V Tivoli po prijateljico noči: Prostitucija na Slovenskem na prelomu 19. in 20. stoletja (1. del)

V 19. stoletju se je, kljub moralni strogosti, razbohotila posvetna oblika prostitucije tudi na Slovenskem.

»Prostitucija je za Slovence važen, čeprav skrit in še bolj skrbno skrivan družabni pojav,«[1] posledično je v 19. stoletju prišlo do sprememb v zakonodaji, »uveljavili [sta se] dve stališči nasproti prostituciji: reglementacija in abolicija.«[2]

K tema poskusoma omejitve najstarejše obrti pa lahko dodamo še kasernacijo. Prostitucija je bila pereč problem celotnega 19. stoletje in se kot taka nadaljevala v 20. Skozi čas je ostajala potisnjena na rob, opredeljena z različnimi pogledi, predvsem dvojna morala pa je onemogočala učinkovito rešitev. Šele z resnim opozarjanjem zdravniške stroke o nevarnostih spolnih bolezni, ki so se v obdobju tajne prostitucije nenadzorovano širile, ji je bilo namenjeno več pozornosti. S postopnim odpravljanjem sramu in nelagodja v pogovoru o spolnosti ter z izboljševanjem zdravstvenih razmer je lahko prišlo do dolgotrajnejših sprememb

1          Tajna prostitucija

Ker sprva prostitucija ni bila dovoljena, se je morala gibati na obrobju, kjer ni bila vidna ostalim. Mesta delovanja je mogoče rekonstruirati iz arhivskega gradiva. Mestne straže so ob prijetju prestopnic v poročila namreč vključevale vzrok aretacije in samo lokacijo. Popisane aretacije so se najpogosteje odvijale v temačnih ulicah, šupah, hlevih, kozolcih in na železniških postajah. Po besedah takratnega vrtnarja je bil edini konkreten kraj zbiranja  prostitutk Tivolski park, [3] v katerem je bila tudi tako im. “kurbirska steza”.[4] Skrivne prostitutke so poskušale izkoristiti lastne sobe, dokler jih sosedje niso ovadili zaradi kaljenja nočnega miru ali nemoralnosti.[5] Kot primer služi ohranjeno pismo prebivalcev stanovanjske hiše Na Prulah 6, kjer je stanovalka Zdenka Vešec v svoje stanovanje vodila oficirje in očrnila celotno hišo.[6]

Oblast je imela z  njimi probleme, ker so bile nepoboljšljive. Stražniki so jih navadno pripeljali na magistrat in popisali. Kazni so bile odvisne od tega, kolikokrat prej so jih že zalotili v kaznivem aktu, navadno je šlo za zaporno kazen in prisilne delavnice ali izgon iz mesta in celo prepoved vračanja. To prostitutk ni odvrnilo od obrti, tako da so se po nekaj dneh vrnile. Dovolj zgovoren je primer Amalije Dolenc, ki je bila po večkratnih aretacijah izgnana v rodno Oselico. Kljub temu se je vrnila v Ljubljano in nadaljevala s prostitucijo.[7]

K takšnemu načinu delovanja so se morale vrniti po letu 1919, ko je bila prostitucija prepovedana. Po njihovi ponudbi so sedaj posegali tudi moški, ki so prej obiskovali javne hiše. Nekateri so se tajne prostitucije posluževali že pred zaprtjem javnih hiš. Za njihovo zdravstveno tvegano dejanje sta bila navadno dva vzroka. Mnogi si prostitutk v javnih hišah niso mogli privoščiti zaradi slabega finančnega stanja. Drugim pa se je zdelo obiskovanje javnih hiš preveč opazno, kar bi lahko kvarilo njihov ugled v družbi. Da si ne bi kvarile ugleda, se tudi mnoge ženske niso prijavile. Drugi pomemben razlog je bil ta, da je bila prostitucija zgolj njihova dodatna dejavnost, brez katere verjetno ne bi mogle preživeti. Večinoma so prihajale iz naslednjih poklicnih skupin: šivilje, služkinje, natakarice, delavke in trgovke. Namesto denarnega plačila so včasih zahtevale plačilo večerje ali pijače ter nastanitev čez noč, kar je dokaz, da je bila prostitucija pomemben vir zaslužka zanje. Takšna oblika plačevanja se pojavlja predvsem med obdobji pomanjkanja.[8]

