Triglavski kralj

90 let od smrti Jakoba Aljaža (6. julij 1845 – 4. maj 1927).

Jakob Aljaž (1845 – 1927) - pobudnik, lastnik in graditelj Aljaževega stolpa na vrhu Triglava.Leta 1895 je Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, najprej odkupil vrh in nato na vrhu Triglava postavil slaba dva metra visok in dober meter v premeru širok jekleni stolp. Stolp, ki se ga je nemudoma prijelo ime Aljažev stolp, je v naslednjih desetletjih postal za večino Slovencev pravi nacionalni simbol in uradni državni kulturni spomenik Republike Slovenije. V času nastanka pa je bil strelovod boja za gore med Nemci in Slovenci. V tem boju za gore pa ni bil edino veliko Aljaževo dejanje v Triglavskem pogorju. Aljaž je leta 1896 postavil še dve planinski koči – na Kredarici in v Vratih in s tem močno zamajal na slovenskih tleh delujoča nemška planinska društva. Slednja so poskušala njegove gradnje zavreti, ko so že bile zgrajene, pa podreti – tudi s tožbami. Aljažu je vse uspelo dobiti in stolp ter koče so ostale.

Jakob Aljaž (1845 – 1927) - pobudnik, lastnik in graditelj Aljaževega stolpa na vrhu Triglava.Jakob Aljaž je bil sin Antona Aljaža iz Zavrha pod Šmarno goro in njegove žene Elizabete, rojene Jarc iz Dobrove. Rodil se je 6. julija 1845 kot četrti od osmih otrok v družini (po domače “pri Bačniku”). Po ljudski šoli v Smledniku je učenje nadaljeval na ljubljanski normalki, potem pa še v tamkajšnji gimnaziji, takrat še nemški. Leta 1866 se je podal na Dunaj, kjer je študiral grščino, latinščino in starocerkveno slovanščino. Želel je postati profesor, a se je zaradi nenadne očetove smrti, ko ga od doma niso več mogli podpirati, vrnil domov. Na materino željo je vstopil v bogoslovje. Posvečen je bil 31. julija 1871, novo mašo je imel v domači smledniški župniji. Kot kaplan je v letih od 1871 do 1880 služboval v Tržiču, nato pa je dobil mesto župnika na Dobravi pri Kropi. Poleti 1889 je nastopil službo na Dovjem, kjer je ostal nekaj več kot 37 let, vse do smrti leta 1927.

Aljaž se je za gore zanimal že v rani mladosti, kot dijak se je povzpel na Blegoš, Kum in na Storžič, v času kaplanovanja v Tržiču pa še na Begunjščico. Leta 1880, ko je prišel za župnika na Srednjo Dobravo pri Kropi, je začel spoznavati tudi gore v Julijcih.  Na Triglav ga je vodil mojstranski gorski vodnik Franc Skumavec – Šmerc, pri vzponu na vrh pa sta prenočila prav v Dežmanovi koči.  Zjutraj sta šla z ledenika naravnost na greben med Malim in Velikim Triglavom.  Aljaž o hoji po grebenu piše: »Povsod je bilo težavno plezati, najhujše pa je bilo Sedlo med Malim in Velikim Triglavom. Takrat je bilo sedlo še vse v prvotnem stanju, strmo kakor sleme na strehi, rob ojster, sem ter tja pretrgan. Marsikateri turist se je ustrašil in je ostal raje na Malem Triglavu. Mene je tam Šmerc peljal za roko, pa sem se bal.«

Table, ki so označevale nemške koče v triglavskem pogorju: Triglav Seen Hütte (današnja Koča pri Triglavskih jezerih), Deschmannhaus (današnji Dom Valentina Staniča) in Maria Theresia-Hütte (današnji Dom Planika).Dve leti pozneje je Aljaž prišel za župnika na Dovje, se začel še močneje zanimati za gore in je takoj občutil ostro nacionalistično usmeritev Nemško-avstrijskega planinskega društva z njegovo kranjsko sekcijo. Ob prihodu v novo faro je bil še član Avstrijskega turistovskega kluba, kamor so se vpisovali tudi Slovenci, saj klub ni bil protislovensko usmerjen. Klub je deloval predvsem okoli Bleda, na Triglavu pa je imelo glavno besedo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Rodoljuba Aljaža je to tuje šopirjenje in prilaščanje slovenskih gora zelo bolelo in jezilo.

