»Starih pijancev ne poboljšamo, pri otrokih začnimo!« O protialkoholnem boju v šolah v prvih desetletjih 20. stoletja

Protialkoholni boj je pomembno zaznamoval prva desetletja dvajsetega stoletja. Bitke v tem boju so se bíle na različnih področjih in zajemale od tiskanja posebnih knjižic, ki so opozarjale na posledice uživanja alkohola, izdajanja protialkoholnih likovnih del, pa vse do časopisnih člankov, ki so »alkoljubce« opozarjali na škodljivost njihovega početja. Še posebno pomembno mesto v tem boju pa so zasedale šole. Tam so želeli učence že od začetka njihove življenjske poti navajati na abstinenco.

Namesto uvoda: »hvalevredna« statistika

Anton Mrkun je v svoji knjižici o zgodovini protialkoholnega gibanja zapisal naslednje besede: »Dajte otrokom mleka, ne alkohola in mu ostani – poleg vode – edina pijača, dokler je v dobi rasti,« česar pa se mnogi starši in (predvsem) njihovi otroci niso držali. Že pred prvo svetovno vojno, natančneje leta 1909, so v poročilu celjskega mestnega šolskega sveta s pomočjo ankete med učenci petrazredne deške in dekliške ljudske šole in meščanske dekliške šole prišli do naslednjih ugotovitev: samo 3,2 % vprašanih otrok še ni poskusilo alkohola, medtem ko se je delež občasnih pivcev ustavil pri 81,2 %. Med vprašanimi je bilo tudi 15 % »rednih pivcev«.[1] Podobne razmere razkriva tudi zgodba, ki je bila objavljena v Slovenskem učitelju:

Katehet Čadež je omenjal, da je šolska mladina že zabredla v pivske razvade bolj globoko, nego se navadno sodi. V dokaz žalostni statistični podatki, žalostne izkušnje iz vsakdanjega življenja. Prebral je tudi spis, ki ga je isti dan v šoli zaplenil in ki se v njem učenec 4. razreda hvali, kako pridno je ob izletu na Šmarno goro posečal s tovarišijo razne krčme, domu prišedši pa še »buffet« v tivolskem drevoredu tako da je slednjič »ves natrkan in pijan prišel na dom.«[2]

Žganjepitje je občasno vodilo tudi do smrtnih primerov. V Slovencu so 19. oktobra 1912 objavili članek, kjer so omenili smrt 14-letnega fanta, ki se je opit vračal domov. V svoji alkoholni omotici je mladenič »zašel na vozno pot, odkoder izvažajo kmetje na Ravne. Ta pot neha med skalovjem, in tako je revež padel iz visočine kakih 100 metrov.«[3] Alkoholizem je imel na prebivalstvo veliko negativnih učinkov, ki so jih želeli prihraniti vsaj mlajši generaciji. Da bi take in podobne zgodbe preprečili in pred posledicami pretiranega uživanja alkohola obvarovali vsaj otroke, so v šolah začeli izvajati močno protialkoholno vzgojo.

Težave protialkoholnega boja v šolah

Učitelji so se podali v boj, vendar so pri tem naleteli na mnogo težav. Če so želeli med svoje učence razširiti ideje o škodljivosti alkohola, so jim morali biti vzor, kar pa je lahko pomenilo težavo. To je pomenilo, da se niso smeli vdajati alkoholnim pijačam ne glede na situacijo, saj jih učenci v nasprotnem primeru ne bi jemali resno. Na to je učitelje opozarjal tudi Victor von Krauss:

Če tudi v takih razmerah ni mogoče toliko vplivati s svojim zgledom, vendar je prvi pogoj, da učitelj nastopi v šoli povsem trezen. Učitelj, kateri stopi pred svoje učence z zabuhlimi očmi in znaki v gostilni prečute noči, pokvari pri svojih učencih v jednem hipu več, nego bode mogel v več tednih popraviti, naj jim že potem še tako ognjevito priporoča treznost.[4]

