Uničenje križarske Jeruzalemske kraljevine

Križarske vojne so bili vojaški podvigi Latinske rimokatoliške cerkve od srede srednjega veka vse do konca poznega srednjega veka.

Zemljevid Akkona, 1291. Edina stvar, ki so jo križarji nadzorovali, je bila pomorska povezava s Ciprom, kar jim je omogočilo delno evakuacijo. Foto: WikimediaLeta 1095 je Papež Urban II. na cerkvenem koncilu v Clermontu pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v Jeruzalemu in njegovi bližini. Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti Bernard iz Clairvauxa, so bile enako pomembne tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer križarska vojna proti Albigencem, Aragonska križarska vojna, rekonkvista in severne križarske vojne.

 

Na današnji dan leta 1291 se je s padcem zadnje križarske trdnjave Akke v mameluške roke končalo skoraj 200-letno obdobje križarskih vojn in Jeruzalemskega kraljestva.

Na začetku je bilo kraljestvo komaj kaj več kot ohlapna zveza mest in vasi, ki so jih osvojili križarji na svojem prvem pohodu. Mnogo se je razpravljalo o tem, ali naj bo kraljestvo posvetna ali teokratska država pod papeževo oblastjo. Zmagali so zagovorniki posvetnega kraljestva in državo so organizirali po vzoru zahodnoevropskih monarhij, s katerimi so imeli tesne politične in družinske zveze. V primerjavi z evropskimi kraljestvi je bilo relativno majhno in pogosto mu je primanjkovalo finančne in vojaške podpore Evrope. Kraljestvo je bilo tesno povezano z bližnjim armenskim kraljestvom Jeruzalemsko kraljestvo in druge križarske države v okviru Bližnjega vzhoda leta 1135. Foto: Wikimediav Kilikiji in Bizantinskim cesarstvom. Obe zvezi sta pomembno vplivali na orientalizacijo zahodnjakov.

Na višku svoje moči se je kraljestvo raztezalo od današnjega Libanona na severu do Sinajske puščave na jugu, na vzhod pa v današnjo Jordanijo in Sirijo.

Ozemlje so poskušali razširiti tudi v Egipt, kateremu so vladali Fatimidi. Jeruzalemski kralji so imeli delno oblast tudi v drugih križarskih državah: v grofijah Tripoliju in Edesi ter v kneževini Antiohiji.

Muslimani se za kraljestvo na začetku niso preveč zanimali, v 12. stoletju pa je zanimanje zanj začelo rasti. Obudili so idejo svete vojne – džihada, se začeli združevati in ponovno osvajati izgubljena ozemlja. Saladin je leta 1187 osvojil Jeruzalem in do konca 13. stoletja se je kraljestvo postopoma zmanjšalo na ozek pas ozemlja ob sredozemski obali, ki ga je obvladovalo nekaj utrjenih mest. To obdobje se večkrat omenja kot »Kraljestvo Akka«. Kraljestvu je vladala dinastija Lusignanov s Cipra, ki je imela trdne zveze s Tripolijem, Antiohijo in Armenijo. V kraljestvu so imele velik vpliv tudi italijanske mestne države, predvsem Benetke, Pisa in Genova in ne nazadnje tudi cesarji Svetega Rimskega cesarstva.

Saladin, 12. stoletje. Foto: WikimediaSosednja muslimanska ozemlja so se v tem času združila pod Ajubidi in kasneje pod Mameluki iz Egipta. Kraljestvo je kmalu postalo šahovska figura tako v političnem kot v vojaškem smislu. Sredi 13. stoletja so na Bližnji vzhod začeli vdirati Horezmijci in Mongoli, vse preostale križarske trdnjave pa sta osvojila mameluška sultana Halil in Baibar. Zadnja je leta 1291 padla Akka.

 

Vir: RTV Slo in Wikimedia

 

Up Next

Related Posts