 

Eno izmed teh je bila tudi prva svetovna vojna, ki je prinesla pomembno spremembo v vsakdanjem življenju žensk. Ženske so morale po odhodu moških na fronto prevzeti celotno skrb za družino, kar je vključevalo tudi tradicionalno moška dela. Tako se je morala temu prilagoditi moda z bolj praktičnim in sproščenim stilom.[9] Še hujši moralni prestopek pa so bile kršitve institucije svetega zakona: »Deviški zublji, ki so goreli zanj, so zrasli v razbrzdan požar, in tuji ljudje so jih gasili. Prvi jo je izroči drugemu, drugi tretjemu, kdor je hotel, jo je imel /…/.«[10]  Zakonolom je postal množičen fenomen, kljub temu da so oblasti in cerkev zahtevale od žensk zakonsko zvestobo. Tudi število ločitev po vojni se je povečalo.[11] Leta 1919 so se vložene zahteve po ločitvi potrojile.[12] Vendar pa spisi dokazujejo, da prešuštvo ni bilo poglavitni razlog zahtev. Največkrat so razvezo zahtevali zaradi psihičnega in fizičnega nasilja, razprave pa so v takšnih primerih postajale vulgarni besedni boji[13] Seveda kršenje zakonske zvestobe ni bila vedno samo plod nepotešene sle, ampak dodaten ekonomski vir, ki je omogočal preživljanje družine. Vojaki so namreč imeli hrano, ki jo je med civilnim prebivalstvom primanjkovalo.[14]

1.1        Gostilne in kavarne

»Zahajanje v gostilne, prekomerno uživanje alkohola, petje, vse to je Slovencem nekako v krvi, zato ni naključje, da je bila Ljubljana vedno dobro založena z gostilnami.«[15]

Kot je razvidno, so bile gostilne in kavarne center moškega druženja, tako so postale zbirališče potencialnih strank. Mnoge natakarice so videle v prodaji spolnih uslug dodaten vir dohodka, ki jim je omogočal preživetje.[16]

Strah pred moralno nevarnostjo gostilniškega okolja je bil izražen tudi v priročnikih, ki so govorili o zaželenem obnašanju ob različnih priložnostih. Tudi sam odnos osebja, predvsem postrežnic, je bil predpisan: »Natakarji, oziroma postrežnice morajo biti vljudne, ne smejo kazati nobene nejevolje, se morajo čedno in dostojno napraviti, goste točno in naglo postreči. Biti morajo potrpežljive, vljudne, obenem pa modre in resne, ker so itak izpostavljene raznim nevarnostim.«[17] Dekleta, ki so s podeželje prihajala na delo v mesto in so poskušale ohraniti svoje dostojanstvo, so v oglasih za delo navedla, da ne iščejo zaposlitve kot natakarice. Tako Terezija Kolarič v svojem oglasu piše:

»Dekle staro 21 let, zdravo, pošteno, pridno, prikupljive zunanjosti prosi za službo služkinje za vsa dela. /…/ Prosi v boljšo družino, a ne v gostilno /…/.«[18]

Če sama ne bi poudarila, da v gostilni ne želi delati, bi po svojem opisu verjetno hitro dobila delo v strežbi. Moški so namreč pričakovali, da jim bodo stregle lepe mladenke, od katerih so s plačilom lahko dobili tudi kaj več. Takšna naravnanost je gostilničarjem narekovala, da so kot pogoj za zaposlitev poleg spretnosti zahtevali prijeten zunanji izgled,[19] kar prikazuje oglas v Slovenskem narodu: »V restavraciji ‚Nova Pivana‘‚ v Zagrebu se sprejemata 2 spretni in brhki natakarici zmožni kakega slovenskega jezika.«[20] Kljub temu da je bila prostitucija na javnih mestih kazniva, so jo gostilničarji zaradi večjega dobička dopuščali. Pri tem jih ni spreobrnila niti kazen, ki jo je predvidel avstrijski kazenski zakonik:

