13. novembra 1560 se je v Ljubljani rodil slovenski duhovnik, ljubljanski škof in mecen, Tomaž Hren.

Tomažev oče Lenart je bil premožen ljubljanski meščan, ki je postal tudi župan in kasneje deželni poslanec. Bil je lastnik fužin na Savi pri Jesenicah. Mati, Uršula Žitnik, je poleg njega rodila še enega sina in tri hčere. Oče in mati sta bila protestanta.

Njgov stric Gašper Žitnik je bil profesor na Dunaju. Pri osmih letih ga je vzel s seboj na Dunaj, leta 1569 pa ga je poslal v samostansko šolo v Admont. 1573 je Tomaž začel obiskovati jezuitsko šolo v Gradcu, posvečen je bil leta 1588, ko je tudi prejel kanoniško pozicijo, ki jo je prej imel Primož Trubar.

Leta 1597, po smrti škofa Janeza Tavčarja, ga je nadvojvoda Ferdinand imenoval za ljubljanskega škofa, kar je sveti sedež potrdil leta 1599, ko je Hren prejel škofovsko posvečenje.

Hren je bil vodilna oseba na Kranjskem v obdobju protireformacije. Med leti 1600 in 1603 je tako na tem območju protestantizem doživljal močne pritiske s strani ljubljanskega škofa, ki je postal vodja reformne komisije. Kljub sežiganju protestantske literature je Hren dojemal moč maternega jezika za pomoč pri širjenju in utrjevanju “prave” vere. Tako je pri papežu pridobil dovoljenje, da se dalmatinov prevod Biblje ohrani in uporablja.

Nadvojvoda Ferdinand ga je 1614 imenoval za namestnika v Gradcu, kjer je deloval do 1621.

V Ljubljani si je prizadeval vzpostaviti tisk. Slovenska literatura, ki jo je širil, je bila izključno cerkvena, sam pa jo je urejal in pregledoval. Prevodi v slovenščino so v večini temeljili na Dalmatinovih in Trubarjevih tekstih. Rim je večkrat tudi prosil, da bi njegovi duhovniki lahko brali protestanske tekste in se s tem izpopolnjevali tudi v maternem jeziku, kar so mu večkrat omogočili.

V Gornjem Gradu je ustanovil semenišče Collegium Marianum, ki je skrbelo za izobraževanje duhovnikov. Močno si je prizadeval, da bi imel čim bolj izobražen duhovniški kader. Bil je tudi podpornih glasbe, predvsem v liturgiji, zato je vlagal tudi v to področje, med drugim je v Gornjem Gradu naročil izdelavo novih orgel.

Umrl je 10 februarja 1630 v Gornjem Gradu, kjer je tudi pokopan.