Stane Vidmar

28. julija 1957 je umrl slovenski telovadec in industrialec Stane Vidmar. Delal je v očetovem dežnikarskem podjetju, izdeloval pa je tudi športne potrebščine ter nogavice. 

Ob delu je obiskoval  strokovne tečaje za tehnično risanje, tekstilno stroko ter tečaje tujih jezikov. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil vpoklican v vojsko, služil je kot častnik v Gradcu, leta 1917 pa  je dezertiral in se v Italiji priključil Pivkovemu odredu. Kot prostovoljec se je boril na solunski fronti in po 1918 še nekaj časa ostal v vojski, v letih 1919–20 pa je bil obmejni komisar na Jesenicah. Leta 1922 je odprl tovarno športnih potrebščin in telovadnega orodja in jo 1927 prodal, ter se pridružil očetovemu podjetju. Po očetovi smrti 1930 je prevzel vodstvo in 1931 ustanovil še tovarno za nogavice v Savljah. To je bila prva jugoslovanska tovarna dežnikov in nogavic , Vidmar jo je vodil vse do leta 1947, ko jo je izročil državi.

V letih 1930–1941 je bil predsednik Zveze trgovskih združenj za dravsko banovino, predsednik Društva industrijalcev in veletrgovcev, predsednik Gospodarske zadruge članov Društva industrijalcev in veletrgovcev v Ljubljani. Leta 1941 je sodeloval pri ustanavljanju Osvobodilne fronte, zbiral je denarna sredstva in material, veliko pa je prispeval tudi sam. 25. aprila 1942 je bil v Trstu aretiran, prepeljan v Ljubljano, po 6 tednih zapora je bil  interniran v Borgomanero v Italiji. Tam je ostal do novembra, ko so ga z bratom Cirilom prepeljali v Ljubljano in določili za talca. Marca 1943 je bil ponovno deportiran v Italijo, po pobegu v Švico pa so ga internirali v taborišče Rotrist pri Oltenu. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljubljano in se 1946 se je zaposlil v tekstilnem odseku Ministrstva za industrijo oz. pri poznejši glavni direkciji tekstilne industrije. Po letu 1948 je bil zaposlen kot glavni direktor tekstilne industrije pri zastopstvu podjetja Commerce.

Na športnem področju se je kot gimnastičar udejstvoval v telovadnem društvu Sokol, leta 1909 je tekmoval kot član Slovenske sokolske zveze na mednarodnem prvenstvu  v Luksemburgu. Dve leti kasneje je bil v članski sekciji v Torinu četrti, največji uspeh je dosegel v Pragi 1912, kjer je na tekmi za slovansko prvenstvo zmagal v ostri konkurenci in postal slovanski sokolski prvak v orodni telovadbi. Po zaključeni tekmovalni karieri se je preusmeril v vaditeljske vode ter postal mednarodni telovadni sodnik. Pripomogel pa je predvsem k uveljavljanju slovenske ter jugoslovanske gimnastike na mednarodnem področju.

Up Next

Related Posts