»Ako gostilničarji ali krčmarji, /…/ nečistosti priložnost dajejo, so krivi prestopka, in se kaznujejo prvikrat v denarjih od 25 do 200 goldinarjev. Če naprej potuho dajejo, se jim odvzame pravica gostilničarjenja ali točenja in se izreče, da so v prihodnje za takošno obrtnijo nesposobni.«[21]

Avstrijski kazenski zakonik v nadaljevanju člena predvideva za same prestopnice od osem dni do tri mesece zaporne kazni.[22]

1.2        Tajna prostitucija med vojsko

Drugo zbirališče prostitutk so bile vojašnice in vojaške bolnišnice, saj so bili med strankami večinoma vojaki.[23] Dovolj zgovoren je primer Helene Resnik, ki je bila aretirana 22-krat. Svoje stranke je večinoma iskala med vojaki, s katerimi se je sestajala v cukrarni, za kar je bila kaznovana s 14 dnevi zapora in izgonom.[24] Od obrti je ni odvrnilo praktično nič, ni se bala niti groženj sodišča.[25] Vojake so s spremljevalkami pogosteje zalotili na ulicah, ko so si iskali primerno temačno mesto za potešitev sle. Takšne aretacije so privedle do izgredov, ker se prostitutke, navadno zaradi vinjenosti, niso pustile odvesti. Za eno izmed takšnih scen je poskrbela Julijana Gerše, pomiriti sta jo morala kar dva stražnika.[26]

1.3        Hotelska prostitucija

 

Virov za to področje delovanja prostitutk je malo. Vseeno je zapisov dovolj, da je njen obstoj potrjen. Popolnoma ni razvidno, kako je potekala. Navadno naj bi stranke našle v mestu in jih nato odpeljale v izbrani hotel, ki ni imel tako ostrega nadzora. Hotele so redno menjale, da je njihova dejavnost ostala skrita. Za primer lahko vzamemo Ljubljano in njene hotele, ki so dopuščali prostitucijo v njihovih sobah. V zapisih so bili omenjene hotelske sobe pri Bavarskem dvoru, pri Južnem kolodvoru, pri Avstrijskem cesarju, pri Maliču, Grajzerjevem hotelu in hotelu Ilirja.[27]

Stranka je plačala sobo, ker takšne ženske niso imele stalnega bivališča v Ljubljani. Prijavljale so se z izmišljenimi imeni, da bi ostale varne pred preganjajočo oblastjo. Določene so sobo najele za več dni, kar je bilo tvegano, saj so delovale sumljivo. Hotelski vratarji in receptorji so morali naznaniti mestni policiji, če je prostitutka opravljala obrt v njihovem hotelu.[28]

2          Problematika

Neurejena prostitucija je obremenjevala lokalne skupnosti na različnih ravneh. Sprva so poudarjali predvsem moralno vzdušje, ki so ga prostitutke s svojim pojavljanjem v javnosti kalile. 19. stoletje je namreč strogo določalo obnašanje ter vloge moških in žensk. Slednje se v javnosti niso pojavljale tako pogosto in svobodno kot njihovi partnerji. Ženske, ki pa so ponujale spolne usluge, so mnoga pravila kršile, da so sploh lahko prišle v stik s strankami. Družba je imela do njih odklonilen odnos, ker so se bali, da bodo pokvarile nedolžne. Ukrepati so želeli preventivno, zato so jim omejili določene svoboščine.

Verjetno bolj nevarne od kvarjenja morale so bile spolne bolezni in trgovina z belim blagom, ki je bila v tesni povezavi z zvodništvom.