Kažipotna tabla na planinskih poteh, ki jih je postavilo SPD.27. februarja 1893 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, ki je omogočalo organizirano in pospešeno delovanje Slovencev v gorah. Čeprav ni nikjer zapisano, je Slovensko planinsko društvo delovalo predvsem kot branik slovenskega jezika, saj je prek markacijskega odseka stremelo k uporabi slovenščine pri označevanju poti in k uporabi slovenskih imen gora.  V prvem letu delovanja so ustanovili dve podružnici, Kamniško in Savinjsko, v naslednjih letih pa še več – ena izmed njih je bila tudi v začetku leta 1895 ustanovljena podružnica Slovenskega planinskega društva v Radovljici, katere ustanovni član je bil Aljaž. V njej je bil kmalu izvoljen še za namestnika načelnika podružnice. Njegove simpatije do Triglava so po tem imenovanju prišle do polnega izraza, čeprav delovanje Slovenskega planinskega društva sprva ni bilo usmerjeno h končni odsvojitvi Triglava iz nemških rok. Še več, društvo je imel vzpone na Triglav za »vratolomno turistiko«  in je svojo dejavnost osredotočal raje na nižje vrhove, kjer je gradil koče in markiral poti. Aljaž jim je očital, da zanemarjajo Triglav, in se v jezi odločil za dejanje, ki je pomenilo upor proti nadaljnjemu ponemčevanju.

Nakup vrha Triglava in postavitev stolpa

Že nekaj časa je gojil misel, da bi na vrhu Triglava postaviti majhen stolp – kot planinsko zavetišče, pa tudi kot branik slovenstva. Načrta za stolp se je lotil kar sam. Pozimi 1894/1895 je v svoji župnijski sobi na Dovjem s kredo na tla narisal zunanji videz in določil dimenzije – oblika pokončnega valja s premerom 125 cm, okrog dva metra višine, s streho v obliki stožca. Iz vrha koničaste strehe naj bi štrlel drog, okoli katerega bi se sukala kositrna zastava z letnico 1895.

Jakob Aljaž je 15. aprila 1895 za en goldinar kupil vrh Triglava. Še istega leta je tam postavil stolp.Od občin Dovje in Mojstrana je nato 15. aprila za en goldinar kupil »špico« Velikega Triglava, za skupaj 16 kvadratnih metrov zemljišča, ter začel izdelavo stolpa.  Jakob Aljaž je izdelavo stolpa zaupal svojemu prijatelju, kleparskemu mojstru Antonu Belcu iz Šentvida pri Ljubljani. Belec je načrt še izboljšal in nato »brez dobička in zaslužka« iz posameznih kosov kovine, težkih od petnajst do dvajset kilogramov, izdelal stolp.  Dele stolpa so z vlakom prepeljali v Mojstrano,  nato pa jih je šest krepkih nosačev v enem tednu znosilo na Triglav. Stolp so postavljali Aljaž s svojima pomočnikoma Janezom Klinarjem – Požgancem  in Tomažem Koširjem – Kobarjem  in mojster Belec s svojim delavcem. Prenočili so v Dežmanovi koči. Ker je bila zjutraj gosta megla, je Aljaž ostal v koči in od tam poslušal, kako zbijajo in z vijaki pritrjujejo skupaj dele stolpa, ki je bil sestavljen v petih urah, dne 7. avgusta 1895. Vse stroške postavitve je nosil Aljaž, stolp ga je stal 300 goldinarjev.

Leta 1895 je dal na vrhu Triglava Jakob Aljaž postaviti stolp, ki se danes po njem imenuje Aljažev stolp.Slavnostno odprtje in blagoslovitev stolpa sta bila 22. avgusta 1895.  Navzoči so bili Aljaž, Matej Hubad,  Andrej Gassner,  ter Aljaževa zvesta pomočnika Janez Klinar – Požganc in Tomaž Košir – Kobar.  »Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kvišku s pokom, mi zapojemo Ave maris stella, potem Triglav moj dom,  in otvoritev je bila končana,« se je Aljaž, ki naj bi takrat pel kleče, objemajoč stolp in s solzami v očeh, spominjal odprtja.   Napis Aljažev stolp na stolpu je bil prvi slovenski napis na Triglavu in v njegovi okolici.

Na vrhu Triglava ob otvoritvi Triglavske koče na Kredarici, 10. avgusta 1896.Istočasno z gradnjo stolpa je Aljaž tik pod vrhom Triglava na južni strani na pobudo in na stroške Slovenskega planinskega društva dal v skalo izsekati še jamo, t. i. Staničevo zavetišče, v katerega bi se planinci zatekli »zoper hudo uro in strelo.«  Nastala je luknja s prostorom za kakih 20 ljudi, z mizo, klopjo in nezaklenjenimi vrati.

Nakup zemljišča in izgradnja stolpa sta Aljažu prinesla pravi pravdarski spopad z nemškimi organizacijami, ki so se ga lotile s trditvijo, da je ob izgradnji stolpa uničil podzemno triangulacijsko točko prvega reda. Z obtožbami so želeli doseči podrtje stolpa. Aljaž se je obtožbam uprl, češ da so 40 let poprej civilni inženirji postavili na vrhu le leseno piramido za meritve, ki pa je bila zaradi vremena kmalu uničena. Preiskava, ki jo je vodil češko-nemški deželni geometer, se je vlekla kar pol leta, ne da bi Aljaž zanjo vedel. Pri tem so bili zaslišani kmetje, planinci, lovci in vodniki. Tudi s postavitvijo Staničevega zavetišča je Kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva Aljaža tožila, češ da je na državnem svetu.

