Spopad z žogo in naboji med Salvadorjem in Hondurasom

V drugi polovici 20. stoletja je šport postal novo orožje v mednarodnih odnosih. Spomnimo se napetih športnih spopadov v času hladne vojne, ali pa bojkotov olimpijskih iger zaradi različnih vzrokov. Seveda smo priče tudi resničnim spopadom med navijaškimi skupinami, kjer so najbolj znani spopadi nogometnih navijačev. Bil pa je šport tudi netilna vrvica za prave vojaške spopade.

Aktualno nogometno prvenstvo v Rusiji je, kar se tiče izgredov nogometnih navijačev, minilo precej mirno. Pred nogometnim svetovnim prvenstvom v Mehiki leta 1970, pa je nogomet sprožil pravo vojno.

Srednjeameriške države so se pred prvenstvom v nogometu v Mehiki l. 1970 med seboj pomerile v kvalifikacijah. Udeleženca sta nazadnje določili tekmi med sosedama, Salvadorjem in Hondurasom. Honduraška prestolnica Tegucigalpa je bila prizorišče prve tekme. Domačini so zmagali z 1:0. Na štadionu Flor Blanco v salvadorski prestolnici San Salvador so povratno tekmo odigrali 15. junija 1969. Drugo tekmo so spet dobili domačini, zmagali so Salvadorci s 3:0. Že pred tekmo je bilo vzdušje zelo napeto. Napaden in zažgan je bil hotel, v katerem so bivali honduraški nogometaši. Še bolj napeto je bilo po tekmi, ko so morali honduraške igralce domov prepeljali v avtomobilih z diplomatskimi registrskimi oznakami. Dva različna zmagovalca sta pomenila, da je bilo potrebno odigrati še tretjo, odločilno tekmo. Določeno je bilo nevtralno igrišče v mehiški prestolnici. Dvanajst dni po zmagi Salvadorcev doma so 27. junija 1969 igrali napeto tekmo. Prvih devetdeset minut ni prineslo odločitve, saj je bil rezultat 2:2. V 101 minuti pa so Salvadorci dosegli odločilni gol in si priborili še dodatno tekmo s Haitijem. Po zmagah nad Haitijem so se uvrstili na svetovno prvenstvo.

Honduras in Salvador sta sicer sosednji državi, a precej različni. Po velikost je Salvador blizu Sloveniji, saj meri 21387 m2, Honduras pa je več kot petkrat večji. Konec šestdesetih let je Salvador štel okoli 3 milijone prebivalcev. Na drugi strani pa je v mnogo večjem Hondurasu živelo le okoli 2 milijona prebivalcev. Salvador je bil gospodarsko razvitejši in v tistem času nekako edini med srednjeameriškimi državami z nekaj več industrije. Glavna gospodarska panoga srednjeameriških držav je bilo sicer kmetijstvo (plantaže) in izvoz surovin. Predvsem pri kmetijstvu so pomembno vlogo imele velike ameriške korporacije, med njimi npr. United Fruit. Salvador pa so pestile težave zaradi prenaseljenosti, pomanjkanja delovnih mest in pomanjkanje obdelovalne zemlje. Posledica je bilo izseljevanje prebivalcev in tako je bilo v Hondurasu okoli 300.000 Salvadorcev.

Očitno so bili Salvadorski izseljenci v Hondurasu delavni in spretni in so kmalu poslali lastniki velikih kosov obdelovalne zemlje. Od tu ni bilo daleč do nesporazumov, saj je domačine to motilo. Motilo je seveda tudi tudi ameriško multinacionalko United Fruit. Hondurasu je vladala vojaška vlada, ki je skupaj z bogato oligarhijo začela kampanjo, da Honduras ne bo salvadorska kolonija. Priročno so sprejeli zakon, da zemlja ne more biti v tuji lasti, vsemu skupaj pa dodali leporečje o agrarni reformi, kar ljudje radi slišijo. Salvadorski izseljenci so začeli bežati iz Hondurasa in salvadorske oblasti so se hitro odzvale. Obtožile so Honduras, da pritiska na salvadorske državljane v Hondurasu, in vse skupaj omenjali kot grožnjo svoji državi. Padale so hude besede na obeh straneh in položaj se je zapletal. Štirinajstega julija 1969 je vse skupaj preraslo v vojno. Podatki o vojaških kapacitetah obeh držav so različni. Ob začetku vojen naj bi imel Salvador več vojakov, kasneje v sedemdesetih letih pa Honduras. Slednji je imel nekaj več letal. Obe strani pa nista imeli sodobne opreme, tako sta imeli letalstvi v glavnem modernizirana letala iz druge svetovne vojne. Večina vojaških operacij se je izvajala v obmejnem območju. Izjema so bili letalski napadi.  Salvadorske sile so zvečer 14. julija 1969 napadle sosednjo državo. Salvadorska pehota je prestopila mejo in prodirala proti mestu Nueva Ocotepeque na zahodu Hondurasa. Poročila o salvadorskih letalskih napadih so različna. Nekatera govorijo o napadu na šest honduraških letališč, nekatera le o napadu enega salvadorskega letala na letališče v prestolnici. Seveda je začela delovati tudi diplomacija. Tako so handuraški diplomati v OZN in Organizaciji ameriških držav (OAD) govorili o napadu več kot 9000 salvadorskih vojakov in letalskih napadih pearlharbourškega tipa (brez vojne napovedi). Pričakovano je Salvador vse zanikal, sploh pa zanikal  da bi bil s Hondurasom v vojni. Honduras je poskušal napadalce ustaviti 5 km znotraj svojega ozemlja.