2.1        Zvodništvo in trgovina z belim blagom

Tako v avstrijski kot v jugoslovanski zakonodaji so obravnavali zvodništvo kot kaznivo dejanje. Stopnje kaznovanja so se razlikovale glede na to, v katero skupino je  spadal obtoženi zvodnik. Samih primerov obtožb in poročil je nekaj, vendar obsojenih zvodnikov le malo, saj je bila dejavnost težko dokazljiva. Vzroki za tako nizko število je verjetno nedosledna zakonodaja, ki je do leta 1919 dovoljevala prostitucijo. Ker so šteli zvodništvo kot sestavni element prostitucije, se jim ni zdelo tako sporno. Tehtna razloga, ki pojasnjujeta maloštevilnost primerov, sta vpliv, ki so ga imeli zvodniki med kriminalnimi združbami, ter podkupovanje. Slednjega nam dobro ponazarja afera Podgoršek, ki je hkrati tudi primer trgovanja z belim blagom. Po sedmih letih je bila Matilda Löwy, lastnica javnih hiš na Zvonarski, ovadena trgovanja z belim blagom, kar ji je omogočal šef ljubljanske policije Fran Podgoršek.[29] Lastnica je prostitutke ob prihodu obremenila s takšnim dolgom, da ga niso mogle odplačati, če so želele oditi iz hiše. Fran Podgoršek je za uničevanje prijav, izjav in poročil dobival plačilo, s katerim si je privoščil luksuzne dobrine. Ko je le bil obsojen, je sam odstopil in si prihranil osramotitev.[30]

Kljub slabi ureditvi in podkupovanju povezanim s tem vprašanjem so v avstrijski zakonodaji vseeno razčlenili različne tipe zvodništva. Pri prvem je bila prostitutka popolnoma odvisna od zvodnika. Priskrbel ji je stranke in ji določal urnik dela, ona pa mu je morala  prinašati zaslužek. Najbolj dokazljiva je bila druga oblika, saj je zvodnik prostitutki dal v najem sobo in ji omogočil delovanje.[31] Bolj razvpita zvodnika tega tipa sta bila zakonca Železnik, ki sta dajala prenočišče mnogim znanim prostitutkam. Tudi po obsodbi sta nadaljevala z zelo donosnim poslom.[32] S tretjo obliko so zvodniki najbolj posegli v osebno svobodo žensk. Sprva so izkoristili njihovo naivnost in jih zavedli z mamljivi ponudbami, da so jih nato lahko vključili v kroženje po javnih hišah in tudi ulicah.[33]

2.2        Spolno prenosljive bolezni

Tajna prostitucija je dodatno obremenila zdravstveni sistem. Ker prostitutke niso imele zdravstvene oskrbe, so se bolezni širile med njihovimi strankami. Prišlo je tudi do obtožb. V takem primeru so morale oblasti osumljenko, ki naj bi širila spolno prenosljivo bolezen, poklicati na zaslišanje in poslati na strokovni zdravstveni pregled v bolnišnico. Tukaj je nato zdravnik ovrgel ali potrdil sume. Če je resnično šlo za bolezen spolne narave, so pacientko zadržali na zdravljenju.[34]

V tistem obdobju so pri nas poznali tri spolna obolenja. Najpogostejša bolezen je bila kapavica, ki se pojavi peti ali šesti dan po okužbi, lahko pa tudi šele po 14 dneh. Zanjo je značilno boleče uriniranje, močne erekcije med spanjem, lahka mrzlica in zlepljanje sečne poti.[35] Kljub zdravljenju lahko za posledico pusti zoženo sečno cev, zamašen semenovod ali boleče sklepe.[36]  Drugi tip spolnih bolezni je mehki čankar, ki se opazi prvi ali drugi dan po rdečih lisah ali razjedah na spolnem organu. Razjede so ozdravljive, problem nastane, če se okužba razširi na bezgavke in mezgovnico.[37] Tretji tip se imenuje trdi čankar, ta preide v sifilis.[38]

»Bolezen se začenja s tem, da se prikaže mozoljček, velik kakor grah ali malo večji, včasih popolnoma neznaten, včasih lekih kakor vinar in trd kakor hrustanec; radi tega se imenuje trdi čankar ali trdnica.«[39]

Prva stopnja nastopi po treh tednih, do osmega ali desetega tedna se razvije druga stopnja, ko poleg izpuščajev otečejo vse bezgavke.[40] Tretja stopnja nastopi po več letih v obliki za oreh velikih bul, ki za sabo puščajo razjede.[41] Demšar v nadaljevanju ugotavlja, da sifilis napada tudi notranje organe, temu je najbolj izpostavljeno živčevje.[42] »Povzročal je ločitve zakonov, terciarne sifilitične bolezni (vnetje oči, ohromelost), fizično propadanje, duševne okvare, razne telesne okvare otrok idr.«[43]