Postavitev Koče na Kredarici in Aljaževe koče v Vratih

Ko so Aljaž, Belec in pomočniki postavljali stolp, so prespali v Dežmanovi koči. Takrat naj bi oskrbnik Aljažu rekel, da ima srečo, ker ni Nemcev, sicer zanje v koči ne bi bilo prostora. Aljaža je to zelo razjezilo – ta koča je stala v njegovi župniji in ni mogel razumeti, da zanj ne bi bilo prostora in da bi moral biti odvisen od Nemcev. Sklenil je zgraditi Triglavsko kočo. »V tistem trenutku sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo, in sicer kočico samo zase in za nekaj svojih prijateljev. Če se bo pa SPD  na moj poziv zdramilo, bomo delali veliko kočo, kje bom prihodnji teden ogledal. Če drugod ne najdem prostora in mi nihče ne pomaga, bom postavil svojo kočico vštric Dežmanove, 10 korakov od nje … tako užaljen je bil moj narodni ponos.«

Septembra, kmalu po odprtju stolpa, je bil Aljaž ponovno na Triglavu, da bi poiskal prostor za nameravano kočo. Pri spustu z vrha je obsedel na Malem Triglavu in si ogledoval svet pod seboj. Tedaj naj bi zagledal dva gamsa teči čez Kredarico in se domislil: »Tukaj mora stati koča. Saj je pa Kredarica kar kričala po planinskem zavetišču kakor plešasta glava po klobuku!« V naslednjih dneh je uredil vse potrebno za nakup zemlje na Kredarici in 9. septembra leta 1895 podpisal (kupec je bilo Slovensko planinsko društvo) pogodbo z občinama Dovje in Mojstrana. Kočo so slavnostno odprli 10. avgusta naslednje leto in jo poimenovali Triglavska koča na Kredarici. Ob koči je Aljaž postavil še kapelo in jo posvetil Lurški Materi božji. Triglavsko kočo so leta 1909 povečali in jo ob odprtju 8. septembra istega leta preimenovali v Triglavski dom na Kredarici.

Toda tudi zaradi te koče in kapele si je Aljaž nakopal tožbo. Nemci so v tožbi trdili, da stoji polovica Triglavske koče in vsa kapelica na svetu Verskega sklada. Z gradnjo Aljaževega stolpa, Staničevega zavetišča, koče in kapele na Kredarici, si je Aljaž skupaj naprtil šest sodnih tožb. Vse je dobil.

Leta 1896, še istega leta kot prvo kočo na Kredarici, je Aljaž postavil tudi kočo v Vratih. Tudi to kočo je financiralo Slovensko planinsko društvo in tudi v tem primeru je šlo za tekmo med Slovenci in Nemci. Kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva je imela namen postaviti v Vratih kočo, ki bi služila tistim, ki bi hoteli na Triglav čez Prag. Ko je tedanji načelnik sekcije prišel v Vrata, da bi poiskal primeren prostor za zidavo nemške koče, je namesto prostora našel – Aljaža, ki je pregledoval hlode za slovensko kočo. Kočo so odprli 9. junija 1896. Leta 1904 so Aljaževo kočo povečali v Aljažev dom, ki pa ga je štiri leta kasneje odnesel plaz. Leta 1910 je Aljaž izbral nov prostor v Vratih, poiskal izvir vode, kupil les, ki ga je bilo v teh koncih izjemno težko dobiti, in najel delavce ter postavil nov Aljažev dom.

Aljaževe gradnje v Triglavu in soseščini:

  • Aljažev stolp vrh Triglava (7. avgust 1895),
  • Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava (1895),
  • Aljaževa koča v Vratih (9. julij 1896),
  • Triglavski dom na Kredarici (10. avgust 1896),
  • Kapelica Lurške Matere božje na Kredarici (12. avgust 1897),
  • Aljažev dom I. v Vratih (7. avgust 1904; dom je marca leta 1909 porušil plaz),
  • Prenovljena Triglavska koča na Kredarici – Triglavski dom na Kredarici (8. september 1909),
  • Aljažev dom II. v Vratih (17. julij 1910).

Slovenske gore so se prav skozi ta nacionalni boj trdno usidrale v narodno identiteto. Kot »nezgodovinskemu« narodu so Slovencem takšne zmage na nacionalnih frontah gotovo dvigale samozavest. V tem času so gore postale viden simbol razpoznavanja in reprezentativnosti na ravni številnih posameznikov, kar se kaže v množičnosti pošiljanja razglednic z motivom »Pozdrav s Triglava« in s podobo Aljaževega stolpa.

Avtor: Peter Mikša

Vir fotografij: Slovenski planinski muzej

Up Next

Related Posts