Spopadi so potekali do 18. julija 1969. Salvador je poročal o svojih uspešnih napadih in prodorih v notranjost. Tuji opazovalci so poročali, da naj bi bil  cilj salvadorske vojske prodor proti honduraškemu glavnemu mestu, ki je od meje oddaljeno okoli 70 km. Iz obmejnega ozemlja, ki ga je zasedla salvadorska vojska, je prebivalstvo bežalo v sosednjo Gvatemalo. Honduraška letala so skušala uničiti predvsem salvadorske energetske objekte in ga s tem prisiliti k ustavitvi akcij. Honduras naj bi imel okoli 1700 ubitih in Salvador okoli 700 ubitih.

Organizacija združenih narodov je bila 16. oz. 17. julija s strani obeh držav obveščena o spopadu. Vendar obe državi od OZN nista zahtevali ukrepov Varnostnega sveta. Z nekaj zamika sta sporočila tudi mirovne pogoje. Salvador je zahteval, naj Honduras preneha preganjati 300.000 salvadorskih državljanov. Honduras pa je zahteval umik salvadorski čet. Organizacija ameriških držav je skušala pomagati s političnimi akcijami. Generalni sekretar te organizacije je predlagal sporazum med državama s štirimi točkami: prekinitev sovražnosti, umik vojske na začetne položaje, jamstvo obeh držav za zaščito prebivalstva ob mejah in nadzor nad prenehanjem sovražnosti, ki bi ga opravljali civilni in vojaški opazovalci OAD. K miroljubni rešitvi je pozival tudi generalni sekretar OZN U Tant.

Salvador je bil pod hudim diplomatskim pritiskom, ki je bil podkrepljen z grožnjo gospodarskih sankcij. Tako je 18. julija 1969 prišlo do ustavitve bojev, a žal le na papirju, saj so se boji nadaljevali. Salvadorci so trmasto vztrajali pri zahtevi po varstvu 300.000 njihovih državljanov v Hondurasu in sosednjo državo obtoževali kršitve premirja. OAD je razpravljala o obliki pritiska na Salvador. Vsi so si želeli doseči politično rešitev. To je bilo mogoče doseči le z učinkovitimi gospodarskimi sankcijami. Nikaragva, Gvatemala in Kostarika so bile z vojno zelo prizadete, saj je bila pretrgana njihova medsebojna povezava, gospodarske težave so imele tudi druge srednjeameriške države. Gospodarske sankcije so bile pravzaprav edina možnost, ki jo je imela OAD. Obstajala je sicer ideja o medameriških četah. Želeli so si jih za morebitna posredovanja v sili, hkrati pa so se zavedali nevarnosti, da bi te enote lahko postale sredstvo vpliva ZDA na ostale članice OAD. O nerazumnem početju Salvadorja pove dejstvo, da je njegov predstavnik konec julija na sestanku OAD nesramno zahteval, naj OAD sprejme sankcije proti Hondurasu zaradi kršenja človekov pravic. Nazadnje je OAD Salvadorju zagrozila z gospodarskimi sankcijami. Načrtovali so prekinitve dobave nafte. Vse to je pripeljalo do popuščanja Salvadorja, ki je sklenil postopno umakniti svojo vojsko iz Hondurasa. Salvador se je zadovoljil s predlogom o umiku čet, nadzoru spoštovanja človekovih pravic v obeh državah, odškodni žrtvam preganjan v Hondurasu in zaščiti pravic salvadorske manjšine v Hondurasu. Honduras je pričakoval več, a se je moral zadovoljiti s ponujenim. Čudna diplomatska rešitev, ki ni neposredno obsodila Salvadorja je bila tudi posledica strahu pred vojaškimi silami OAD, ki bi se vpletale v dogodke v južni in srednji Ameriki. V kratki nogometni vojni je bilo na obeh straneh nekaj tisoč mrtvih. Položaj se ni umiril še več kot desetletje. Mirovni sporazum je bil podpisan šele leta 1980. Tudi kasneje sta se državi tožili na mednarodnih sodiščih npr. zaradi zaliva Fonseca.

Na svetovnem prvenstvu v nogometu v Mehiki so bili Salvadorci v skupini s Sovjetsko zvezo, Mehiko in Belgijo. Trikrat so izgubili v predtekmovanju in zasedli zadnje mesto v svoji skupini. Na prvi tekmi so jih Belgijci premagali s 3:0. Gostitelji prvenstva so jih premagali 4:0. Nazadnje so z 2:0 klonili tudi proti Zbornaji komandi. Naslednjič, in do sedaj zadnjič, so bili salvadorski nogometaši na svetovnem prvenstvu 1982 v Španiji. Tudi tu so obstali v predtekmovanju s tremi porazi. S porazom 10:1 proti Madžarski so v neslavni skupini najhujših porazov z devetimi goli razlike. Druga dva sta Južna Koreja, ki je leta 1954 proti Madžarom izgubila 9:0, tretji pa je Zaire (danes Demokratična republika Kongo), katerega poraz 9:0 je zakrivila ena najboljših jugoslovanskih reprezentanc leta 1974 na svetovnem prvenstvu v Zahodni Nemčiji. Sedmi gol za plave je dal Brane Oblak.

Avtor: Bojan Balkovec

Up Next

Related Posts