A. M. Slomšek: Vesel hribček (Vir: dLib.si)

Druga, še bolj pereča težava pa je bilo njihovo osnovno »orožje«: učbeniki. V njih praktično ni bilo pesmic, ki bi kritizirale alkohol in hvalile vlogo vode. Namesto tega so učenci brali pesmi kot npr: »Zdrava bodi draga trta, neprecenljivi dar nebes; kras gorice, slava vrta, zemlje najsvetejši les.« Ali pa: »Prelepo rumeno, kot čisto zlato, le pijmo pošteno, prežlahtno blago!«[5] Še ena pomembna težava so bili starši sami. Učiteljevo delo v šoli je bilo zaman, če učenec take vzgoje ni bil deležen tudi doma. Naj navedem nekaj primerov: Otrokom, ki so jim rasli zobje, so dajali malo alkohola, ker naj bi to bilo potrebno. V toplih poletnih mesecih ali v času praznikov so otrokom dovolili uživanje alkoholnih pijač. Učitelji so svojim učencem sicer govorili, da morajo vedno odkloniti pijačo. Ob ponujeni alkoholni pijači naj bi jo otroci zavrnili z besedami »Hvala lepa, ne bom pil vina, ker vino ni za otroke.« Če bi starši kljub temu še vedno vztrajali, naj bi jih zopet zavrnili z besedami »Vi ga le pijte, če mislite, da vam je potrebno, meni pa bolj škoduje, kot koristi.« Po tej taktiki naj bi nekemu učitelju uspelo prepričati 35 izmed svojih 49 učencev. To je svetoval tudi drugim učiteljem, saj naj bi bila po njegovem uspešna.[6] To seveda ni bila edina taktika oz. predlog, s katerim bi učence odvračali od alkohola.

Kakšno protialkoholno taktiko ubrati?

Učitelji so svojim kolegom prek različnih glasil delili nasvete in taktike, s katerimi naj bi mladino odvrnili od alkohola. Učitelj I. Štrukelj je v svojem članku navedel različne načine, s katerimi bi lahko zmernost vključili v domala vsak šolski predmet. Pri računstvu naj bi učenci računali predvsem škodo, ki jo povzroči pretirano uživanje alkohola. Tako so nastali sledeči primeri besedilnih nalog:

»Delavec zasluži na dan 2 K; vda se nezmernosti — vsled katere si nakoplje 6 tednov trajajočo bolezen. Zdravniku mora plačati 30 K, zdravila ga stanejo 15 K; za koliko denarja ga je nezmernost obrala?«

»Tone spije vsak dan vrček pive za 20 h, France isto vsoto vsak dan shrani in jo ob koncu leta nese v hranilnico, kjer se obrestuje po 4 % ; na koliko naraste glavnica črez 15 let z obrestmi vred?«

»V Severni Ameriki je vničilo žganje 1. 1860—70. 3,000 000 ljudij, 100.000 otrok je pognalo v sirotišnice, 150.000 v ječe, 1000 ljudi je napravilo blaznih, 2000 si je končalo življenje s samomorom; koliko ljudi je vsako leto nesrečno žganje v nesrečo pahnilo?[7]

Pomembno vlogo je imela tudi zgodovina. Prosvetni delavci so pri njenih urah lahko podali številne primere dobre in slabe prakse. Kot svetel primer protialkoholne borbe je Štrukelj izpostavil Špartance, ki so svoje sužnje opili, posledice tega dejanja pa so pokazali svojim otrokom. Podoben primer naj bi bil tudi Karel Veliki, saj naj bi zmernost (tako v hrani kot pijači) predstavljala pomembno mesto na njegovem dvoru. Primer slabe prakse pa so učitelji lahko predstavili na primeru razkošnega življenja Rimljanov in Aleksandra Velikega. Alkohol naj bi pogubil tudi veliko Napoleonovih vojakov na pohodu v Rusijo, hkrati pa naj bi žganje vplivalo na število mladeničev, primernih za vojaško službo.[8]

Članek v časopisu Slovenec, 19. oktober 1912 (Vir: dLib.si)

