Strah in trepet – Jan Vitovec

Jan Vitovec se je najverjetneje rodil na Moravskem, leto rojstva je nepoznano (morda pa na Češkem) in verjetno izvira iz skromne moravske plemiške rodbine Vitoviških in Zlinskih (»Vitovic a ze Zlína«), izmed katerih je bil leta 1440 omenjen tudi neki Peter Roman Vitoviški. Poznan je tudi kot Jan Bitovec (v nemških in latinskih virih Witowec, Wittowezc, Wittobecz).

Habsburško – celjska vojna

Posesti grofov Celjskih sredi 15. stoletja. Foto: WikiwandKot husitski borec se je izšolal v umetnosti vojskovanja. V času habsburško-celjske vojne sta Vitovca k sebi poklicala celjska kneza Friderik II. in Ulrik II. – v husitskih bojih je izkušenega vojaka knez Ulrik v letih 1438–39 morda spoznal med bivanjem na Češkem. Jan je prišel na dvor Celjskim kot najemnik s tremi konji v času, ko so se grofje Celjski bojevali z Avstrijci. Leta 1439 sta ga Ulrik in Friderik postavila na mesto najemniškega vojskovodje. Vitovec je prispel v prestolnico Celje, tedaj največje mestno središče med Dunajem, Beogradom, Budimom in Italijo, že prvo leto pa je že dosegal vojaške uspehe za svoje nove gospodarje. Zaradi velikih uspehov je že kmalu postal poveljnik vseh celjskih čet. V omenjeni vojni (1439-1443) je Vitovec zavzemal številna mesta in gradove, toda obenem so dežele kasnejše Slovenije trpele zaradi opustošenja. V prvem obdobju celjske vojne s Friderikom III. (1439 do 1440) je Vitovec osvojil vrsto gradov habsburških fevdnikov ali zaveznikov, večinoma vDomišljijska podoba Ulrika II. Celjskega iz časov okrog leta 1700; neznani avtor. Foto: Wikiwand sosedstvu celjskih gospostev. To so bili Anderburg pri Šentjurju, Zbelovo pri Studenicah, Lindek pri Vitanju, »stolp« Poljčane, Erkenstein pod Radečami, Novi grad ob Kokri nad Velesovim, … V posebnem pohodu iz Krapine pa je osvojil tudi krški grad Mokronog. V drugem obdobju (1442–1443), ko so se Celjski zvezali zoper cesarja z bratom Friderika III. (vojvodo Albrehtom) na Kranjskem, je za krajši čas zavzel Kranj, brez uspeha napadel Lj. in Novo mesto.

Smrt Albrehta Habsburškega

Po smrti ogrskega vladarja Albrehta Habsburškega so se Celjski postavili na stran njegovega sina Ladislava Posmrtnika. Ladislav je bil tudi sin Elizabete, sestrične Ulrika Celjskega. Celjski so se z Vitovcem na čelu vključili tudi v boj za ogrsko dediščino zoper kralja Vladislava Jagielonskega – leta 1440 je Vitovec uspešno napadal slavonskega bana Matka Talovca, leta 1441 pa je porazil še Vladislavovega vojskovodjo Štefana Banića. Ko so po Vladislavovi smrti (1444 v bitki pri Varni) Ogri 1446 priznali Ladislava Posmrtnika za kralja in ko sta si celjska grofa po smrti Matka Talovca prisvojila položaj slavonskega bana, je Vladislav vnovič vodil celjsko vojsko pri osvajanju banskih gradov in gradov zagrebške škofije. Osvojil nje Djurdjevac v Podravini, Gumnik ali Bosiljevo, Garić, Hrastovica, oba Pakraca, Račo in Goro. V vojni z nasledniki Matka Talovca (bojevanje je potekalo do leta 1447) je bil Vitovec leta 1446 v spopadu pri Hrastnici ranjen – strel iz puške mu je poškodoval eno od očes, tako da je bil odtlej na to oko slep. Celjski Ladislav Posmrtni. Foto: Wikimediaso leta 1446 prišli v navzkrižja tudi z novim ogrskim namestnikom Ivanom Hunyadijem, vendar so se razmere umirile najkasneje leta 1448. Uspešno je branil štajerske celjske postojanke Bistrico ter Celje in Ptuj pred ogrsko vojsko pod poveljstvom Ivana Hunjadija. Po nekaj manjših Hunjadijevih uspehih v Slavoniji (osvojitev Legrada in Koprivnice) je prišlo 1447 v Rači pri Koprivnici in nato v Radgoni do sporazuma med Hunjadijem in Celjskimi. Vitovec je po več mirnejših letih leta 1454 vodil spopade na Hrvaškem, kjer je premagal mogočne Kurjakoviće in Ulriku omogočil, da se je povzpel na mesto bana Dalmacije in Hrvaške. Poleg vojaške kariere je Vitovec zaradi zvestobe Celjskim dosegal tudi posvetne politične uspehe; že zgodaj je dobil gradova Greben (gospod Grebenski) v Hrvaškem Zagorju in Strmec (Sternberg) ob Dravi pod Beljakom, in ko je Ulrik v Slavoniji postal ban, je Vitovec postal njegov banski namestnik ali banovec.

