešle 38. vzporednik ter napadle vzdolž celotne fronte. 4. januarja so enote OZN zapustile Seul in Inčon. Priložnost za mirno rešitev vojne je prevzela svetovna organizacija in 13. januarja sprejela načrt za vzpostavitev miru na polotoku, ki je predvideval umik tujih enot in da ZN prevzamejo nadzor nad obema Korejama.
Konec januarja so enote OZN, z občasnimi akcijami ponovno zavzele Seul, severnokorejske enote pa so izvedle napad na mesto Hoengsong. Do srede marca so se enote OZN skušale čimbolj približati 38. vzporedniku. V tem času je MacArthur še vedno vztrajal pri bombardiranju kitajskega ozemlja. 12. aprila je predsednik Truman generala MacArthurja odstavil s funkcije poveljnika, njegovo mesto je prevzel Matthew Ridgway.
Aprila so kitajske in severnokorejske enote pričele novo ofenzivo. Napadi so se vrstili ponoči, podnevi pa so se enote vkopavale in maskirale. Enote OZN so z močno artilerijsko in letalsko podporo ohranjale bojno linijo. Napadi niso prinesli večjih uspehov in konec maja je ofenziva ugasnila.
Kljub nasprotovanju južnokorejskega režima, so ZDA po diplomatskih kanalih sprožile pogovore o premirju. Pogovori so se pričeli 10. julija 1951 v Kaesongu ter se preselili v Panmunjon, kjer so se 27. julija 1953 končali. Sporazum je vseboval pogoje za prekinitev ognja, določil demarkacijsko črto in rešil vprašanje repatriacije vojnih ujetnikov.
Elizabeta Hriberšek Balkovec