K protialkoholnemu boju so učitelji lahko opozarjali tudi pri pouku zemljepisa in naravoslovja. Pri pouku geografije naj bi učenci spoznavali stavbe v svoji okolici: Če so tako videli norišnico ali kaznilnico, bi jih moral učitelj opozoriti na to, da je veliko njenih stanovalcev tja prišlo zahvaljujoč alkoholu. Pomembno vlogo je imelo tudi naravoslovje, kjer bi učence naučili ljubezni do narave. Če bi jim to uspelo, bi otroci v odraslih letih namesto v gostilno raje zavili na svoj vrt. Bistveno vlogo naj bi imela tudi predstavitev različnih rastlinskih vrst. Štrukelj na tem mestu omeni predvsem vinsko trto, krompir in žita (ječmen, rž), saj so ljudje iz njih izdelovali alkoholne napitke. K pouku naravoslovja je sodilo tudi spoznavanje človeškega trupla oz. organov v njem; slike le teh bi morale viseti v vsakem razredu in tako učence opozarjati na škodljive posledice alkoholizma.[9]

Protialkoholni boj ni smel izostati niti pri petju in verouku. Sploh slednji je bil primeren za širjenje protialkoholnega nauka, saj je učitelj iz Svetega pisma lahko črpal številne primere, ki so grajali popivanje in hvalili zmerno življenje. Pri verouku naj bi se tako učitelj oprl na zgodbe o vesoljnem potopu, Sodomi in Gomori, o zmernosti Janeza Krstnika ipd.[10]

Šolarji so se občasno odpravili na različne izlete, kjer pa protialkoholni boj ni smel biti zapostavljen. Na ekskurzijah ni smelo biti niti kapljice alkohola, pri čemer učitelji niso bili izvzeti. Tudi tu so morali s svojim lastnim zgledom pokazati, da podpirajo protialkoholni boj. Ob poteh, ki so jih izletniki prepešačili, so bila postavljena znamenja. Štrukelj omenja, da mora učitelj tudi ob njih nadaljevati alkoholni boj:

Ko prideš s svojim „polkom“ do „bridkih znamenj”, tolmači mu, da je kdo morebiti tu našel smrt, mogoče, da se je voznik zvrnil, mogoče, da so tega ali onega tu v pijanosti ubili, mogoče, da je tukaj kateri zmrznil, ali se utopil itd. itd.[11]

Poleg številnih primerov, ki so navedeni v zgornjih odstavkih, so učitelji svojim slušateljem lahko protialkoholni boj predstavili tudi s pomočjo različnih zgledov in z njimi ponovili določeno snov. Pri tem je bilo potrebno sodelovanje učencev in uporaba slik. Pri zgledih so učence lahko spraševali o različnih alkoholnih pijačah in poti, ki jo morajo slednje opraviti, da pridejo do želodca. Učenci so tako lahko pobližje spoznali npr. požiralnik in želodec. Nekateri zgledi so bili še neposrednejši: Učitelj od učenca zahteva, da postavi svoj prst v plamen. Učenec se tega seveda brani, saj bi se spekel, posledica pa bi bila tudi bolečina. Učitelj je te težave lahko navezal na alkohol, na njegovo vrenje in »gorljivost« v želodcu in v ostalih delih telesa. Razum pijanca naj bi bil po tej logiki zmešan zato, »ker mu gori alkohol v glavi[12]

Poleg predlogov za vpeljevanje protialkoholnih strategij v pouk so učitelji le tega v večini primerov prilagodili starostni stopnji oddelka. Krauss je tako predlagal, da naj bi v prvih treh letih šolskih letih učenci protialkoholni boj zaznavali zgolj posredno: Učitelj naj bi jih navajal na red, čistočo in zmernost ter jih odvračal od žganjepitja. Sorazmerno s starostjo naj bi rasla tudi težavnostna stopnja: Učitelj bi predstavil imena »imenitnih oseb«, ki so se odlikovale po zmernosti in govoril o hudih posledicah alkohola.[13]

 (Ne)uspešni rezultati

Hvalnica brezalkoholni dobi (Vir: Zajc: »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini? Prav nič.« 62)