Ljudje spolnih bolezni niso obravnavali z vso resnostjo. Gonoreje in mehkega čakarja, ki sta bila najpogostejša, oboleli večinoma niso zdravili z zdravniško pomočjo. Huje je bilo s sifilisom, ker so ga pogosto opazili prepozno. Statistično gledano so bili bolniki ljudje med 15 in 25 letom starosti.[44] Za moške je bilo najnevarnejše obdobje od 18. leta, ko se v njih začne zbujati spolna sla, do 30. leta, ko večina doseže finančno in statusno stanje primerno za vstop v zakon. Očitno pa je vplival na okužbo tudi alkoholizem, saj je med njimi največji delež obolelih.[45] Največje škode pa ne povzroči nespametno ravnanje v mladih letih, ampak nevednost in sprenevedanje o spolnosti. »Naša družba namreč ni še tako odkritosrčna, da bi lahko govorila o seksualnih zadevah, ne da bi prišla v zadrego. Napačna vzgoja doma in v šoli ter lažniva javna morala je spravila čut naše sramežljivosti čisto na kriva pota.«[46]

Ker so bili vojaki v vrhu med strankami prostitutk, so se pojavile težave, saj zaradi okužb niso bili sposobni bojevanja. Dostop do spolnih uslug jim je bilo težko preprečiti, prostitutke so se namreč našle v vojašnicah, vojaških bolnišnicah in zaledju. Pred reglementacijo je bilo stanje skrb vzbujajoče in potrebni so bili ukrepi.[47]

Viri in literatura:

[1] Škerlj, K problemom prostitucije, 1940, str. 101.

[2] Škerlj, Zlo prostitucije, 1930, str. 181.

[3] Cvelfar, No, zdaj pa če imaš denar, 1994, str. 12.

[4] Prav tam, str. 19.

[5] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 457.

[6] Cvelfar, No, zdaj pa če imaš denar, 1994, str. 23.

[7] Prav tam, str. 12.

[8] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str.  457.

[9] Svoljšak, Tudi jaz sem pomagala, 2004, str. 157.

[10] Levstik, Gadje gnezdo, 1918, str. 210.

[11] Cvirn, Župnik je rekel, 2004, str. 74.

[12] Prav tam, str. 76.

[13] Prav tam, str. 77.

[14] Svoljšak, Tudi jaz sem pomagala, 2004, str. 157.

[15] Ovsec, Oris družbenega življenja, 1979, str. 29.

[16] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 458.

[17] Urbanus, Knjiga o lepem vedenju, 1910, str. 157.

[18] Ženski svet (modna priloga), avgust 1925, št. 8, str. 14.

[19] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 458.

[20] Slovenski narod, 19. 4. 1904, št. 88, brez paginacije.

[21] Zbirka avstrijskih zakonov, § 515, citirano po: Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 458.

[22] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 458.

[23] Prav tam, str. 457.

[24]Cvelfar, No, zdaj pa če imaš denar, 1994, str. 15.

[25] Prav tam, str. 16.

[26] Prav tam, str. 22.

[27] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 457.

[28] Prav tam, str. 458

[29] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 459.

[30] Prav tam, str.  460.

[31] Prav tam, str.  459.

[32] Cvelfar, No, zdaj pa če imaš denar, 1994, str.  26.

[33] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str.  459.

[34] Prav tam, str.  462.

[35] Demšar, Spolne bolezni, 1907, str.  12.

[36] Prav tam, str.  18.

[37] Prav tam, str. 20.

[38] Prav tam, str. 21.

[39] Prav tam, str. 25.

[40] Prav tam, str. 26.

[41] Prav tam, str. 27.

[42] Prav tam, str. 28.

[43] Šega, Zdravstvene in higienske razmere, 1993, str. 50.

[44] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 461.

[45] Demšar, Spolne bolezni, 1907, str. 5.

[46] Prav tam, str. 6.

[47] Grošelj, Prostitucija v Ljubljani, 2006, str. 462.

Up Next

Related Posts