Uspeh na Makaluju, svetovni rekord in zgodba o požrtvovalnosti in brezkompromisni pomoči za prijateljevo življenje

Aleš Kunaver je nekoč rekel, da “če hočeš ujeti že premikajoči se vlak, moraš teči hitreje od njega” in pri tem mislil na lovljenje svetovnega alpinističnega in predvsem odpravarskega, himalajskega vrha. In v južni steni Makaluja (8463 m) so oktobra leta 1975 naši odpravarji tekli izjemno hitro. Oboroženi z znanjem izpred treh let, ko so preplezali že vse večje težave v južni steni, in z uspehom izpred leta, ko je kar deset alpinistov osvojilo vrh skoraj osemtisočaka Kangbačna, so po izjemno zahtevni smeri priplezali na vrh prvega osemtisočaka za Jugoslavijo.

In to na kakšen način! Na vrhu se je znašlo sedem alpinistov! Prva uspešna naveza Belak–Manfreda pa je po zaslugi Marjana Manfrede – Marjona postavila – če lahko temu tako rečemo – svetovni rekord, saj je Marjon dosegel vrh Makaluja brez uporabe dodatnega kisika. Zgodba je bila pravzaprav ta, da sta Stane Belak-Šrauf in Marjon ostala na zadnjem višinskem taboru samo z enim delujočim ventilom za kisikovo bombo. Marjon se je eni sami delujoči napravi odpovedal, češ Šrauf je že star (takrat je imel 35 let) in najbrž ne bo imel več možnosti priti v Himalajo, pa ga naj za naskok uporabi on, sam pa bom poskušal brez kisika, dokler bo šlo. Odšla sta, vsak posebej plezala proti vrhu in ko je Šrauf dosegel najvišjo točko ter se obrnil navzdol, je presenečen opazil počasi prihajajočega Marjona. Počakal ga je na vrhu in skupaj sta varno sestopila. V naslednjih dneh so se na vrhu zvrstili še Janko Ažman in Nejc Zaplotnik ter Viki Grošelj in Ivč Kotnik, zadnji pa je na vrhu Makaluja stal Janez Dovžan.

Šestega oktobra 1975 sta kot prva Jugoslovana in Slovenca na osemtisočaku stala Stane Belak in Marjan Manfreda. Dva dni kasneje sta vrh osvojila še Nejc Zaplotnik in Janko Ažman, 10. oktobra pa še Viki Grošelj in Ivč Kotnik (na fotografiji). Zadnji je vrh Makaluja dosegel Janez Dovžan. Foto: Viki Grošelj.

In prav ta zadnji vzpon bi se kmalu spremenil v tragedijo, če ne bi Dovžan ravnal izjemno požrtvovalno. Zgodba je naslednja: V prenatrpanem šotorčku zadnjega, petega tabora na višini 8000 metrov so se drenjali Grošelj in Kotnik, ki sta prihajala z vrha, ter Zoran Bešlin in Janez Dovžan, ki sta tja prišla iz tabora štiri. Zjutraj sta prva dva sestopila, proti vrhu pa se je najprej odpravil Dovžan, kasneje pa še Bešlin. Medtem ko je Dovžan lepo napredoval, pa je bil Bešlin počasnejši. Kljub temu, da je pri vzponu pogosto čakal prijatelja, je Dovžan dosegel vrh sam, potem pa začel sestopati. Ko je pri vračanju srečal vzpenjajočega Bešlina, mu je rekel, naj se obrne, ker je že pozen, morda prepozen za vrh. A magična moč bližine vrha je bila močnejša in Bešlin je vseeno skušal doseči najvišjo točko gore. Dovžan je do večera sestopil v zadnji tabor na višini 8000 metrov in tam čakajoč na prijatelja in preživel že drugo noč na tej višini. A prijatelja ni bilo. Naslednji dan se je Dovžan, sicer pošteno izmučen od vzpona na vrh in že brez dodatnega kisika, brez pomišljanja spet podal nazaj gor proti vrhu iskat svojega prijatelja. Po večurnem mukotrpnem vzponu je dosegel višino okoli 8150 metrov in ker o prijatelju ni bilo sledu, je sestopil nazaj v tabor 5 na višino 8000 metrov, misleč, da je tovariša ni več. Proti večeru pa se mu je zazdelo, da vseeno sliši glasove nad šotorom in kmalu je zgoraj uzrl prijatelja. Spet se je vzpel 100 višinskih metrov in izmučenem Bešlinu, ki je minulo noč prebivakiral nekje na višini okrog 8300 metrov in pri tem zelo pozebel v noge, pomagal do šotora. Tam sta preživela svojo tretjo noč nad 8000 metri in za nameček jima je crknil še gorilnik.
A to še ni vse. Dovžan in Bešlin sta bila zadnja plezalca v ogromni in do takrat nepreplezani južni steni Makaluja. Sledil jima ni nihče več, bila sta brez zaledja. Ni bilo drugih plezalcev, na katere bi Dovžan pri reševanju prijatelja lahko računal. Pravzaprav sta bila odrezana od vsega sveta in v skrajno nezavidljivem položaju. Dovžan je vedel, da so vsi ostali člani odprave, do konca utrujeni od vzpona na vrh, že v baznem taboru in da se nihče ne more povzpeti spet na 8000 metrov, da bi mu pomagal reševati hudo pomrznjenega in izmučenega prijatelja. Tako se je Dovžan lahko zanesel le na svoje moči, kolikor mu jih je od prestanih naporov nad 8000 metri še ostalo. Tako je naslednji dan sam pomagal prijatelju navzdol. Toda hoje je v zahtevni in strmi južni steni Makaluja zelo malo, je predvsem plezanje, na srečo pa so steno pod petim taborom že prej opremili s fiksnimi vrvmi, ki so olajšale mukotrpen in počasen sestop. Dovžan je Bešlinu pomagal sestopati po tej steni še dva dni, preden sta lahko na pomoč prišla zdravnik Damijan Meško in Janko Ažman, ki je nekaj dni pred tem tudi sam dosegel vrh. Še posebej pa sta jima nekje med 3. in 4. taborom prišli prav dve kisikovi bombi, ki sta jih tam pustila višinska nosača. Ta dodatni kisik je dokončno pomagal rešiti prijateljevo življenje.