Čeravno so se učitelji trudili, njihov boj ni požel pretiranega uspeha. Vojko Jagodič je v svojem članku prikazal delež pivcev alkohola med mladimi v letu 1937. Podatki prikazujejo izredno visoko porabo alkohola pri otrocih. V svoji raziskavi je zajel 192.611 šolarjev, od katerih jih je 129.061 uživalo alkoholne pijače. Svoje podatke je predstavil na še en način: Dravsko banovino je razdelil na tri pokrajine, glavni kriterij za razdelitev pa je bila njihova vinorodnost. Ugotovil je, da je delež popitega alkohola v vinorodnih okoliših višja kot v območjih, kjer vinske trte ni bilo. Tako naj bi na področju Maribora, Ljutomera in Murske Sobote alkohol uživalo med 70 % in 90 % šoloobvezne mladine, medtem ko je bila na področju Ptuja, Šmarij, Krškega, Brežic in Črnomlja statistika še »boljša«: Delež otrok, ki so uživali alkoholne pijače, je tam znašal med 90 in 100 %.[14]

Čemu lahko pripišemo razloge za neuspeh protialkoholnega gibanja? Razlogov je več: Protialkoholna društva so bila neenotna, saj so nekatera zagovarjala popolno abstinenco, spet druga pa so dovoljevala zmerno uživanje alkohola (t. i. »zmerniki«). Neuspehu protialkoholnega gibanja so zagotovo botrovali tudi starši in takratno družbeno mišljenje, ki je na pitje alkohola pri otrocih gledalo z odobravanjem. Pogosto so alkohol povezovali s pozitivnimi učinki: Noseče matere naj bi tako uživale čim več žganja, saj naj bi sorazmerno s popitim alkoholom naraščala otrokova lepota,[15] kar pa se je kasneje izkazalo za nepravilno domnevo.

Viri in literatura

  • Jagodič, Vojko. »Razširjenost in vpliv alkohola na slovensko mladino.« V: Priloga zdravniškega vestnika, september 1938, letnik 4, št. 3, 33–40.
  • »Katehetski vestnik.« V: Slovenski učitelj. Glasilo slovenskih in kršč. učiteljskih in katehetskih društev. maj 1909, letnik 10, št. 5. 111–112.
  • Krauss, Viktor von. Šola v boju proti pijančevanju. Pulj: Narodna tiskarna A. Gabršček, 1898.
  • Šepetavc, Anton. »Pijem, torej sem Slovenec. Ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva.« Zgodovina za vse. Vse za zgodovino, 1/2 (1995), 18–35.
  • Štrukelj, I. »Učitelj v boju proti alkoholizmu.« V: Slovenski učitelj. Glasilo slovenskih in krščansko mislečih učiteljev in vzgojiteljev. september 1903, letnik 4, št. 16 in 17, 247–254.
  • »Trezna mladina – trezno slovensko ljudstvo!« V: Slovenski učitelj. Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih in katehetskih društev. februar 1909, letnik 10, št. 2, 25–27.
  • »Vzgojni utrinki. Na delo za abstinenco med šolsko mladino!« V: Slovenski učitelj. Glasilo slovenskih kršč. učiteljskih in katehetskih društev, april 1910, letnik 11, št. 4, 91–93.
  • »Žganje uničilo mlado življenje.« V: Političen list za slovenski narod. 19. oktober 1912, letnik 40, št.241, 6.

[1] Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec. Ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva,« 28.

[2] »Katehetski vestnik,« 112.

[3] »Žganje uničilo mlado življenje«.

[4] Krauss, »Šola v boju proti pijančevanju,« 20.

[5] Štrukelj, »Učitelj v boju proti alkoholizmu,« 249.

[6] »Vzgojni utrinki. Na delo za abstinenco med šolsko mladino!« 93.

[7] Štrukelj, »Učitelj v boju proti alkoholizmu,« 250.

[8] Štrukelj, »Učitelj v boju proti alkoholizmu,« 250–251.

[9] Štrukelj, »Učitelj v boju proti alkoholizmu,« 251.

[10] Krauss, »Šola v boju proti pijančevanju,« 32.

[11] Štrukelj, »Učitelj v boju proti alkoholizmu,« 253.

[12] »Trezna mladina – trezno slovensko ljudstvo!« 26–27.

[13] Krauss, Šola v boju proti pijančevanju, 33.

[14] Jagodič, »Razširjenost in vpliv alkohola na slovensko mladino,« 34–35.

[15] Jagodič, »Razširjenost in vpliv alkohola na slovensko mladino,« 34–35.

Up Next

Related Posts