Boj za celjsko dediščino in vzpon med visoko plemstvo

Grofje Celjski v Strukturi cesarstva Schedlove Nürnberške kronike (Liber Chronicarum) iz leta 1493, (spodaj drugi z desne). Foto: WikiwandČeprav je bila vojaška in politična kariera Jana Vitovca ugodno začrtana, je do velikega preobrata prišlo šele po smrti kneza Ulrika, s katerim je rod Celjskih knezov izumrl. Ko so 1456 Celjani izumrli, je Ulrikova vdova Katarina z drugimi dediči in plemiči postavila Vitovca za svojega poveljnika. Zaradi tega je prišlo do boja za njihovo dediščino, v tem boju pa je bilo Vitovcu kot poveljniku celjskih čet skoraj usojeno, da je v povezavi s tem bojem postal ena od osrednjih osebnosti. Celjsko plemstvo, ki ga je vodila vdova Katarina Branković, je bilo glede postavitve Jana Vitovca na mesto vrhovnega poveljnika celjskih čet soglasno. Ravno ob naslonitvi na svojega vojaškega poveljnika se je Katarina ob Ladislavu Posmrtniku, Goriškem grofu in Friderikom III. lahko potegovala za obsežno celjsko dediščino – Vitovec je leta 1457 vodil boje proti Frideriku III. in začasno obvladoval Celje, Radovljico, Škofjo Loko in Kranj. Razmere so se leta 1457 z nenadno smrtjo Ladislava Posmrtnika obrnile v korist Habsburžanov. Vitovec je v teh razmerah pristal na dvorjenje Habsburžana Friderika III., ki mu je za prestop ponudil koroški grad Sternberg in dobro letno plačo. Toda v boju za ogrsko krono je Vitovec proti Frideriku III. podprl hunyadijevca Matijo Korvina in bil zaradi tega nagrajen z naslovom bana Slavonije ter z gradovi Krapina, Vrbovac in Novi grad v Hrvaškem Zagorju. Ko je poražena Katarina s Habsburžani leta 1459 sklenila mir, se je s Friderikom III. pomiril tudi Vitovec in leta 1460 na njegovi strani sodeloval v napadu na goriškega grofa Janža Goriškega in v nastopu zoper Korvina, zaradi česar je bil nagrajen s koroškimi posestmi, že leta 1459 je postal baron Krapinski, 1460 pa še grof Zagorski. V istem času mu je prodala Katarina Celjska še tista celjska posestva, ki so ji ostala v Slavoniji (Medvedgrad, Samobor, Koprivnica, Kovanec barona Jana Vitovca, Krapina. Foto: numisbids.comKalnik, Varaždin). Obenem se je krvno povezal tudi s Celjskimi: hčer je poročil z Ivanom Montfortskim, sinom Marjete Celjske in Hermana Montfortskega. Oblast Katarine je tudi v Slavoniji naglo slabela: zato je leta 1461 ostanek svoje posesti prodala banu Vitovcu, vključno z upravo kraljevskega mesta Gradec (danes del Zagreba). Od leta 1463 dalje je bil Vitovec zvest podložnik Matije Korvina s čimer je utrdil grofovsko oblast v Zagorju, in je v letih 1465-66 vodil Korvinovo vojsko proti Turkom v Bosni. Umrl je leta 1468 na Hrvaškem.

Vitovec kot bajeslovni Pegam

Boje radovljiškega junaka Lambergarja in celjskega »Čeha« Vitovca je ljudska domišljija predelala v pesnitev Pegam in Lambergar, ki govori o spopadu med dobrim junakom Krištofom Lambergarjem in zlobnim Pegamom (izraz Pegam verjetno izhaja iz Behaim, kar pomeni Čeh, Bohemijec). V ozadju te predelave stoji izvirno pogansko izročilo o spopadu med Kresnikom in mračnim božanstvom, ki je istovetno ali vsaj sorodno Velesu.

Prizor spopada med Pegamom in Lambergarjem verjetno izvira iz vojne med »Čehom« Janom Vitovcem in domačim plemičem Lambergarjem, po drugi strani pa gre za predelavo mitološkega izročila o spopadu med gromovnikom Kresnikom in troglavim demonom, verjetno Velesom. Foto: Wikimedia

Vir: Wikimedia in Slovenska biografija

Up Next

Related Posts