Južna stena Makaluja z vrisano jugoslovansko smerjo iz leta 1975. Foto: Viki Grošelj.

Marjan Manfreda – Marjon, legendarni alpinist in izjemno uspešen član te odprave, je pred nekaj leti javno povedal, da je ta zgodba o požrtvovalnosti in brezkompromisni pomoči za prijateljevo življenje zanj največja zgodba slovenskega alpinizma. Velikih alpinistov in velikih alpinističnih zgodb namreč ne naredijo samo vrhunski športni dosežki. Tone Škarja pa je uspeh v južni steni Makaluja opredelil z naslednjimi stavki: »Ko je bilo Slovencem omogočeno priti v Himalajo, so bili najvišji vrhovi Zemlje že vsi preplezani. Zato se je že prva odprava leta 1960 Trisula lotila po novih smereh in osvojila dva šesttisočaka. Druga odprava 1965 na Kangbačen je osvojila danes še vedno drugi najvišji “slovenski” sedemtisočak. Žal smo bili v dejanjih močnejši kot na medijskem področju – šele z veliko zamudo smo to spravili v svetovne alpinistične revije. A po še dveh vzponih na vrhove tik pod 8000 m smo Slovenci z vzponom po južni steni Makaluja leta 1975 prišli v najožji svetovni vrh. Tri leta prej, ko je odprava prvič stala pod Makalujem, je Aleš Kunaver vprašal moštvo, kje naj se ga lotijo: po normalni smeri, po francoskem jugozahodnem razu ali po še nepreplezani južni steni. Večina je bila za južno steno. Takrat jim ni uspelo, a tri leta pozneje – 1975 – je odprava, obogatena z novimi izkušnjami, dosegla vrh in s tem dejanjem (takrat se je plezanje sten v Himalaji komaj začelo) potisnila Slovenijo v sam vrh himalajskih velesil. Ta uspeh je močno premaknil miselnost v naših glavah in takrat se je rodil namen “preplezati vse najvišje gore sveta, po možnosti po novih smereh”. V naslednjih dvajsetih letih smo ob vrsti nižjih vrhov po novih smereh preplezali skoraj vse osemtisočake, z izjemo treh nižjih.«

Vir in fotografije: Mikša Peter, Golob Urban: Zgodovina slovenskega alpinizma in slovenski plezalni portal Friko.si

Naslovna fotografija: Takole je Janez Dovžan na izpostavljenem grebenu, ki vodi na vrh Makaluja, na svojem sestopu zagledal počasneje vzpenjajočega se Zorana Bešlina. Slednjega je prehitela noč, sledili so dramatični dnevi, ki so se po zaslugi požrtvovalne Dovžanove pomoči Bešlinu spremenili v eno največjih zgodb slovenskega himalajizma. Foto: Janez Dovžan.

Up Next

Related Posts